Šala meseca je tokrat ukrep vlade RS

Šala meseca je tale: Plače ministrom manjše za 215 evrov bruto. Točno to lahko danes preberete v Delu in tam tudi piše, da bo predsednik vlade Borut Pahor prejel namesto 5809 eurov bruto, sedaj samo še 5586 eurov bruto cekinov. Ministri bodo prejeli samo še 5371 bruto namesto obljubljenih 5586 evrov bruto. Jasno, govorimo o bruto plači brez dodatkov, brez bonitet, brez službenih telefonov, službenih vozil, službenih večerij, ostalih ugodnosti...

Ne gre toliko za to poceni in smešno gesto -200 evrov, ampak zato, da bi vlada preprosto morala kot prva pokazati, da gre sedaj ZARES ZA SPREMEMBE!, da nas res - glede na trenutne gospodarkse kazalce in predvidevanja - čakajo koreniti premiki v razmišljanju, osebni in družbeni odgovornosti in v vsakodnevnem lajfu. Tako pa čista flaskula v tej borni potezi vlade!?!? Znižanje plač z gesto - 1000 evrov bruto bi bila odlična šok terapija za ljudstvo. Tako bi recimo danes - na zadnji soboto tik pred zaključkom leta - bile pol manjše vrste pred novodobnimi zbirno-molilnimi kontejnerji (beri megamarketi) in bi ljudje tako nakupovali kar res rabijo in bi tako morda pokazali tudi več sočutja za bližnjega, ker bi tako imeli več časa in tudi nekaj več cekinov in bi se tako celo obrnili in pogledali naokrog.

Kam sploh molim taco me boste okrcali? Predvsem k zgornji šok terapiji, ki se ni zgodila in zadnjim ukrepom vlade, kjer se je zaplezala in dala na trg skoraj nične "blažilce" krize. Nisem ekonomist, se pa vsaj toliko spoznam na posel, da prepoznam, da so ukrepi slabi, da je odzivanje vlade podobno zaspani koali na Evkaliptu, da se naša nova vlada samih strokovnjakov prperosto ne znajde v novi vlogi. In tudi ne rabiš biti posebej bister, da uvidiš, da vlada ni storila skoraj nič, da bi krizne razmere spremenila v priložnost. Torej, za našo skupno možnost k pozitivnim spremembam bomo ponovno, tako kot skoraj vedno doslej, ostali sami.

Bill Johnson se je vrnil

Še prav dobro se spominjam Vučka in Olimpijskih iger v Sarajevu, 1984. Tudi zaradi tega, ker so potekala na domači grudi, zaradi tega, ker sem takrat tudi sam aktivno tekmoval v smučanju, predvsem pa zaradi ameriškega smučarja Billa Johnsona. Tisto sezono je bil poslan od samega vraga! Imel je odlično sezono in pokazal tako tipično ameriški pristop v razmišljanju zmagovalca. Z izredno vožnjo je pred igrami zmagal na wengenskem smuku. Prav tako je na tiskovni konferenci pred igrami napovedal zmago v smuku; Jasno!, obnašal se je kot zmagovalec in na koncu tudi zmagal. Prišel, videl, zmagal! Odlična zgoba in primer osebne-zmagovalne motivacije "by book"! Kasneje Johnson rezultatov nikoli ni ponovil so pa o njegovi zmagi posneli celo film; tako predvidljivo za Američane in tako Holywoodsko.

Johnson je pač Američan, kjer je za uspeh dovoljeno skoraj vsako tveganje, kjer je uspeh način življenja. Tako poslovno, idejno in finančno. Seveda, Johnson je Američan in je tudi tvegal, si tako nakopal finančne težave, tudi bankrotiral, doživel družinsko tragedijo in ostal na površju. Celo tako je tvegal, da je leta 2001 štartal na kvalifikacijskem smuku za olimpijske igre v Salt Lake Citiyu 2002 in pri veliki hitrosti tudi HUDO padel. Johnson je padec preživel, a lahko se zahvali veliki sreči in solidarnosti ostalih ameriških zvezdnikov smučanja (kako značilno za zmagovalce). Posledice padca pa so vidne še danes. In jutri se na kraj "zložina," na Bjelašnico in v Sarajevo ponovno vrača Bill Johnson. Na tekmo Legend by Jure Košir & HIT Challenge ob 25-ti obletnici olimpijskih iger. Ekola, kako pa bi zgledala obletnica brez Bila Johnsona - brez zmagovalne poteze pač ne gre.

Johnsonovo olimpijsko leto 1984 je šolski primer zmagovalnega pristopa. Kljub temu, da ne odstopaš veliko od konkurence si zmožen zmage. Pomembno je, da najdeš svojo prednost v prepričanju, v razmišljanju kao "Nič me ne ustavi. NI ovir zame! Zmaga mi je namenjena!" Kakopak je ob tem potrebno tudi nekaj sreče. Bistveno pa je zavedanje, da lahko iz vsake situacije izstopiš kot zmagovalec.

* Priporočam knjigo Ski to Dye
** Fotografijo sem si tokrat izposodil.

Postavimo končno Mošejo v Ljubljani

Naj takoj napišem, da sem ateist. Odobravam in sprejemam vse vere in vsa ljudstva tega sveta, vso raznolikost in drugačnost ljudi. Sprejel pa sem tudi, da že več let ne gledam TV-ja, a kljub temu še vedno sledim toku vesolja. In ker ne gledam televizije zgrešim marsikatero polemiko in vročo televizijsko debato. Jasno, tako sem tudi izpustil oddajo Trenja na POP TV, kjer je debata tekla o izgradnji ljubljanske Mošeje. Da je bilo vroče so mi povedali drugi, in, ker je bil cel cirkus sem si ogledal oddajo preko spleta tudi sam.

Grozno! Slovenci smo res slovenceljni. Tako grozno neodprti za druge, polni strahov in bojazni. Strokovnjaki tako in tako ugotavljajo, da je biti ksenofob značilno za majhne narode. Brez dlake na jeziku lahko zatrdim, da je očitno velika večina mojih sosedov ksenofobov!? Zato, ker je tako nečloveško pogledat čez plot, ker tridesetletni slovenski fantje še vedno živijo pri mamcah, ker smo tako radi v svojem domačem brlogu. Jasno, potem pa si kaj hitro ogrožen, ko se ti takole pač slučajno pred domačim pragom zgodi nekaj česar nisi navajen. Očitno je splošna težnja ne sprejemaj drugačne v svojo bližino?!

Mošeja v Ljubljani je vsaj zame sprejemljiva in nujna. Kot mulc sem imel v osnovni šoli sošolce iz vse bivše Juge. Pa valjda, Titovo Velenje je bilo multinacionalno mesto in radnička metropola. Imeli smo se lepo! Že pri desetih sem spoznal, da različnost med nami ne boli in osvobaja zavore. Kasneje sem spoznal, da je to nasploh dobra šola, ki te otrdi za lajf. Nato sem veliko potoval in videl precej sveta. Spoznal sem skoraj vsa svetovna verstva in precej različnih ljudi, navad in običajev. Danes spoštujem vse ljudi in vse vere.

Skratka, Islama se ne gre bati. Človeško je pač, da se Muslimanom v Sloveniji, da končno možnost, da skrajno neprimerno dvorano Tivoli in ostale home-made variante po Sloveniji zamenjajo za nov verski objekt. Takšnega z Minaretom in vso ostalo potrebno infrastrukturo za opravljanje molitve in druženja. Sem za Mošejo v Ljubljani, bodi tudi ti!

* Na fotografiji je Mošeja Hasana drugega v Casablanci. Velja za eno največjih mošej na svetu. Je edinstvea in odprta tudi za ogled nemuslimanom.

Brata Coen res Huda sta Carja

Okej, tokrat spet ne morem zamolčat, da sta brata Coen zares carja. Samo v zadnjih dveh letih sta me dvakrat hudo podkurla s povsem presežnim filmom. Vsakokrat, ko stopim iz kinodvorane si zastavim tisto, češ, kaj pa je na njunem platnu tako nekaj posebnega, da te odnese, navduši, podžge, napolni... In, vsakokrat ugotovim, da so to hudo izdelane karakterne vloge igralcev. Ethan in Joel Coen preprosto znata iz igralcev potegnit maksimum, jih navdušit, motivirat in nasploh sta polna filinga. Pravijo, da sta pri zadnjem pisanju scenarija, le tega pisala v stilu, da sta v vloge na papirju postavila povsem taprave igralce.

V zadnjem filmu Burn After Reading, ki se trenutno predvaja v kinematografih jima je uspel zares VELIK MET. Iz take prežvečene teme, kot je CIA, pa razna špijunaža v stilu nekdo me opazuje, pa vsakdanji problemi vsakdanje ženske, pa prešuštvo sta potegnila vse presežno in navdušila. Če pogledamo samo zvezdnega Breda Pitta, kako je naštudiral aerobic tipa in kako ga je šele odigral, potem ti je vse jasno. Da ne omenjam še ostalih.

Bravo, bravisimo in naj se nadaljuje!

Gruzija - Kdaj spet biser Evrope?!

Letos poleti smo se nekateri čudili, kaj zavraga počenjajo tam na vzhodnem delu Evrope. Neprijetne novice so prihajale dan za dnem, vse do vojnega stanja med Gruzijo in Rusijo. In zgodilo se je; Jebena Vojna! Kot pojasnujejo mednarodne skupnosti je za stanje kriva Rusija. Jaz pa verjamem, da ni dobro biti tumač pogumen in izzivati 100x večjega na račun tega, da lezeš nekomu v rit. Na koncu nasrkajo itak nedolžni prebivalci. Vsaka vojna je zlo!

V Gruziji imam kar nekaj frendov. Celoten konec okrog Kavkaza, vključno z Armenijo, Azerbajdžanom, še vedno vročim območjem Gorskega Karabaha, pa tudi kritično Abhazijo in obe Osetiji poznam precej dobro. Tam sem doživel lepe trenutke. Predvsem v Kavkazu, ki je preprosto izreden, enkraten za posebne presežke, za stik z izrednimi ljudmi. Tokrat pa namesto lepih pozdravov, dobim izzliv od prijatelja, ki živi v Tbilisiju. On živi od vodenja turistov, od turizma pač, če temu lahko tako rečemo: "Hi, Matej, here is fucking boring!. Nothing to do.". Zavito v celofan mu objasnim: Jasno, ko pa je tvoja država v ušivem vojnem stanju. In zares, pozabi na vodenje turistov naslednjih nekaj let! (precej neoptimistično, a ne?) Gruzija in celotno področje okrog Kavkaza je za nekaj leto odrezan od turističnih tokov, prihodkov od turizma.

Nekaj takšnega se dogaja trenutno na Tajskem, pa tudi v Indiji, kjer se dobesedno koljejo. Tajska velja za državo, kjer za vložen denar dobiš največ. Okej, dobiš lahko marsikaj, od mladih deklet in fantkov, ki se prodajajo za fičnike debelim in mastnim Evropejcem in Američanom. He, poznam tudi slovencenlja, ki ni tako zelo hudo zavaljen, je dokaj mlad, nekaj preko trideset, tudi podjeten, sicer še vedno živi z mamo in očijem, pa vseeno hodi redno tja dol na seks turizem. No, tega sedaj vsaj nekaj časa ne bo počel, ali pa bo to počel še bolj poceni zavoljo dodatnega rizika, ki ga bo sprejel. V Indijo pa mu trenutno nikar ne svetujem zait.

Želim predvsem povedati, da nobeno sranje v državi ni dobro za pretok ljudi in denarja. Vsaka slaba informacija je domina efekt, ki je danes v hipu na naslovnica dnevnikov in v prajmtajmu na TV-ju. Samo pomislite, koliko let je potrebovala Hrvaška za zaupanje turistov in koliko milijonov evrov so morali vložiti za mednarodno kampanijo v medijih. Koliko je to že denarja?! Turizem je živa stvar, ki se lahko podre v trenutku. Kako že; turizem smo ljudje.

Kriza najbrž je, a globalna šele prihaja

Ko George Soros, rojeni Madžar in danes živeči američan napove krizo posojil, potem to nekako mora držati. Ko George Soros, eden največjih finančnih analitikov moderne dobe, napove, da finančni trgi niso sposobni lastne regulacije ali po domače dovolj poštenega poslovanja, in da je potrebna tukaj regulacija držav, potem to zagotovo drži. Najresneje pa je potrebno verjeti Sorosu, ko napove prihodnost sveta; "Spoprijemamo se z grozljivimi izzivi globalnega segrevanja in odvistnosti od energije, zato bo morala nova Obamova administracija v morebitne načrte za spodbujanje gospodarstva vključiti tudi varčevanje z energijo, razvijanje alternativnih virov, gradnjo zelene infrastrukture. To bi lahko bil nov motor za svetovno gospodarstvo." Popolnoma jasno je, da to ne drži samo za ameriško administracijo, Baracka Obamo in njemu podobne, ampak za celotno svetovno gospodarstvo, vse ostale vlade držav, predvsem za tebe, ki tole recimo prebiraš in prav tako za mene, ki sem tole stipkal, kakor tudi za soseda in prav tako vse njegove sosede in nasploh za celoten del "pametne" populacije sveta. Predvsem ta del svetovne populacije, ki se bo zavedal problemov in izzivov prihodnosti bo tisti del, ki bo ladjo držal nad vodo. Ostali del, pa bo poskušal - sicer najbrž nevedoč - ladjo potopiti.


Okej, problemi v prihodnosti so resnično od vseh nas in za vse nas. Morda niti niso toliko Pahorjevi, ker na mesto okoljskega ministra postavi človeka, ki se mu o okolju niti sanja ne, je pa vsaj toliko pošten, da to prizna. Ampak, lahko le predvidevamo, da bo slovenska politična ignoranca slejkoprej dobila z lopato po glavi in, pazi!!!!, zaradi tega tudi vsi MI.

Kakorkoli že, pa kajkoli se že dogaja, sedaj je naša VELIKA ŠANSA, tvoja in moja, da odpremo oči in pogledamo kaj se dogaja okoli nas, da najdemo lokalne in globalne rešitve za prihodnost, predvsem nove izzive, tako gospodarske, poslovne, okoljevarstvene, humanitarne... Predvsem pa je pomembno, da se pričnemo obnašat precej bolj odgovorno. Jebeš visoko dozo hedonizma, aroganco do okolice in okolja, vsakodnevno potrošniško mrzlico, predvsem grabljenje za dobrinami, ki jih ne potrebujemo, pretirano predajanje užitkom na račun šibkosti sveta in drugih.

EXPO 2008 - Voda!

Pred kratkim ali bolje malo manj pred kratkim nazaj sem se znašel v španski Zaragozi s sila preprostim namenom, da si ogledam letošnji sejem vseh sejmov ali event vseh evropskih eventov - EXPO 2008. V vročini nekaj malega pod štirideset stopinj celzija sem zares odlično dojel osnovno tematiko - VODA! Ker je svet resnično osredotočen na vse višje cene nafte in hrane ter posledično na slabši življenski standard se v trenutkih svetovne energetske krize pozablja na pomen vode: Ekstremni pomen vode za človeka in preživetje. Pozablja se predvsem na območjih, kjer je vode dovolj, preveč in celo v izobilju.

Resnice pa so naslednje; 1 milijarda prebivalstva živi na področju, kjer primankuje vode; Dve tretini Afrike ima pomanjkanje vode; Prebivalec Nove Zelandije in Kanade povprečno porabi 700 litrov vode dnevno, Nizozemec, ki je najbolj učinkovitejši pri porabi vode pa okrog 100, tisti na posušenem področju Afrike, pa 2.5 litra dnevno?!; vode v svetu so bolj in bolj onesnažene; svetovne vode so vedno manj nepredvidljive (vremenske spremembe) in težko kontrolirane.

Resnica je tudi ta, da se bo do leta 2050 z motnjami pri preskrbi z vodo soočalo sedem milijard ljudi*. Voda, predvsem tista neoporečna in čista postaja vedno pomembnejša dobrina za človekov nemoten razvoj in preživetje. Voda in upravljanje z vodo je vedno pomembnejši posel, voda je pač nekaj kar pač je samoumevno za bogati del sveta in življensko iskani vir za revni del sveta. Voda bo vse pomembnejša v prihodnjih letih in bo korenito sprememinjala in spremenila življenja svetovnega prebivalstva in način gospodarjenja.

Letošniji EXPO 2008, ki je zaprl vrata pred tremi dnevi nas je opozoril, da voda je, vse naokrog nas in da je neoporečne vode vedno manj in je ni tam, kjer jo najbolj potrebujejo.

* vir: New Scientist

Ponovno Mongolija

Očitno mi je usojeno, da vsaj mesec dni v letnem stažu preživim v polnem nomadskem ritmu. Pravzaprav mi je to dobesedno zlezlo pod kožo in še posebej fajn se počutim, kadar sem precej oddaljen od hitrega tempa in ponorelega sveta, in to med srčnimi domačini. Tam zares daleč na zahodu Mongolije, kjer domuje gorstvo Altaj je huda divjina in prav tam se živi na polno v sožitju narave.

V tej prisrčni divjini sem se znašel s prijetno skupino ljudi, ki mi je zaupala raziskovanje enega najmanj obljudenih koncev sveta; Mongolski Altaj na meji s Kitajsko in Rusijo. Na trekingu smo prehodili preko 200 kilometrov in to po zahtevnem terenu, brezpotju, s prečkanjem deročih rek in še marsikaj je, kar je zaznamovalo to edinstveno avanturo (recimo vzpon na 4060 metrov visok vrh). Družbo so nam delali Mongoli in prav tako domačina s področja, iz sibirskega ljudstva Tuva. Slednja sta skrbela predvsem za transport opreme na kamelah in konjih, medtem pa so ostali Mongoli vsake toliko scvrli kakšno ovčko, pa kozlička, da je šlo slastno pod zob.

Žal, poštna in ne blagovna znamka

Ena, dve in že imaš svojo poštno znamko, medtem pa še vedno pišeš sočne mejle v katerih nastopaš kot resen govorec, dogovarjalec, potrjevalec, informator, usmerjevalec, osvajalec in tudi zabavač. Ja, tudi na to sem pomislil; nič več komunikacije preko žic, Wi-Fija, pa po vseh signalih, ki gredo v orbito in se potem takoj spet vrnejo, Hej!, saj imam svojo lastno poštno znamko.

Ma, genij sem! Jasno, sedaj bom pošiljam samo na otip prijetne pisemske pošiljke, polne prijetnih sporočil. Tako spet vem, da ne obstajajo samo blagovne znamke, pa njihova tržna vrednost, pa obvladovanje množic, pa zapeljevanje, pa blagovna norost, pripadnost ... "A piece of shit!," je rekel frend Fabricio in pljunil v Gučijev butik. Naj živijo poštne znamke!

Kaj 1.maj, tudi nedelat se nam ne ljubi

Ko smo vstopili v prvi maj sem se pravpzaprav šele zavedal, da je to tisti 1.maj, ko nihče nič ne delal in je delati na prvega v maju nasploh greh. Sam sem se prav tako zgolj delal, da ne delam. Pravzaprav sem imel gorečo željo napisati besedilo o prvem maju - Prazniku Dela ali bolje, dnevu, ko se Nedela. Pa je takoj zatem prišel že drugi maj, ko se spet ni nič delalo, ker se to preprosto ne spodobi in je vredno posmehovanja. In tako je danes pridrvel že tretji dan v maju, ko se načeloma že dela, a se je bolje temu izogniti, ker nikoli ne veš, kaj vse si bodo o tebi mislili sosedi in naploh se ne splača pokvariti renomeja o nedelu.

Letos se je na nedelovni praznik pripravljalo precej zares, saj se je stavkalo in izsiljevalo vsepovprek. Stavkali so vsi, ki si želijo višje plače, več evrčkov, boljši standard. Povedano drugače (izzvzeti so vsi tisti - in ni jih malo: 50%, - ki živijo pod mejo revščine, ki pa je nekje na zgornji koti 300 EUR mesečnega prejemka): vse se dogajalo in zgodilo zato, ker si delavci želijo več zapravljat, ker verjamejo v to, da si zaslužijo boljše avtomobile, več časa za obiskovanje trgovin, boljše možnosti za postavljanje pred sosedi, lažje odplačevanje kreditov, leasingov in naploh več materialnega, užitkarsko zapravljivega in ponosno dobrinskega.

Roko na srce, nimam kaj pretirano veliko s tem, če delavci štrajkajo in sporočajo: Želimo več denarja, želimo pravice! Če si zaslužijo in če je možno denar kje vzeti, potem si seveda zaslužijo višje plače in bolj dostojni vsakdan. Moti me predvsem to, da so si pridobili več cekinčkov predvsem tisti, ki takointako delajo bolj malo ali skoraj nič. Govorim namreč o državni upravi. In sedaj ubogi delavci v fabrikah, ki nimajo kakšnih pretiranih možnosti za kaj poodbnega vidijo to preseravanje državne uprave. Prav tiste uprave, ki nam vsem državljanom kaže veliko nelojalnost do države. Brez dvoma je za pričakovat, da bodo tudi fabrški delavci enkrat na podobnem nivoju. Pri tem se postavlja le vprašanje, kdaj? Kajti gre za tržno gospodarstvo, ki je v največji meri odvisno od uspeha poslovanja. Ta trenutek nastajajo občutne razlike, kar pa zares ni pošteno, če vemo, da so plače v upravi odvisne od fabrškega švica.

Zadnje čase precej hudo bode v oči. Predvsem ta pretirana nelojalnost ljudi do idej, skupnega snovanja za velike stvari. Manjka neka splošna klima uresničevanja vizij, drznost v idejah in pozitivna energija. Predvsem je v družbi čutiti splošno nezadovoljstvo in nerganje. Tudi mladi, ja tisti na katerih svet stoji, se otepajo odgovornosti, nekako se izogibajo velikim podvigom, idejam. Ni tistega norega zagona, zavzetosti za veliko stvar. Prijatelj, ki je vrsto let delal in živel v Kanadi se je pred letom vrnil v Slovenijo, se zaposlil v precej perspektivnem podjetju in se poskušal uživeti v vsakdan. Po mesecu dni slovenskega vsakdana pa se je pričel čuditi in spraševati: češ, da je tukaj pri nas res nekaj hudo narobe. Opazil je to splošno družbeno klimo nerganja, kjer ne obstaja nobene pripadnosti nikomur, kjer je izziv ideji fatamorgana, kjer je trendi, z najmanjšim naporom do cilja. Kjer si prismuknjen, če se forsiraš in se želiš dokazati znotraj kolektiva in nazven. Obstaja nek čuden konflikt; želimo se primerjati z zahodno Evropo, njihovo uspešnostjo, standardom življenja... po drugi strani, pa za slednje nismo pripravljeni storiti prav veliko. Storilnost slovenskega delavca je polovična, če ga primerjamo že samo s sosedom Avstrijcem. Glede na število patentov smo na repu Evrope. Uspešnih blagovnih znamk zunaj meja Slovenije je za drobtinice glede na svetovni trg. Uspešne domače poslovneže in vizionarje ne znamo ceniti in jih raje imenujemo garači, norci ai še huje, pač srečneži pod soncem.

Recimo ena od uspešnih zgod je zgodba o bratih Jakopin in o njuni uspešni ideji, ki temelji na dobrem poslovnem načrtu znotraj tržne niše, na visokotehnološkem razvoju jadrnic in sodobnem dizajnu, inovativnosti in visoki pripadnosti ideji. Brata sta verjela ideji, se borila na trgu, navduševala tudi ostale zaposlene znotraj podjetja in uspešno realizirala zastavljene cilje. To je samo ena od uspešnih zgodb, ki temelji na veliki ideji, pozitivni splošni klimi znotraj podjetja, pravih poslovnih korakov in predvsem na pristopu; zmoremo, ker smo lahko skupaj najboljši. Danes je v podjetju Seaway izredno pozitivna klima, nadpovprečne plače zaposlenih, možnost osebnostnega razvoja in delo na razvojnih projektih nad katerimi se navdušuje vsa svetovna industrija plovil. Dovolj za izziv?

Življenje brez idej je kot Televonela, le igrišče je precej večje in več nas sodeluje pri tem. Rezultat pa je znan že v naprej, vse skupaj pa poteka brez prave energije. Ni pomembno, če nisi bogataš, je pa pomembno, da vsak dan živiš svoje sanje.

Čista voda, modra misel

Najbrž le malokdo ve, da je danes svetovni dan voda. Tudi meni je ušlo. Jasno, bližje so nam verski prazniki, pa prekaljena šunka, slastna potička in ostale dobrote, ki zašibijo in upognjejo mizo. Verskim ustanovam - takšnim in drugačnim - pač nikoli ni bilo mar za pridigo glede onesnaževanja voda, o problematiki zadostnosti voda in o ostalih ekoloških temah. «Dejstva pač ne prenehajo obstajati, če se zanje ne zmenite;« je zapisal Aldous Huxley. Najbolj preprosto je tako in tako, če o problematiki čistih voda sploh ne razmišljamo. Kar pa v izobilju dobrin, potrošniških manevrov, ugodju prostega časa aka »glavo na zabavo!«, vsakodnevne orientacije pozornosti k poslu, bogatenju in izključno individualnim potrebam pač ni za pričakovati, da se bomo pogovarjali o vodah in to celo o čistosti voda. Vodo vselej omenimo takrat, ko govorimo o primernosti za skok v jezero, o temperaturi, recimo tradicijonalno mrzle Soče, o razburkanosti morja pred odplutjem z jadrnico na odprto morje... Hm, pravzaprav sem se moral tudi sam uščipnit v svojo razvajeno rit in se tako spomnit, kdaj sem pravzaprav nazadnje razmišlajl o problematiki vode (no, malenkostno se vseskozi sprašujem o vodi). Hja, imam pač to srečo, da živim tukaj pod Alpami, kjer lahko vodo pijemo iz pipe in jo dejansko zajemamo iz zgornjih tokov večine naših rek.

Pravzaprav sem se z dejstvi glede vode srečal, ko sem potoval po svetu in to predvsem v državah tretjega sveta. Naučil sem se, da čista voda še zdaleč ni samoumevna, da količina vode ni pravično razporejena po svetu. Okusil sem, da te po konzumiranju nečiste vode dobesedno potolče. Celo tako zelo, da se vlačiš po vseh štirih, da se ti blede in da si po nekaj dneh takšnega stanja tik pred harikiri efektom. Zavedal sem se, da ima ponekod voda precej višjo ceno kot nafta, zlato. Da celo v Avstraliji, ki velja za ekološko zelo ozaveščeno deželo imajo nenehen strah pred pomanjkanjem vode. To mi je recimo razložila Aussiegirl Julie Anderson, ki pozna odlično razmere v deželi kengurujev in prav tako stanje voda v svetu. Tam spodaj jih je nekaj več kot 20 milijonov in so precej zares odvisni od zaloge voda, vseh skupaj pa nas po svetu taca 6,7 milijarde ljudi, ki dnevno v povprečju zaužijemo 3 litre vode. In to neoporečne vode. Raje ne računajmo kakšna količina vode je to. Bolje je, da vsak pri sebi poskuša dodati kanček k temu, da se zaveda pomena neoporečne vode, da jo ne onesnažuje, da je racionalen pri porabi, da se kdaj pa kdaj odpove pranju avtomobila, da predvsem išče ideje, kako bi čisto vodo namesto plinovoda speljal do kritičnih območij Afrike in drugod po svetu, da povem naprej tudi ostalim: Da čista voda pač ni nekaj kar nam je dano za večno.

* Na fotografiji, ki sem jo posnel pred leti je naš Smaragdni biser Soča. Največ je vredno prav to, da jo lahko še danes piješ od izvira v Trenti pa vse do Kobarida.

Delo bogati in osvobaja

Ekola, danes sem našel dan za brezdelje in se ga naužil. Pod črto lahko celo rečem, da mi ni hudo delat, res pa je, da imam srečo, da DELO, ki ga opravljam sploh ni delo, ampak lajfstajl. Brez dvoma, Ej!, ne gre za delo-holi-ka in podobne štose, prav tako nisem srečen zgolj pri ustvarjalnem delu. Jasno, znam uživat in nasploh se imam okej pri delu, ki to NI. S prvim resnim delom sem se srečal že kot mulc. To je bilo počitniško delo v ex Jugi, ko sem ponaredil rojstne podatke, da so me vzeli v vroče, smrdeče in predvsem ogromne hale, kjer se je delalo - kot so me podučili - v moderni proizvodnji. Bila je dobra šola in še danes lahko vonjam ogromno delavsko menzo polno ljudi. Potem sem kot srednješolec sprva napredoval v brezkoristnega delavca v rudniku, nato pa sem kasneje na moje veselje čistil izložbe, ponavadi visel v zraku in loščil steklo stolpnic, adaptiral omete in packal z barvo. Verjel sem, da delo osvobaja, sedaj pa lahko k temu dodam, da delo razvija duha in polni nemirnost. Da je nujno za preživetje pa je takointako jasno.

Kapitalizem je hudo kruta stvar za vse, ki jih situacija potisne v odvistnost od rezultata dela, delodajalcev, konkurence na trgu in blaginje v družbi. Morda se tukaj motim, ampak spozal sem (na podlagi večletnih opazovanj), da mladim danes ne diši prav vsako delo. Jasno, večini delo sploh ne diši. Na nek način so precej razvajeni, čeprav so tudi takšni, ki te znajo zares presenetit. Mladim je na nek način za življenje podana precej neustrezna formulacija: češ, študiraj in lažje ti bo, ker boš kasneje delal tisto kar si želiš. Morda celo drži. Ampak potem precej mladih nima možnosti in sploh ne poskusi, da bi spoznali različna dela. Študij je načeloma zastonjskarski, starši pa igrajo sponzorje ne le študija, ampak tudi žuranja, pa potovanj, pa marsikaj bi se še našlo. Tako pa potem mladim ni potrebno do diplome skoraj nič delati. Da ne omenjam njihovih delovnih sposobnostih pri štiri, pet, šest in sedemindvajsetih. Poznam pa tudi takšne, ki kljub tridesetim, kljub službi, kljub normalnemu videzu, še vedno živijo na plečih staršev in to v skupnem gospodinjstvu. Haloooo?! Prijateljica jim preprosto reče mentalni invalidi. Pravzaprav je to na nek način sploh moderno na sončni strani Alp: Bodi čim dlje pri starših?! Nič čudnega, da ko se voziš po rodni grudi naokrog in gledaš te kockaste arhitekturne "presežke" z idejo pet generacij pod isto streho.

No, želel sem povedat predvsem to, da mladi in malo manj mladi precej razpravljajo o tem, kako jih služba obremenjuje, da so slabo nagrajeni, da si ne morejo privoščiti to kar bi si želeli. Po drugi strani pa še nikoli ni bilo toliko prostega časa kot prav danes, še nikoli se ni toliko potovalo kot prav v zadnem času, še nikoli se ni toliko zapravljalo po raznih kupovalnih centrih, megacentrih kot prav zdaj, še nikoli se ni porabilo toliko časa za brezveze, kot prav sedaj. In kje je potem problem, da smo nezadovoljni?! Problem je pravzaprav nekje drugje, da trenutno bogati svet bogati, revni pa postaja vse revnejši. Da se vse bolj in bolj poglabljamo v ekološko krizo. Vmes pa je praznina, ker se skoraj vsi ukvarjamo sami s seboj. Pravzaprav ni več tiste pripadnosti, da bi nekaj naredili za svet okoli nas. Preprosto ni!

Celo naš najpogumnejši smukač vseh časov Andrej Jerman ugotavlja: "Da toliko denarja, kot ga je danes, ni bilo še nikoli. Na drugi strani pa tudi revščine še nikoli ni bilo, kolikor jo je v tem tisočletju. Tu nekaj ni v redu." Res je!

Trenutna situacija nagrajevanja za delo: Danes sem pravzaprav v sobotnem Delu ugotovil, da so delavci nekaj dni nazaj stavkali. Zaradi prenizkih plač! Delavka v Muri seže do 380 eurov neto plače in je sploh vesela, če jo dobi. Delavec v Gorenju tam okoli 600, uslužbenec v državni upravi na nič kaj odgovorni funkciji pa okrog 1000 EUR pri petnajstih letih delovne dobe. Nekdo drug, ki dela, recimo na banki pa okrog 1200. Prijateljci kot izvršni direktorci v oglaševalski agenciji ni prav nič hudega in ji priteče 2K eurov na osebni račun mesečno. Dobra prijateljica iz Sydneya prejme 45.000,00 AUS $ letne plače za 10 ur dela šest dni v tednu, Hm, frend, iz New Yorka, ki takole na uč dela od devete zjutraj pa do osme zvečer (razen nedelj, hvalabogu) pa se podpiše pod 70.000$ letnega prihodka. S tem, da je brez socialnega statusa, brez zavarovanja in da ga lahko delodajalec brez razloga že jutri zabriše iz pisarne. Znanec v sosednji Avstriji zasluži podobno kot frendica v slovenski oglaševalski agenciji za manj odgovorno delo. 15$ je zasluzek vodnika v Mongoliji za celodn evno garanje in obenem kuhanje, 8$ pa je dnevni zasluzek Šerpe, ki nosi 20kg prtljage razvajenim zahodnjakom.

Skočila in ostala živa

Čisto zares. V naše konce v kratkem prihaja simpatična, pogumna, neumorna, ustvarjalna in predvsem v zadnjem obdobju preobražena in srečna Norvežanka Karina Hollekim. Preobražena in srečna, ker je preživela strašno neugoden padec s padalom, ki se ni popolnoma odprlo. Pristala je z veliko hitrostjo na krošnji drevesa, si pridelala zares neverjetno število zlomov, skoraj izkrvavela, a na srečo hitre bolniške oskrbe in helikopterju preživela. “Zaradi napake na padalu sem na tla priletela s hitrostjo več kot 100 kilometrov... na srečo sem jo odnesla s celim hrbtom in glavo… predvsem pa sem ostala živa!” pove Karin, ki je bila ena bolj ekstremnih in nedvomno pogumnejših base skakalk na planetu.

Prav tako pa je Karin do popolnosti izpilila ekstremno smučanje, med drugim pa je tudi plezala, se podajala na popotniška raziskovanja in snemala dokumentarne filme, reklame in športne spote. Skratka, perfect sport women, ki je stežka zdržala pred štedilnikom. Jasno, vse do nesrečnega padca, ko se je v njenem življenju marsikaj spremenilo. Danes je Karin po dolgotrajni rehabilitaciji motivacijska govorka in v slednje se bomo prepričali prav kmalu (Sam jo grem zagotovo poslušat in bom kaj več napisal kasneje).

Pravzaprav pa sem želel povedat, da sem pred leti imel kolega, prijatelja, ki je bil prav tako vsestranski športnik, precej simpatičen in zavoljo tega tudi maneken, bil je zelo pozitivna, vesela in dinamična osebnost. In je tako prišel neugoden dan, ko je pri vsakdanjem skoku v vodo iz pečine, skratka, njemu dobro poznanem manevru naredil napako! Ni bilo hitre zdravniške oskrbe, prav tako je zamujal helikopter, nekako ni imel sreče, kot recimo Karina in pri vsej tej kolobociji ostal hrom. Kasneje se z dejstvom, da bo preostanek življenja preživel v vozičku, enostavno ni sprijaznil. Odločil se je, da naredi temu konec z mislijo na več sreče tam nekje na onstranstvu.

Življenje nikoli ne izbira na katerem koraku te čaka smola in kje so trenutki sreče. Vse poteka po nekakšnem ključu nepredvidljivega. Strinjam se, da je veliko več možnosti za poškodbo, če se ukvarjaš z nevsakdanjimi, morda ekstremnimi, za mnoge nerazumljivimi dejavnostmi. Skoraj vedno pa je to način življenja in si v tem dober in nekako zminimaliziraš možnost nesreče. Vedno, seveda ne gre, ker te preseneti nepričakovano. In če tako pomislim, v kakšnih vseh vsakdanjih situacijah te lahko pričaka usoda, kje vse te lahko doleti neumnost; že samo malce neprevidno prečkanje ceste in nekoliko divjaško razpoložen voznik in ti nesreča že precej podihava za ovratnik. In če razmišljam še dlje, potem verjamem in vem, da je vredno postaviti tveganje na tisto tanko linijo med tem tu in tisitim tam, ker to osvobaja in se preprosto soočiti z walking on the thin line. Življenje je takointako prav slednje.

* Članek je osebno stališče avtorja s katerim ne želi spodbujat k nevarnim sitacijam. Avtor ni odgovoren za morebitno škodo in nesrečo, ki bi jo utrpel bralec tega zapisa in v nadaljevanju adrenalinski navdušenec.

Fotografije z dovoljenjem Red Bull, Slovenija.

Nomad ali s culo po svetu

Pred leti sem si predstavljal, da je vsak v svojem bistvu vsaj malo nomada. Potem sem lastno prepričanje nadgradil s spoznanjem, da je nomadstvo nekaj kar ne moreš posploševati. Še nekaj kasneje pa sem spregledal; moderno nomadstvo je pravzaprav značilno za bogati svet in je celo zelo trendi. Selimo se tja, kjer najdemo boljšo službo, selimo se tja, kjer je kapital in se sklepajo posli, selimo se naokrog kadar potujemo in radi povemo, da menjamo okolje, ker je to nasploh fajn in je predvsem posledica globalizacije; vse na dosegu roke! Živeti lajf modernega nomada je pač povsem okej, a precej oddaljeno od tistega, ki ga najdemo v Sibiriji, Mongoliji, Osrednji Aziji, na področju Afrike, kot je recimo Etiopija, kjer domujejo številna nomadska plemena.

Pravo ali kar prvinsko nomadstvo je moč najti tam, kjer se družine selijo za boljšimi pogoji preživetja, v iskanju rodovitne zemlje in pašnikov, pa seveda vode in v begu pred dolgo, mrzlo zimo. Takšnih nomadov je v svetu vse manj, in še ti so izpostavljeni modernim trendom in skorajšnjemu spreobratu. Biti nomad je osnovna človeška pravica, ne glede na to ali je temelj za pravico Bog ali narava sama. Živeti nomadstvo pa je izbira vsakega posameznika.

Z nomadstvom imam kar nekaj izkušenj; z moderniziranim doma, s pravim pa na raziskovanjih vsepovsod tam, kjer ljudje še vedno živijo v pravem nomadskem vzdušju. Prav vedno pa me zaznamuje ta njihova preprostost do življenja. Čudovito je doživeti ta enostaven pogled na vsakdanje stvari, kjer ne potrebujejo nevemkakšnih dobrin, kjer si zapolnijo dan s povsem navadnimi stvarmi. Ne hodijo na žure, pa ne sedijo pred televizorjem in podobne štose. Že nevemkolikokrat sem se spraševal, če poznajo bolezen, ki jo na zahodu imenujemo depresija. Pa sem tako vrtal in vrtal in razlaga o občutkih, ki nas zahodnjake prebadajo, ko pademo v depresivno stanje. No, pa si nikakor nismo prišli na čisto, ker slednje sploh ne poznajo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se sprijaznil z njihovim doživljanjem sveta, se uživel in preprosto užival v preprostosti življenja. In še nekaj zanimivega sem ugotovil, ko sem se družil z nomadi. Njihovi otroci shodijo kakšen mesec do dva prej kot otroci zahodnjakov (beri bogatega sveta) in to predvsem iz razlogov (zakar pa nimam znanstvenega ali statističnega dokaza), ker so otroci obdani z živalmi, ki jih enoatavno postavijo na noge, ker so otroci, recimo v geru, precej svobodni in dosti hitreje pričnejo s plezanjem in preprosto zato, ker je vzgoja nomadčkov precej bolj sproščena in imajo precej več svobode do gibanja in s tem raziskovanja okolice. In prav ta svoboda - imenovana nezategovanje na vseh nivojih lajfa, - ki jih spremlja vsekozi je nekaj, kar je še posebej značilno za nomade in njihov življenjski stil. Sem omenil svobodo?!

p.s. Tole dodajam zapisu naknadno, kajti čisto po naključju so v Dnevnikovi prilogi Objektiv (09.02.2008) objavili uvodni članek; Žurerski Nomadi, ki se ukvarja predvsem z mladimi v zahodnem svetu in njihovimi tveganji; od alkohola, seksa, drog, zasvojenosti, nasilja. Članek je plod raziskave žurerskih navad mladih v devetih mestih. Mladih, ki shodijo kasneje kot nomadi, mladih, ki so dobesedno žurersko razpoloženi, mladih, ki verjamejo v svobodo, a kaj kmalu spoznajo, da je edina prava svoboda v zahodnem svetu imeti denar, veliko denarja. No, o tem koliko resnice se skriva v "Imeti denar" pa v enem od naslednjih zapisov.

Nomad; 1. Pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj; nomadi so odgnali svoje črede na jug. 2. publ. kdor pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj... Vir: SSKJ

Ideje, ustvarjalnost, kreativnost ...

Saj poznate tisto znano, ko Frank Sinatra izjavi: "It was a very good year." In res, tudi sam lahko rečem, da je bilo leto, ki sem ga prebrodil okej, prav tako fajn pa se je začelo tudi to, ki ga živimo. Nasploh pa so dnevi, ki minevajo že sami po sebi super in letos se počutim še posebej kreativno, kakopak ustvarjalno in polno. Vesel sem tudi, da smo znova v podjetju pokazali, da smo zares kreativna ekipa, da ustvarjamo presežke, da verjamemo v naše delo in vizijo, ki nas spremlja že nekaj zadnjih let.

Pred dnevi smo ponovno pokazali strokovni javnosti, da ustvarjamo dobre motivacijske produkte in še posebej, kako jih izvajamo. Bili smo prisotni na Kongresni borzi Simex v Ljubljani in ponovno sprejeli povabilo, da predstavimo primer dobre prakse v panogi turizem aka kongresi, eventi... Tokrat smo pokazali zgodbo o izredno avanturističnem in Hi-Tech motivacijskem dogodku 007, ki smo ga zasnovali in izvajali v lanskem letu. In nič nam ne more biti zares hudega, kar se tika ustvarjalnega koraka pred konkurenco v prihodnje, ko pa že sedaj vidimo, da se konkurenca hvali z ustvarjanjem presežkov v obliki tujih licenčnih idej kot bo recimo bodoči doživljajski park v Tivoliju?! in fejk prenočevanje v iglujih.

Že od nekdaj me še posebej privlačijo ideje, ustvarjanje presežkov, zadovoljstva in uporabnih oblik. Sem nekakšen frik na ideje, na nove tehnološke gedžete, na sveže pristope v dizajnu in arhitekturi in še posebej v komunikaciji. Trenutno se mi rolata dva zares velika razvojna projekta; prvi se bo z nekaj sreče zgodil že letos v juniju, za drugega, ki pa je bolj obsežen in zahteva precejšen budget ter nekaj daljšo razvojno pot pa upam, da ga bomo letos pripeljali vsaj do točke, da bomo izdelali prototip. Hm, tukaj je še ena ideja, ki pa si zasluži povsem svojo obravnavo v eni od naslednjih številk.

Nasploh pa sem želel povedati, da je za vsako ceno vredno verjeti v to kar delamo, delate, delajo, v izzive, ki jih vidimo pred nami, četudi so še precej zabrisani. Na dobri poti boste še posebej, ko se bodo prijatelji smejali vašim idejam. Hej, to je hudo dobro znamenje, ki ga je treba izkoristiti! In verjemite; edine meje sveta, so zares samo tiste v glavah.

p.s. Slikovni material v tej rubriki napoveduje naš nov dogodek, ki se bo zgodil enkrat do poletja in napotil slovenska podjetja, da se bodo zaposleni srečali iz oči v oči in to na nepoznanem terenu in šlo bo čisto zares. Naj se vidi, kdo je najboljši :)

Najtanjši jabček

Pri Applu je očitno vedno vroče, vseskozi se precej dogaja in takole na prvo žogo; pri njih res nikoli ni brezdelja. Če že ne dajo na trg novega iPhona, iPoda ali kakšnega od ostalih sedanjih in bližajočih se gadžetov, potem pač popestrijo celotno sceno z notesnikom. Hm, kaj pa je notesnikom sploh še mogoče dodati!? S čim je možno presenetiti nas potrošnike? Jeap, očitno se vedno, da narediti kaj še boljšega in tega se še toliko bolj zaveda Stivi in kreativni štab jabolčnikov. Pri zadnjem manevru so več odvzeli kot dodali in ustvarili MacBook Air ali najtanjši notesnik vsenaokrog. In ponovno podžgali uporabnike.



Kaokorkoli že, Air je zelo kjut, sila mamljiv in očitno fajn stvarca, če si bolj dirkajoče sorte, daš precej na uporabnost in se predvsem držiš gesla "Less is more." .