Nasmeh, vreden vsake solze

Meni se je danes popoldne zdelo tako fajn, da je čisto malo manjkalo in bi se zjokal do solz. V šoli so nas marsikaj naučili. Blesavo, a nikoli o nasmehu, o pomenu, da se iskreno nasmejiš, se smejiš, da nasmeh podariš, da se preprosto zasmejiš, da hodiš naokrog z nasmeškom… Pravzaprav sem hotel rečt, da sem šel na hipni nakup k najbolšemu sosedu in so me prodajalke na oddelku za kruh v kombinaciji salame in meso razveselile – beri, hudo nasmejale – in to skoraj do solz (če ne bi imel tistega moškega ponosa, bi se najbrž kakšna celo ulila). In, to zgolj zavoljo preproste šale, res iskrenih nasmehov, pogledov in tiste preproste odkritosti. Potrebno je bilo borih nekaj sekund in vsi smo se smejali, vsi srečni, vsi dobre volje…
* SMILE AND SMILE BACK :) It Takes half as many muscles to smile as it does to frown. And it makes you and others feel twice as good. (Action 05, Change the world for ten bucks, 2005)

Amelie, rad te imam!

Amelie; ta sramežljiva deklica z občutkom za majhna zadovoljstva; deklica, ki se je odločila polepšati življenje drugim ljudem; ta, ki na koncu spozna, da je prišel čas, da uresniči tudi svoje sanje, seveda z nekaj več poguma; prijetna deklica, ki je nekako iz drugega sveta, kjer se verjame, da je potrebno prisluhniti drugim; in Amelie je deklica, ki čisto na koncu pove; ljubim te! Ta deklica me je ponovno prevzela.

Ko vam bo nekako zmanjkalo vere v dobroto, v prav fajn življenje, si enostavno zavrtite film Amelie.

* Vlogo Amelie je odlično odigrala Audrey Tautou.

Norost ali genialnost

V zadnjih tednih sem kar precej vandral. Jasno, naokoli. Pa toliko manj kolovratil doma, kar pa ne pomeni, da nisem čisto nič razmišljal in se poigraval z lastnimi misli. Itak, da ne? Sicer, pa mi je že kar nekaj časa najbližja tale; Without risk, there is no genius (v angleščini zato, ker se sliši tako preprosto in precej resnično). Biti genialen aka nadarjen, pomeni biti tudi nekako NOR! ali povedano drugače; to pomeni, da nisi najbolj pri čistem, po preverjenih in ustaljenih družbenih ali kakrsnihkoli normah ze, da preprosto odstopaš od ustaljenosti, tudi uniformiranosti in vsa ostala nakladancija, ki izhaja iz tega naslova...

Genialnost je pravzaprav neke vrste psihoza v kateri se znajdeš in je tudi občutek, ki je enkratna vstopnica v norost (čisto zares!). Kakopak pod pogojem, da bi v tem stadiju tudi ostal ali, da bi pri tem vztrajal vsaj dlje časa. To je trenutek, ko te dobesedno odnese v svoj/tvoj svet, ko se intezivno in z največjim zanosom (pomembno) ukvarjaš z določeno vsebino. Odkrito povedano in preverjeno; zgodi se ti, da padeš notri in dojemaš okolico na povsem drugem nivoju. A, bom tukaj kar lepo zaključil, ker ne smem zapast v „filozofiranje“, poucevanje ali celo nakladancijo, kot radi rečemo, da ne bom izpadel spet NOR (mi je pa takointako vseeno, kaj si mislijo ostali, res).

Zadnjič sem sanjal, kako jaham na konju preko tibetantske planote za menoj pa krdela divjih in lačnih volkov. Skratka, povsem zadostno posvarilo, da ne smem ostati na mestu in da je treba iti naprej, dalje ...

Epilog: Vesel bom, če bo zgornje razmišljanje komu pomagalo, ko se bo tudi sam znašel v podobni psihozi in ne bo našel razlage za stanje. Konec koncev pa je stanje psihoze genialnosti zares dober občutek, ki te razvija, te pomakne na rob ustvarjanja, te osvobaja…

p.s. Kurt Cobain (na fotografiji zgoraj) je po vsej verjetnosti padal v globoka in dolgotrajna stanja psihoze genialnosti, nam zapustil neprecenljiva dela in odsel...