Življenje ni potica, je pa lahko kremšnita

Kdor se spomni časov bivše Juge, potem ve, da je bilo sila težko najti nezaposlene, tudi precej na lahko se je prišlo do dela. Spomnim se, da sem že kot mulc delal na počitniški praksi v Gorenju in to cel mesec, dva, pa ponovno naslednje poletje in si prislužil nekaj dodatnih nemških mark za obisk morja, opremo za deskanje, plezalni pas, prvi Atari, še prej Spectrum. Potem sem kot srednješolec začel s čiščenjem stekel, barvanjem in renoviranjem na višini in podobna dobro plačana in posebna dela. Skratka, dela nikoli ni zmanjkalo, če si le hotel kaj delati.



Danes pa dela tudi zmanjka, ker smo v kapitalizmu, ker smo tako hoteli in ker je to povsem naravna pot razvoja. Spomnim se uvodne sekvence v filmu Petelinji zajtrk, kjer glavni junak izgubi službo. "Življenje ni cvetoče polje," pravi diretore v filmu. Poda tudi zanimiv izgovor, razlog, resnično situacijo: "Kot bi imel tri kose kruha, vi pa ste štirje. Razumeš.". Službo danes izgubijo tudi tisti, ki ne igrajo v filmu in se jim vrti real life movie. Službo bodo izgubili - glede na trenutno stanje kapitalizma - številni, še več takšnih, ki niti ne gledajo filme in tudi veliko takšnih, ki niso videli Petelinjega zajtrka. Škoda! Film je lep primer, kako je lahko izguba službe nova priložnost, je tudi šolski primer, da človeku pač ni potrebno obupat.

Vsak nov korak je lahko tudi nova priložnost, ker življenje ni potica, lahko pa je kremšnita. Oboje je odlično, okusno, zaželjeno in konec koncev ustvarja ugodje in preživetje.