Zakaj bajker obvladuje divjo vožnjo? Ker obvladuje ravnotežje z zmesjo poguma. No, ni čisto tako. Zanj je še kako pomemben bajk, ali kolo, kot bi rekli stari osamelci. In to ne kar nekakšno kolo, da smo si na jasnem. Pravi bajker ima vse pogoje, da vozi odlično mašino, zares drago mašino, pokromano mašino, hudo zdizajnirano mašino, trpežno mašino, ustrežljivo mašino, EgoUp mašino… Za bajkanje pravzaprav potrebuješ dušo in večja in dražja ko je tvoja mašina manjše so možnosti. Zunaj malo višje nad menoj (500 višinskih metrov) je že sneg in še vedno dovolj hudo dobro, da sva recimo danes udarila s fračo eno tako fejst luštno gorsko turo. Fak, pa december je?! In v gorah si v tem času popolnoma sam, brez nadležnih planincev, ki so ti vseskozi v napoto, ko se recimo poženeš po hribu navzdol, jeap!, pa še narava je v tem poznem času bolj kot ne mrtva, tako da lahko delaš kar se ti zahoče in obenem poželi. Tukaj!, prav na tem mestu in prav sedaj provociram mojo prjatlco Ireno, ki je zaprisežena borka proti temu, da bi bajkarje odstranili iz gora (ne bom omenjal najinih žgočih debat). No, da smo si na jasnem, zakon že res govori o tem, da bajker nima po tem in tem členu kaj delat na planinskih poteh in nebodigatreba na kakšnih poteh čez travnike in podobno: zanj so jasno in glasno namenjene zgolj makadamske in gozdne ceste, tiste, kjer ponavadi piše; vožnja na lastno odovornost, in, pa seveda, da ne pozabimo asfaltne ceste. Gore, označene pešpoti, travniki, mulatijere, gozdne stezice in podobni štosi… Njeeee, njeee, zares ni za kolesarje in njihove hude mašine! Okej, sam slednjo prepoved ignoriram in to priznam in nimam prav nič veliko slabe vesti. Pač zavoljo užitka in raziskovanja; tako okolja kot svojih lastnih zmožnosti. Ampak s to razliko, da se zares trudim upoštevat in to v največjem obsegu, pač vse tisto, da čimanj škodiš naravi. Ergo, to je to!
In čisto na koncu – no, pravzaprav je to moj prvi tekst, ki sem ga kadarkoli spesnil o gorskem kolesarjenju – pravi legenda MTB* Gary Fisher „Pravzaprav vse, kar želim rečt je to, da kolesarite več.“ ** Jaz sem njegove besede vzel za svoje in postal lovec na najboljše bajkarske občutke. In počnem to, ker ne vem al sem srečen, al ne.
p.s. Tako pa je glede mountain bajkerjev, da se bo vedelo, kdo sodeluje v tem štosu in kdo kam sodi: Torej, med njimi najdeš zaprisežene gorske ali alpije, ki vozijo samo ture po gorah in se ločijo na tiste, ki so v gorah doma z dušo in srcem, kot radi rečemo in tiste, ki gore jemljejo zgolj za poligon. Potem, so takšni, ki so dobesedno obsedeni z gorskim in si beležijo ture, jih dokumentirajo, jih negujejo, jih posredujejo, jih reklamirajo, jih preprosto obožujejo... in ponavadi vedo vse o tem, kam se gre in kje se da furat. Najdeš tudi prave psihiče, ki furajo res hude stvari in natančno merijo višinsko razliko, prevoženo razdaljo, utrip srca in ostalo psihološko navlako. In čisto na koncu imaš še tiste, ki gredo v hrib, pravzaprav na goro z res težkimi in jasno, dragocenimi mašinami (če je cesta, se tudi čim višje zapeljejo bj karetina) in potem na forca v dolino in sploh in oh ni pomembno, kaj se pred njimi postavi; itak, ko pa sfurajo res hudo nore spuste in so opremljeni malodane kot roboti. Aja, tukaj preprosto ne smem pozabit na naključne obiskovalce gora s kolesom, ki so takole bolj užitkarji, so bolj počasni, ne tako redoljubni, s slabšimi mašinami, bolj na izi in nasploh se držijo čimbolj makadama in se ponavadi čudijo vsem ostalim, ki drvijo mimo ali ponavadi zganjajo čuda hrupa.
* MTB (Mountain Bike)
** Maybe, what I’m traying to say is this: ride more.*** Fotografija by Dan Barham
