Šala meseca je tokrat ukrep vlade RS

Šala meseca je tale: Plače ministrom manjše za 215 evrov bruto. Točno to lahko danes preberete v Delu in tam tudi piše, da bo predsednik vlade Borut Pahor prejel namesto 5809 eurov bruto, sedaj samo še 5586 eurov bruto cekinov. Ministri bodo prejeli samo še 5371 bruto namesto obljubljenih 5586 evrov bruto. Jasno, govorimo o bruto plači brez dodatkov, brez bonitet, brez službenih telefonov, službenih vozil, službenih večerij, ostalih ugodnosti...

Ne gre toliko za to poceni in smešno gesto -200 evrov, ampak zato, da bi vlada preprosto morala kot prva pokazati, da gre sedaj ZARES ZA SPREMEMBE!, da nas res - glede na trenutne gospodarkse kazalce in predvidevanja - čakajo koreniti premiki v razmišljanju, osebni in družbeni odgovornosti in v vsakodnevnem lajfu. Tako pa čista flaskula v tej borni potezi vlade!?!? Znižanje plač z gesto - 1000 evrov bruto bi bila odlična šok terapija za ljudstvo. Tako bi recimo danes - na zadnji soboto tik pred zaključkom leta - bile pol manjše vrste pred novodobnimi zbirno-molilnimi kontejnerji (beri megamarketi) in bi ljudje tako nakupovali kar res rabijo in bi tako morda pokazali tudi več sočutja za bližnjega, ker bi tako imeli več časa in tudi nekaj več cekinov in bi se tako celo obrnili in pogledali naokrog.

Kam sploh molim taco me boste okrcali? Predvsem k zgornji šok terapiji, ki se ni zgodila in zadnjim ukrepom vlade, kjer se je zaplezala in dala na trg skoraj nične "blažilce" krize. Nisem ekonomist, se pa vsaj toliko spoznam na posel, da prepoznam, da so ukrepi slabi, da je odzivanje vlade podobno zaspani koali na Evkaliptu, da se naša nova vlada samih strokovnjakov prperosto ne znajde v novi vlogi. In tudi ne rabiš biti posebej bister, da uvidiš, da vlada ni storila skoraj nič, da bi krizne razmere spremenila v priložnost. Torej, za našo skupno možnost k pozitivnim spremembam bomo ponovno, tako kot skoraj vedno doslej, ostali sami.

Bill Johnson se je vrnil

Še prav dobro se spominjam Vučka in Olimpijskih iger v Sarajevu, 1984. Tudi zaradi tega, ker so potekala na domači grudi, zaradi tega, ker sem takrat tudi sam aktivno tekmoval v smučanju, predvsem pa zaradi ameriškega smučarja Billa Johnsona. Tisto sezono je bil poslan od samega vraga! Imel je odlično sezono in pokazal tako tipično ameriški pristop v razmišljanju zmagovalca. Z izredno vožnjo je pred igrami zmagal na wengenskem smuku. Prav tako je na tiskovni konferenci pred igrami napovedal zmago v smuku; Jasno!, obnašal se je kot zmagovalec in na koncu tudi zmagal. Prišel, videl, zmagal! Odlična zgoba in primer osebne-zmagovalne motivacije "by book"! Kasneje Johnson rezultatov nikoli ni ponovil so pa o njegovi zmagi posneli celo film; tako predvidljivo za Američane in tako Holywoodsko.

Johnson je pač Američan, kjer je za uspeh dovoljeno skoraj vsako tveganje, kjer je uspeh način življenja. Tako poslovno, idejno in finančno. Seveda, Johnson je Američan in je tudi tvegal, si tako nakopal finančne težave, tudi bankrotiral, doživel družinsko tragedijo in ostal na površju. Celo tako je tvegal, da je leta 2001 štartal na kvalifikacijskem smuku za olimpijske igre v Salt Lake Citiyu 2002 in pri veliki hitrosti tudi HUDO padel. Johnson je padec preživel, a lahko se zahvali veliki sreči in solidarnosti ostalih ameriških zvezdnikov smučanja (kako značilno za zmagovalce). Posledice padca pa so vidne še danes. In jutri se na kraj "zložina," na Bjelašnico in v Sarajevo ponovno vrača Bill Johnson. Na tekmo Legend by Jure Košir & HIT Challenge ob 25-ti obletnici olimpijskih iger. Ekola, kako pa bi zgledala obletnica brez Bila Johnsona - brez zmagovalne poteze pač ne gre.

Johnsonovo olimpijsko leto 1984 je šolski primer zmagovalnega pristopa. Kljub temu, da ne odstopaš veliko od konkurence si zmožen zmage. Pomembno je, da najdeš svojo prednost v prepričanju, v razmišljanju kao "Nič me ne ustavi. NI ovir zame! Zmaga mi je namenjena!" Kakopak je ob tem potrebno tudi nekaj sreče. Bistveno pa je zavedanje, da lahko iz vsake situacije izstopiš kot zmagovalec.

* Priporočam knjigo Ski to Dye
** Fotografijo sem si tokrat izposodil.

Postavimo končno Mošejo v Ljubljani

Naj takoj napišem, da sem ateist. Odobravam in sprejemam vse vere in vsa ljudstva tega sveta, vso raznolikost in drugačnost ljudi. Sprejel pa sem tudi, da že več let ne gledam TV-ja, a kljub temu še vedno sledim toku vesolja. In ker ne gledam televizije zgrešim marsikatero polemiko in vročo televizijsko debato. Jasno, tako sem tudi izpustil oddajo Trenja na POP TV, kjer je debata tekla o izgradnji ljubljanske Mošeje. Da je bilo vroče so mi povedali drugi, in, ker je bil cel cirkus sem si ogledal oddajo preko spleta tudi sam.

Grozno! Slovenci smo res slovenceljni. Tako grozno neodprti za druge, polni strahov in bojazni. Strokovnjaki tako in tako ugotavljajo, da je biti ksenofob značilno za majhne narode. Brez dlake na jeziku lahko zatrdim, da je očitno velika večina mojih sosedov ksenofobov!? Zato, ker je tako nečloveško pogledat čez plot, ker tridesetletni slovenski fantje še vedno živijo pri mamcah, ker smo tako radi v svojem domačem brlogu. Jasno, potem pa si kaj hitro ogrožen, ko se ti takole pač slučajno pred domačim pragom zgodi nekaj česar nisi navajen. Očitno je splošna težnja ne sprejemaj drugačne v svojo bližino?!

Mošeja v Ljubljani je vsaj zame sprejemljiva in nujna. Kot mulc sem imel v osnovni šoli sošolce iz vse bivše Juge. Pa valjda, Titovo Velenje je bilo multinacionalno mesto in radnička metropola. Imeli smo se lepo! Že pri desetih sem spoznal, da različnost med nami ne boli in osvobaja zavore. Kasneje sem spoznal, da je to nasploh dobra šola, ki te otrdi za lajf. Nato sem veliko potoval in videl precej sveta. Spoznal sem skoraj vsa svetovna verstva in precej različnih ljudi, navad in običajev. Danes spoštujem vse ljudi in vse vere.

Skratka, Islama se ne gre bati. Človeško je pač, da se Muslimanom v Sloveniji, da končno možnost, da skrajno neprimerno dvorano Tivoli in ostale home-made variante po Sloveniji zamenjajo za nov verski objekt. Takšnega z Minaretom in vso ostalo potrebno infrastrukturo za opravljanje molitve in druženja. Sem za Mošejo v Ljubljani, bodi tudi ti!

* Na fotografiji je Mošeja Hasana drugega v Casablanci. Velja za eno največjih mošej na svetu. Je edinstvea in odprta tudi za ogled nemuslimanom.

Brata Coen res Huda sta Carja

Okej, tokrat spet ne morem zamolčat, da sta brata Coen zares carja. Samo v zadnjih dveh letih sta me dvakrat hudo podkurla s povsem presežnim filmom. Vsakokrat, ko stopim iz kinodvorane si zastavim tisto, češ, kaj pa je na njunem platnu tako nekaj posebnega, da te odnese, navduši, podžge, napolni... In, vsakokrat ugotovim, da so to hudo izdelane karakterne vloge igralcev. Ethan in Joel Coen preprosto znata iz igralcev potegnit maksimum, jih navdušit, motivirat in nasploh sta polna filinga. Pravijo, da sta pri zadnjem pisanju scenarija, le tega pisala v stilu, da sta v vloge na papirju postavila povsem taprave igralce.

V zadnjem filmu Burn After Reading, ki se trenutno predvaja v kinematografih jima je uspel zares VELIK MET. Iz take prežvečene teme, kot je CIA, pa razna špijunaža v stilu nekdo me opazuje, pa vsakdanji problemi vsakdanje ženske, pa prešuštvo sta potegnila vse presežno in navdušila. Če pogledamo samo zvezdnega Breda Pitta, kako je naštudiral aerobic tipa in kako ga je šele odigral, potem ti je vse jasno. Da ne omenjam še ostalih.

Bravo, bravisimo in naj se nadaljuje!