Ponovno Mongolija

Očitno mi je usojeno, da vsaj mesec dni v letnem stažu preživim v polnem nomadskem ritmu. Pravzaprav mi je to dobesedno zlezlo pod kožo in še posebej fajn se počutim, kadar sem precej oddaljen od hitrega tempa in ponorelega sveta, in to med srčnimi domačini. Tam zares daleč na zahodu Mongolije, kjer domuje gorstvo Altaj je huda divjina in prav tam se živi na polno v sožitju narave.

V tej prisrčni divjini sem se znašel s prijetno skupino ljudi, ki mi je zaupala raziskovanje enega najmanj obljudenih koncev sveta; Mongolski Altaj na meji s Kitajsko in Rusijo. Na trekingu smo prehodili preko 200 kilometrov in to po zahtevnem terenu, brezpotju, s prečkanjem deročih rek in še marsikaj je, kar je zaznamovalo to edinstveno avanturo (recimo vzpon na 4060 metrov visok vrh). Družbo so nam delali Mongoli in prav tako domačina s področja, iz sibirskega ljudstva Tuva. Slednja sta skrbela predvsem za transport opreme na kamelah in konjih, medtem pa so ostali Mongoli vsake toliko scvrli kakšno ovčko, pa kozlička, da je šlo slastno pod zob.