Žal, poštna in ne blagovna znamka

Ena, dve in že imaš svojo poštno znamko, medtem pa še vedno pišeš sočne mejle v katerih nastopaš kot resen govorec, dogovarjalec, potrjevalec, informator, usmerjevalec, osvajalec in tudi zabavač. Ja, tudi na to sem pomislil; nič več komunikacije preko žic, Wi-Fija, pa po vseh signalih, ki gredo v orbito in se potem takoj spet vrnejo, Hej!, saj imam svojo lastno poštno znamko.

Ma, genij sem! Jasno, sedaj bom pošiljam samo na otip prijetne pisemske pošiljke, polne prijetnih sporočil. Tako spet vem, da ne obstajajo samo blagovne znamke, pa njihova tržna vrednost, pa obvladovanje množic, pa zapeljevanje, pa blagovna norost, pripadnost ... "A piece of shit!," je rekel frend Fabricio in pljunil v Gučijev butik. Naj živijo poštne znamke!

Kaj 1.maj, tudi nedelat se nam ne ljubi

Ko smo vstopili v prvi maj sem se pravpzaprav šele zavedal, da je to tisti 1.maj, ko nihče nič ne delal in je delati na prvega v maju nasploh greh. Sam sem se prav tako zgolj delal, da ne delam. Pravzaprav sem imel gorečo željo napisati besedilo o prvem maju - Prazniku Dela ali bolje, dnevu, ko se Nedela. Pa je takoj zatem prišel že drugi maj, ko se spet ni nič delalo, ker se to preprosto ne spodobi in je vredno posmehovanja. In tako je danes pridrvel že tretji dan v maju, ko se načeloma že dela, a se je bolje temu izogniti, ker nikoli ne veš, kaj vse si bodo o tebi mislili sosedi in naploh se ne splača pokvariti renomeja o nedelu.

Letos se je na nedelovni praznik pripravljalo precej zares, saj se je stavkalo in izsiljevalo vsepovprek. Stavkali so vsi, ki si želijo višje plače, več evrčkov, boljši standard. Povedano drugače (izzvzeti so vsi tisti - in ni jih malo: 50%, - ki živijo pod mejo revščine, ki pa je nekje na zgornji koti 300 EUR mesečnega prejemka): vse se dogajalo in zgodilo zato, ker si delavci želijo več zapravljat, ker verjamejo v to, da si zaslužijo boljše avtomobile, več časa za obiskovanje trgovin, boljše možnosti za postavljanje pred sosedi, lažje odplačevanje kreditov, leasingov in naploh več materialnega, užitkarsko zapravljivega in ponosno dobrinskega.

Roko na srce, nimam kaj pretirano veliko s tem, če delavci štrajkajo in sporočajo: Želimo več denarja, želimo pravice! Če si zaslužijo in če je možno denar kje vzeti, potem si seveda zaslužijo višje plače in bolj dostojni vsakdan. Moti me predvsem to, da so si pridobili več cekinčkov predvsem tisti, ki takointako delajo bolj malo ali skoraj nič. Govorim namreč o državni upravi. In sedaj ubogi delavci v fabrikah, ki nimajo kakšnih pretiranih možnosti za kaj poodbnega vidijo to preseravanje državne uprave. Prav tiste uprave, ki nam vsem državljanom kaže veliko nelojalnost do države. Brez dvoma je za pričakovat, da bodo tudi fabrški delavci enkrat na podobnem nivoju. Pri tem se postavlja le vprašanje, kdaj? Kajti gre za tržno gospodarstvo, ki je v največji meri odvisno od uspeha poslovanja. Ta trenutek nastajajo občutne razlike, kar pa zares ni pošteno, če vemo, da so plače v upravi odvisne od fabrškega švica.

Zadnje čase precej hudo bode v oči. Predvsem ta pretirana nelojalnost ljudi do idej, skupnega snovanja za velike stvari. Manjka neka splošna klima uresničevanja vizij, drznost v idejah in pozitivna energija. Predvsem je v družbi čutiti splošno nezadovoljstvo in nerganje. Tudi mladi, ja tisti na katerih svet stoji, se otepajo odgovornosti, nekako se izogibajo velikim podvigom, idejam. Ni tistega norega zagona, zavzetosti za veliko stvar. Prijatelj, ki je vrsto let delal in živel v Kanadi se je pred letom vrnil v Slovenijo, se zaposlil v precej perspektivnem podjetju in se poskušal uživeti v vsakdan. Po mesecu dni slovenskega vsakdana pa se je pričel čuditi in spraševati: češ, da je tukaj pri nas res nekaj hudo narobe. Opazil je to splošno družbeno klimo nerganja, kjer ne obstaja nobene pripadnosti nikomur, kjer je izziv ideji fatamorgana, kjer je trendi, z najmanjšim naporom do cilja. Kjer si prismuknjen, če se forsiraš in se želiš dokazati znotraj kolektiva in nazven. Obstaja nek čuden konflikt; želimo se primerjati z zahodno Evropo, njihovo uspešnostjo, standardom življenja... po drugi strani, pa za slednje nismo pripravljeni storiti prav veliko. Storilnost slovenskega delavca je polovična, če ga primerjamo že samo s sosedom Avstrijcem. Glede na število patentov smo na repu Evrope. Uspešnih blagovnih znamk zunaj meja Slovenije je za drobtinice glede na svetovni trg. Uspešne domače poslovneže in vizionarje ne znamo ceniti in jih raje imenujemo garači, norci ai še huje, pač srečneži pod soncem.

Recimo ena od uspešnih zgod je zgodba o bratih Jakopin in o njuni uspešni ideji, ki temelji na dobrem poslovnem načrtu znotraj tržne niše, na visokotehnološkem razvoju jadrnic in sodobnem dizajnu, inovativnosti in visoki pripadnosti ideji. Brata sta verjela ideji, se borila na trgu, navduševala tudi ostale zaposlene znotraj podjetja in uspešno realizirala zastavljene cilje. To je samo ena od uspešnih zgodb, ki temelji na veliki ideji, pozitivni splošni klimi znotraj podjetja, pravih poslovnih korakov in predvsem na pristopu; zmoremo, ker smo lahko skupaj najboljši. Danes je v podjetju Seaway izredno pozitivna klima, nadpovprečne plače zaposlenih, možnost osebnostnega razvoja in delo na razvojnih projektih nad katerimi se navdušuje vsa svetovna industrija plovil. Dovolj za izziv?

Življenje brez idej je kot Televonela, le igrišče je precej večje in več nas sodeluje pri tem. Rezultat pa je znan že v naprej, vse skupaj pa poteka brez prave energije. Ni pomembno, če nisi bogataš, je pa pomembno, da vsak dan živiš svoje sanje.