Plezanje na Falus in druge plakatne štorije

Pospravljanje je vedno za nekaj dobro. Določenih stvari se tako znebiš, druge shraniš in jih nikoli več ne najdeš, tretje pa recikliraš, se jih preprosto znebiš. Včeraj sem se lotil arhiviranja številnih podatkov iz računalnikov na zunanji disk; Hej, iz treh macintoš kompjuterjev sem uspel presnet za 400 Gbyjte uporabnih, nikoli zavrženih informacij, datotek, fotografij?! Sem pa med delom naletel na zanimivo serijo posterjev.

Precej nazaj sem se preživljal s fotografijo, dizajnom in različnimi artiš for biznis projekti (A2B). Med drugim sem tudi veliko pohajal po svetu, lovil v objektiv neskončno lepe trenutke, se družil na plezalni sceni in se imel precej brezbrižno in fajn. Potem sem nekega dne izdelal plezalne posterje s prav posebno idejo in željo, a je projekt zaradi drugih obeveznosti - večji izzivi, več odgovornosti, več keša, a manj časa... - ostal na trdem disku in pejper osnutkih. Uf, razmišljam pa, da je morda sedaj pravi čas, da takole za dušo obudim projekt, da ne gre čisto v pozabo. Gre namreč za serijo plezalnih fotografij iz hudih koncev sveta, ki so precej nenavadne in so podkrepljene z dodatno komunikacijo by headline. Hm, teh posterejev je kar nekaj in bilo bi jih potrebno malček dodelat, da bi bili času aktualni.

Kako čas spidira in kako se spreminja komunikacija?! V mojih rosnih letih je bil poster - plakat, zares cenjeno komunikacijsko sredstvo, danes je zgolj eden izmed množice komunikacijskih kanalov, ki izgublja na veljavi. Predvsem zavoljo poplave web-socio kominikacije, pa trenutne moči Tv-ja in ostalega bolj modernega. Verjamem pa, da človek s plakatom (govorimo o ličnih in manjših plakatih, in ne Jambo sranju!!!) komunicira bistveno bolj osebnostno in je hudo dobra stvar za imidž. Naj živi plakat!

* Fotografija v tej objavi je nastala v plezalnem ambientu Vanjska draga, v Istri. Gre za eno redkih skalnih formacij v obliki falusa. Podobne formacije sem še srečal v grški Meteori in na oddaljenem otoku Tasmanija.

Odklop po domače in dodatna doza v 2009

Nekako smo se le prebili v leto 2009. Jojmene, kako čas beži sem si navrgu danes zjutraj, ampak hej!, le čemu?! Hitreje gre, manj težav imamo. Manj se nam vse skupaj vleče, več imamo od dogajanja. Bolj šiba mimo nas, manj sranja opazimo, ostaja pa tako več dobrega. Mejdun, če razmišljaš takole, potem si gotovo brez želodčnih težav, ne potrebuješ rupuruta in podobnega sranja, kaj šele kakšnih blažilcev stresa, vrle strokovne pomoči, skupnih seans v toku pranja možganov in podobnih štosov.

Uf, sem pa zabredel?! Želel sem le spisat, da je bilo leto 2008, vsaj zame, fenomenalno, pač kot še vsako doslej. Bilo je drugačno, polno presenečenj. Veliko sem doživel neprecenljivega, pestrost in spremembe so bile serijsko. Še največ sem se učil na napakah, veliko pa je bilo hudo dobrih potez. Precej sem komuniciral, treniral okolico in ustvarjal. Veliko sem tudi treniral samega sebe. Precej sem bil z ljudmi, kar me je gradilo, na momente tudi črpalo. To slednje še posebej takrat, ko recimo srečaš kakšen zahrbten primerek aka mamin sinko izgubljen nekje v divjini, pa bi dudico, moj fante?, ah ne, saj ti bo tvoja bejba postregla, da se ne boš prehladil (sori za tale izpad).

Porkamotorka, je treba čimprej pozabit na vse čudne trenutke in se spomnit predvsem tistih najlepših, lepših, dobrih, presežnih, nepozabnih... kot je ljubezen, horda frendov, ustvarjanje, uživanje vsakdana, socializiranje na vseh frontah, trenutna samevanja, ki so čist okej za duhovno rast, kreativnost... Skratka, tudi naprej bom strmel, da bo naslednja izdaja še posebej začinjena, da ne bo lajf kar tako samoumeven in jasno, da bo zares šibalo.

Vsem želim hudo fajn leto 2009!

* Na fotogariji je ženski del skupine (same fejst punce!!!), s katero sem raziskoval najbolj odročne dele Mongolije. Letos sem precej deloval kot profesionalni popotnik - beri 9 tednov, 6 destinacij - in imel priložnost spoznati imenitne ljudi. Bilo je super!