Sejem knjig bil je srednja žalost

Danes sem končno našel čas za obisk Knjižnega sejma v Ljubljani, že petindvajsetega po vrsti. Z zanosom in pričakovanji vstopim v Cankarja, slalomiram med obiskovalci in kmalu ugotovim, da so stojnice takšne kot na bolšjaku, sicer pa stara pesem in že videna scena. Jojmene! Pa stisnem tahitrega skozi dogajanje, da lahko nazaj grede uberem na počas, da tako naletim na kaj presežnega. Na počas si tako zapomnim predvsem štiri stvari, peto, itak najboljšo, pa kasneje kupim v knjigarni na Wolfovi.


Prvič: V spodnjem štuku sejma najdem nagrajeno bukvo; Knjigo leta 2009. Glpm, kakšen presežek?!, da mi je name zalepilo vse gate, tudi spodnjice (ponavadi mi jih potrga od navdušenja). Kmecl, Joco in dizajnerji so dobili nagrado za knjigo, ki je glede na oblikovno zasnovo in slikovno zgodbo obstala tam nekje v osemdesetih. To je monografija o domači grudi, ki jo na žalost, ne bi podaril prijateljem po svetu, ker to preprosto ne bi bilo pošteno. Okej, tudi v založniškem lobiju obstaja politika.

Drugič: Spoznam, da je Matevž Lenarčič naredil izjemno delo in da je zares visokoleteči "hardworker".

Tretjič: Tako sem si privoščil edino knjigo Dogodek od A do Ž. No, nabavil sem jo predvsem z namenom, da nam bo kakorkoli pomagala pri našem delu v podjetju. V bistvu je to tako na uč moja najdražja bukva "ever" glede na število strani, vsebino in berljivost. Gre bolj za skripto z diletansko izdelanim ovitkom?!?!?!? glede na poslovno branžo, kateri se posveča. Skratka odštel sem 78 eurov, minus 30 procentov sejemskega popusta in vsa hvala zares prijaznima študentkama na štantu za odličen pristop, da sem jo kupil nasmejan.

Četrtič: Tik ob izhodu sem bogatejši za spoznanje: Industrija knjig ostaja močna, a vseslovenska predstavitev je takšna, da pozabiš na celotno stvar že na poti do bližnjega bifeja. Bere se očitno še. Konkurenca med založniki je precejšna. Več se vlaga v oblikovanje knjig, predvsem ovitkov. S svežino presenečajo manjše, ciljno usmerjene založbe. Zares kreativen in svež komunikacijski pristop pa sem si zapomnil samo pri eni založbi.

Petič: Nemudoma sem odšel na Wolfovo, pograbil decembrsko številko angleške in ameriške izdaje revije Wired in pozabil na slovenski Knjižni semenj.

Pa kaj meni polapismenu sploh knjige, pa knjižni sejem!?

Edini - Tomaž Humar

Danes je en tak tipično jesenski dan, kjer s pogledom skozi okno lovim odpadajoče listje, ki ga veter nemočno vrtinči in se veselo poigrava. Že lep čas je minilo od dneva, ko sem lahko ubežal vsakdanji noriji in se poglobil v smisel bivanja, obstoja, razmišljal o človekovih ciljih, prijateljih...

Pred kratkim se nama je z ljubljeno Tino rodil prvorojenec Maks, danes pa je življenje odneslo prijatelja Tomaža Humarja. Vsakokrat me je streslo in pretreslo; pri Maksu me je zadelo v preprostosti in obenem komplekstnosti novega življenja, danes pa sedim v žalosti ob nerazumevanju življenjske poti in veličine posameznika. Potočil sem tudi solze. Že dolgo ne.

S Tomažem sva se spoznala na sredini prejšnjega desetletja, kar tako, na enem od številnih plezanj. Padla je beseda in sva tako skočila še nekajkrat plezat, pa tudi čvekala sva nerazumno veliko. In je prišel tisti Hip!, pa sva pred seboj že imela sodelovanje na projektu Solo El Capitan. Potem je Tomaža odneslo na Daulaghiri, mene pa v dizajnerske in oglaševalske vode. A ostala sva v stiku. Poznal sem ga, kot izredno kompleksno osebnost, človeka z natančno izdelano vizijo, živalsko voljo in zahtevnim karakterjem, obenem pa tako "kmečko" preprostega in iskrenega človeka.


Tomaž je bil zagotovo eden najboljših alpinistov sveta, daleč najbolj kreativen in z jasno vizijo udejstvovanja v tej panogi. Recimo, s samopromocijo in načinom vodenja alpinističnih projektov pa desetletje pred vsemi konkurenti. Imel je le to smolo, da ga večina slovenskih alpinistov ni razumela, zato je imel večne nasprotnike - takoimenovane metalce polen. Bil je svetovna zvezda alpinizma in domači junak. V vseh pogledih je bil ekstremističen in je deloval v mantri: Without risk, there is no Genius!


Ljudje, kot je bil Tomaž so izredna redkost. Slovenci se vseskozi trudimo dokazovati, da nismo majhni, da nismo pljunek v morje svetovnih presežkov. S Tomažem smo imeli svetovno alpinistično zvezdo, od tu dalje pa nam ostaja legenda.

Tomaž, počivaj v miru!

Fotografije objavljene na tej strani sem posnel med solo vzponom Tomaža Humarja v pokončni steni El Capitan, ZDA.