Edini - Tomaž Humar

Danes je en tak tipično jesenski dan, kjer s pogledom skozi okno lovim odpadajoče listje, ki ga veter nemočno vrtinči in se veselo poigrava. Že lep čas je minilo od dneva, ko sem lahko ubežal vsakdanji noriji in se poglobil v smisel bivanja, obstoja, razmišljal o človekovih ciljih, prijateljih...

Pred kratkim se nama je z ljubljeno Tino rodil prvorojenec Maks, danes pa je življenje odneslo prijatelja Tomaža Humarja. Vsakokrat me je streslo in pretreslo; pri Maksu me je zadelo v preprostosti in obenem komplekstnosti novega življenja, danes pa sedim v žalosti ob nerazumevanju življenjske poti in veličine posameznika. Potočil sem tudi solze. Že dolgo ne.

S Tomažem sva se spoznala na sredini prejšnjega desetletja, kar tako, na enem od številnih plezanj. Padla je beseda in sva tako skočila še nekajkrat plezat, pa tudi čvekala sva nerazumno veliko. In je prišel tisti Hip!, pa sva pred seboj že imela sodelovanje na projektu Solo El Capitan. Potem je Tomaža odneslo na Daulaghiri, mene pa v dizajnerske in oglaševalske vode. A ostala sva v stiku. Poznal sem ga, kot izredno kompleksno osebnost, človeka z natančno izdelano vizijo, živalsko voljo in zahtevnim karakterjem, obenem pa tako "kmečko" preprostega in iskrenega človeka.


Tomaž je bil zagotovo eden najboljših alpinistov sveta, daleč najbolj kreativen in z jasno vizijo udejstvovanja v tej panogi. Recimo, s samopromocijo in načinom vodenja alpinističnih projektov pa desetletje pred vsemi konkurenti. Imel je le to smolo, da ga večina slovenskih alpinistov ni razumela, zato je imel večne nasprotnike - takoimenovane metalce polen. Bil je svetovna zvezda alpinizma in domači junak. V vseh pogledih je bil ekstremističen in je deloval v mantri: Without risk, there is no Genius!


Ljudje, kot je bil Tomaž so izredna redkost. Slovenci se vseskozi trudimo dokazovati, da nismo majhni, da nismo pljunek v morje svetovnih presežkov. S Tomažem smo imeli svetovno alpinistično zvezdo, od tu dalje pa nam ostaja legenda.

Tomaž, počivaj v miru!

Fotografije objavljene na tej strani sem posnel med solo vzponom Tomaža Humarja v pokončni steni El Capitan, ZDA.

Kako daleč zares poleti kladivo?

Pred dnevi SMO dobili novega atletskega svetovnega prvaka. Primož Kozmus je zalučal kladivo dlje kot vsi ostali in pristal najvišje na stopničkah, oplemeniten z zlatom ob spremljavi naše domače himne. Vsa čast in čestitke za ta presežek in izreden rezultat.

Pri vsem tem pa je zanimivo predvsem vse tisto kar niti ne sodi k metu kladiva (slednje me je namreč oplazilo takoj po OI v Pekingu in mi začelo iti na živce že prav kmalu, sedaj pa je že na meji dobrega okusa). Namreč, vsak intervju, članek ali katerikoli že drug medijski utrinek, ki se vrti okrog našega junka, je povezano z denarjem. Povedano drugače; govora je v največji meri o tem, kako malo junak zasluži, kako malo ali skoraj nič država naredi za njegove rezultate. Slednje je servirano vse od olimpijskih iger v Pekingu, kjer je Primož osvojil zlato olimpijsko. Celo tako daleč je šlo, da je kasneje naš junak grozil, da nikoli več ne bo nastopal, če država ne uvede nekakšne rente za športnike?! Komu je že grozil in komu je sploh mar za njegove nastope?

Verjamem, da športnikom ni lahko. Tudi sam sem se več let trudil kao napol profi športnik v različnih panogah. Nikoli nisem postal svetovni prvak, niti evropski, za državnega pa je bilo dovolj. Okej, ampak nikoli nisem razmišljal, kako fajn bi bilo, da mi država podari rento, da mi bo zares okej. Sploh pa nisem treniral in tekmoval za te štose. In takrat tudi ni bilo tega vprašanja, ki se sedaj pojavlja vseskozi v medijih: Reševanja problema vrhunskih športnikov? Kar je sicer hudo hecen stavek. Koga že moramo reševati? Športnika - individualca ali morda 3000 delavk Mure, pa kakšnih 100.000 tistih, ki živijo pod življenksim minimumom, hm, ali pa kar vseh 80.000 brezposelnih. To bi pa bilo pravo reševanje in podvig!!!!

Ne, reševati se mora eksistenca olimpijskega in svetovnega prvaka, ki očitno s svojim moštvom na podlagi odličnih rezultatov ni sposoben pridobiti sponzorjev, ki bi bili pripravljeni vložiti v rezultate in tako posredno v oglaševanje svojega produkta. Verjamem, vse to bi bilo lažje z zmago v žepu v teku na 100 metrov, kot pa v panogi metanje kladiva, ki jo še atletski navdušenci komaj poznajo in, ki ima imidž po močnih dečkih bivše USSR in NDR.

Skratka, nehumano je, da država podarja kakršnekoli rente za športnike. Skoraj neverjetno je dejstvo, da država trenutno zaposluje znotraj policije in vojske 660!!! športnikov (takole na uč, to meri 950.000 eur mesečno). Dobro bi bilo, da država omogoči športnikom, da pridejo lažje do vrhunskih rezultatov in medalj, da jim nudi brezplačno šolanje, pa ugodnosti pri davkih, tudi sociali, da jim da možnost, da se morda kasneje vključijo v kakšne dodatne izobraževalne in družbene programe in procese, ki jih pozna večina smrtnikov. Želeli smo kapitalizem in tržno gospodarstvo, sedaj ga imamo in če slednje velja za delavke Mure, naj velja tudi za športnike.

Vredno branja: Koliko je vreden vrhunski športnik

Le Tour de France je največji!

Kmalu bo šlo mimo že četrto leto, odkar sem si ukinil televizijo in gledanje teve sporeda. Tivi sem preprosto odnesel na boljšjaka in s tem v zgodovino. Aleluja! Res, imel sem sicer pomislek, kako se bo slednje izteklo, pa sem kmalu ugotovil, da takšne škatle sploh ne potrebujem. Za dober film me odnese do kina, za tistega iz predala zgodovine pa posežem po dvd-ju in mekbuku. Novice si priskrbim preko spleta, uživam v prebiranju revij in časopisov, informacije pa tako in tako najdem vsepovsod.

Obstaja pa razlog zaradi katerega pogrešam tivi in velik ekran. To je vsakoletna dirka Le Tour de France. Priznam, znotraj tega pa sem mrzel, prikrajšan za užitke, prikrajšan za pogled na izostren enkran in dogajanje v "živo". Tudi letos spremljam tour toliko, kot mi dovoljuje vsakodnevno delo; predvsem v večernih urah, ko pregledujem posnetke, statistike, komentarje, intervjuje, izjave, napovedi... To je športni dogodek vseh dogodkov! Tritedenska kolesarska dirka po Franciji je edini šport, ki ga spremljam zares, za katerega preprosto živim vsakega julija od sredine devedesetih. Hja, pri tem pa mi manjka edino tv!?

Okej, letošnji tour je še posebej zanimiv. Vrnil se je Lance Armstrong, konkurenca je huda, etape so prvovrstne, strategija je huda, dogajanje je polno preobratov, ob cestah je cel žur. To je resnično šov. Danes je potekala ena najbolj zanimivih etap - vse od bojev Armstronga s Patanijem in Ullrichom, - ki se je končala z vzponom na Mont Ventoux. Enkratno, presežno, napeto in nepozabno dogajanje!!! Prava paša za oči in odličen futer za počutje. Vesel sem, da se je vrnil Lance, da je tour s tem oživel, da je njegova vloga tudi dobrodelna.

Teveja si zaradi tura ne bom umislil. Sem dojel, da teve lahko delno nadomestim z gledanjem v displej makbuka. Zagotovo pa pride dan, ko se bom odpravil do Francije in spremljal tekmo vseh športnih tekem v živo.

Lifetrek - Ker je življenje pot

Pred dnevi sem se vrnil iz Mongolije, kmalu pa odfrčim v Etiopijo, nekaj kasneje najbrž tudi v Maroko in tam nekje, glej ga zlomka, v žmohtni sredini zime, pa grem celo okušat polarno zimo osrednje Azije; preberi raje, trideset stopinj in še kakšno pod ničlo (Hudo, kot da že v naši zimi nimam poln kufer mraza?!). Seveda, vmes bi se dalo skočiti še marsikam. Recimo, v Patagonijo, pa v Avstralijo, ki me vedno znova začara. Sanjsko, boste rekli. Res, jA! Sanjski džop je takole vandrati po svetu, se družiti in iskati presežne trenutke.


Okej, biti v vlogi vodnika - hm, še bolje liderja - je tudi naporno, ker si na poti samo nekaj mesecev in ne celo leto, kot bi si želel. Včasih je sicer tudi to dovolj, drugič čisto preveč. Ne dolgo nazaj sem mislil, da je vodenje sanjski poklic, sedaj mi je o tem še najmanj jasno. Saj vem, krepiš duha in misli, kreiraš potek, se vreziraš v raznovrstnih veščinah, se greš komunikejšen brez meja, na tisoče karakterjev. Ne govorim o vodenju v stilu popularnih vodnikov, ki gradijo svoj imidž na fori; jst pa sem svetski popotnik, itak vse štekam in sedaj ste vi moje ovčice, jaz vaš gazda, izkušen lider, neomajen vodja, in tako vam odprem oči. Bljak, tega sranja je na slovenskem in najbrž še kje drugje že čisto preveč!!! Jaz govorim o skromnosti, človečnosti, izkušnji in znanju.

Pri agenciji Lifetrek, ki mi daje kruh in možnost, da rastem, srečujem čudovite ljudi in rešujem tudi marsikatero nebodigatreba tisto že katero, verjamemo v čudovite trenutke. Smo fajn in zrela ekipa in lahko se pohvalimo, da smo iz nič ustvarili številne presežke, skupaj s potniki ali samostojno smo prebrodili skoraj pol sveta, se družili, ustvarjali in gradili. Našli smo si veliko podobnih, popotnih frendov, neprecenljivo veliko vseh tistih, ki nam zaupajo. Največkrat garamo, ustvarjamo, znamo pa tudi uživati. Skratka, pred nami je nova 5letka in verjamemo, da bo pestro.

Kaj ima revija Samaritan z dobrodelnostjo?

Življenjsko - stilna revija v slovenskem in angleškem jeziku, ki so jo modreci poimenovali Samaritan je sveža edicija na trgu. In, ko tako listam po reviji z všečnim logotipom (S), dokaj posrečenim, a žal, nedokončanim oblikovanjem, s povprečnimi članki, ki jih beremo na bogatem papirju (kaj je že eko papir?!), bogata z reklamnimi vložki, katerih sporočilna vrednost je "klasično" potrošniška; kupi me, kupiti se me splača, jaz te že zapeljem, ti si moj. imam te... Zaboga, kaj ima ta revija S z dobrodelnostjo? Morda to, da so si starosta slovenskega oglaševanja zamislili, češ, sedaj pa je trenutek, ko bomo ustvarili nekaj zares dobrega - beri pozitivnega - za naš Planet, za preprostega Človeka. Hudo?! Res so se nehote ali hote nategnili in nategnili so tudi nas vse, ki verjamemo v dobrodelnost. Nekaj mi smrdi po zavajanju.

Naj me kdorkoli razsvetli in mi pove, kaj zaboga ima ta Samaritan z dobrodelnostjo?

Okej, članki; Odprimo dlan, Lepšati življenje, Reši otroka..., se precej dobro berejo in slišijo, a roko na srce, so le mašilo pri konceptu revije - Za dobro situiranega bralca, ki želi biti nekaj posebnega - morda tudi IN - z revijo, ki ni nič drugačna od ostalih. Celo za koncept, ki ga oglašujejo, češ, ko me kupiš, podariš toliko in toliko za dobrodelnost. Jojmene, tukaj pa nas ima res nekdo za norca.

Kaj sem hotel sploh povedati. Ja, dobrodelnost je dobra stvar in trenutno je tudi v modi (poglejte samo podjetnika Škrabca aka Riko vizionarja, ki ga najdete na speglanih fotogrsfijah v skoraj vsaki tiskani ediciji, ki omeni filantropijo). Ampak koncept dobrodelnosti pomeni, da si nekdo, ki naredi dobro za druge, za vse, ki nimajo urejenega vsakdana, za vse, ki jim primankuje hrane, pitne vode... Koncept dobrodelnosti pomeni, da nekdo, ki ima več, tudi preveč, da nekaj tja, kjer imajo bistveno manj vsega potrebnega za preživetje, dostojno življenje. In revija Smaritan je od dobrodelnosti oddaljena toliko, kot imam jaz možnosti, da poletim na Luno.

p.s. pa sploh nisem hotel kritizirati, ampak tovrstne stvari pa me požgejo!

Vredno branja; Pomembne odločitve, Katja Lenart, vest.si

Življenje ni potica, je pa lahko kremšnita

Kdor se spomni časov bivše Juge, potem ve, da je bilo sila težko najti nezaposlene, tudi precej na lahko se je prišlo do dela. Spomnim se, da sem že kot mulc delal na počitniški praksi v Gorenju in to cel mesec, dva, pa ponovno naslednje poletje in si prislužil nekaj dodatnih nemških mark za obisk morja, opremo za deskanje, plezalni pas, prvi Atari, še prej Spectrum. Potem sem kot srednješolec začel s čiščenjem stekel, barvanjem in renoviranjem na višini in podobna dobro plačana in posebna dela. Skratka, dela nikoli ni zmanjkalo, če si le hotel kaj delati.



Danes pa dela tudi zmanjka, ker smo v kapitalizmu, ker smo tako hoteli in ker je to povsem naravna pot razvoja. Spomnim se uvodne sekvence v filmu Petelinji zajtrk, kjer glavni junak izgubi službo. "Življenje ni cvetoče polje," pravi diretore v filmu. Poda tudi zanimiv izgovor, razlog, resnično situacijo: "Kot bi imel tri kose kruha, vi pa ste štirje. Razumeš.". Službo danes izgubijo tudi tisti, ki ne igrajo v filmu in se jim vrti real life movie. Službo bodo izgubili - glede na trenutno stanje kapitalizma - številni, še več takšnih, ki niti ne gledajo filme in tudi veliko takšnih, ki niso videli Petelinjega zajtrka. Škoda! Film je lep primer, kako je lahko izguba službe nova priložnost, je tudi šolski primer, da človeku pač ni potrebno obupat.

Vsak nov korak je lahko tudi nova priložnost, ker življenje ni potica, lahko pa je kremšnita. Oboje je odlično, okusno, zaželjeno in konec koncev ustvarja ugodje in preživetje.

Plezanje na Falus in druge plakatne štorije

Pospravljanje je vedno za nekaj dobro. Določenih stvari se tako znebiš, druge shraniš in jih nikoli več ne najdeš, tretje pa recikliraš, se jih preprosto znebiš. Včeraj sem se lotil arhiviranja številnih podatkov iz računalnikov na zunanji disk; Hej, iz treh macintoš kompjuterjev sem uspel presnet za 400 Gbyjte uporabnih, nikoli zavrženih informacij, datotek, fotografij?! Sem pa med delom naletel na zanimivo serijo posterjev.

Precej nazaj sem se preživljal s fotografijo, dizajnom in različnimi artiš for biznis projekti (A2B). Med drugim sem tudi veliko pohajal po svetu, lovil v objektiv neskončno lepe trenutke, se družil na plezalni sceni in se imel precej brezbrižno in fajn. Potem sem nekega dne izdelal plezalne posterje s prav posebno idejo in željo, a je projekt zaradi drugih obeveznosti - večji izzivi, več odgovornosti, več keša, a manj časa... - ostal na trdem disku in pejper osnutkih. Uf, razmišljam pa, da je morda sedaj pravi čas, da takole za dušo obudim projekt, da ne gre čisto v pozabo. Gre namreč za serijo plezalnih fotografij iz hudih koncev sveta, ki so precej nenavadne in so podkrepljene z dodatno komunikacijo by headline. Hm, teh posterejev je kar nekaj in bilo bi jih potrebno malček dodelat, da bi bili času aktualni.

Kako čas spidira in kako se spreminja komunikacija?! V mojih rosnih letih je bil poster - plakat, zares cenjeno komunikacijsko sredstvo, danes je zgolj eden izmed množice komunikacijskih kanalov, ki izgublja na veljavi. Predvsem zavoljo poplave web-socio kominikacije, pa trenutne moči Tv-ja in ostalega bolj modernega. Verjamem pa, da človek s plakatom (govorimo o ličnih in manjših plakatih, in ne Jambo sranju!!!) komunicira bistveno bolj osebnostno in je hudo dobra stvar za imidž. Naj živi plakat!

* Fotografija v tej objavi je nastala v plezalnem ambientu Vanjska draga, v Istri. Gre za eno redkih skalnih formacij v obliki falusa. Podobne formacije sem še srečal v grški Meteori in na oddaljenem otoku Tasmanija.

Odklop po domače in dodatna doza v 2009

Nekako smo se le prebili v leto 2009. Jojmene, kako čas beži sem si navrgu danes zjutraj, ampak hej!, le čemu?! Hitreje gre, manj težav imamo. Manj se nam vse skupaj vleče, več imamo od dogajanja. Bolj šiba mimo nas, manj sranja opazimo, ostaja pa tako več dobrega. Mejdun, če razmišljaš takole, potem si gotovo brez želodčnih težav, ne potrebuješ rupuruta in podobnega sranja, kaj šele kakšnih blažilcev stresa, vrle strokovne pomoči, skupnih seans v toku pranja možganov in podobnih štosov.

Uf, sem pa zabredel?! Želel sem le spisat, da je bilo leto 2008, vsaj zame, fenomenalno, pač kot še vsako doslej. Bilo je drugačno, polno presenečenj. Veliko sem doživel neprecenljivega, pestrost in spremembe so bile serijsko. Še največ sem se učil na napakah, veliko pa je bilo hudo dobrih potez. Precej sem komuniciral, treniral okolico in ustvarjal. Veliko sem tudi treniral samega sebe. Precej sem bil z ljudmi, kar me je gradilo, na momente tudi črpalo. To slednje še posebej takrat, ko recimo srečaš kakšen zahrbten primerek aka mamin sinko izgubljen nekje v divjini, pa bi dudico, moj fante?, ah ne, saj ti bo tvoja bejba postregla, da se ne boš prehladil (sori za tale izpad).

Porkamotorka, je treba čimprej pozabit na vse čudne trenutke in se spomnit predvsem tistih najlepših, lepših, dobrih, presežnih, nepozabnih... kot je ljubezen, horda frendov, ustvarjanje, uživanje vsakdana, socializiranje na vseh frontah, trenutna samevanja, ki so čist okej za duhovno rast, kreativnost... Skratka, tudi naprej bom strmel, da bo naslednja izdaja še posebej začinjena, da ne bo lajf kar tako samoumeven in jasno, da bo zares šibalo.

Vsem želim hudo fajn leto 2009!

* Na fotogariji je ženski del skupine (same fejst punce!!!), s katero sem raziskoval najbolj odročne dele Mongolije. Letos sem precej deloval kot profesionalni popotnik - beri 9 tednov, 6 destinacij - in imel priložnost spoznati imenitne ljudi. Bilo je super!

Šala meseca je tokrat ukrep vlade RS

Šala meseca je tale: Plače ministrom manjše za 215 evrov bruto. Točno to lahko danes preberete v Delu in tam tudi piše, da bo predsednik vlade Borut Pahor prejel namesto 5809 eurov bruto, sedaj samo še 5586 eurov bruto cekinov. Ministri bodo prejeli samo še 5371 bruto namesto obljubljenih 5586 evrov bruto. Jasno, govorimo o bruto plači brez dodatkov, brez bonitet, brez službenih telefonov, službenih vozil, službenih večerij, ostalih ugodnosti...

Ne gre toliko za to poceni in smešno gesto -200 evrov, ampak zato, da bi vlada preprosto morala kot prva pokazati, da gre sedaj ZARES ZA SPREMEMBE!, da nas res - glede na trenutne gospodarkse kazalce in predvidevanja - čakajo koreniti premiki v razmišljanju, osebni in družbeni odgovornosti in v vsakodnevnem lajfu. Tako pa čista flaskula v tej borni potezi vlade!?!? Znižanje plač z gesto - 1000 evrov bruto bi bila odlična šok terapija za ljudstvo. Tako bi recimo danes - na zadnji soboto tik pred zaključkom leta - bile pol manjše vrste pred novodobnimi zbirno-molilnimi kontejnerji (beri megamarketi) in bi ljudje tako nakupovali kar res rabijo in bi tako morda pokazali tudi več sočutja za bližnjega, ker bi tako imeli več časa in tudi nekaj več cekinov in bi se tako celo obrnili in pogledali naokrog.

Kam sploh molim taco me boste okrcali? Predvsem k zgornji šok terapiji, ki se ni zgodila in zadnjim ukrepom vlade, kjer se je zaplezala in dala na trg skoraj nične "blažilce" krize. Nisem ekonomist, se pa vsaj toliko spoznam na posel, da prepoznam, da so ukrepi slabi, da je odzivanje vlade podobno zaspani koali na Evkaliptu, da se naša nova vlada samih strokovnjakov prperosto ne znajde v novi vlogi. In tudi ne rabiš biti posebej bister, da uvidiš, da vlada ni storila skoraj nič, da bi krizne razmere spremenila v priložnost. Torej, za našo skupno možnost k pozitivnim spremembam bomo ponovno, tako kot skoraj vedno doslej, ostali sami.