Wave would come…

… and there will be a moment or two when you’d feel more then ever.

Čudno, ne. A pri deskanju na valovih je keč v filingu. Še najekstremiš, ko te val potegne navzgor in se pod teboj naredi luknja, da zazijaš – aaaaaaa - in se vržeš not… Brez heca, situacija tam zgoraj je precej open space in zaresna.

„O, ti pizda, kje sem?!“

Vem, ne reče se pizda, ampak na vrhu vala ti ne pade na pamet prav nič boljšega. Potem sledijo še tiste zadnje neumnosti, ki se ti podijo po glavi…

„Ne seri ga! Mama, I am coming!“

In te val potegne noter s silo, da ti gate trga po šivih (jasno, na desko se je treba postavit, obstat in jo tudi zapeljat…).

„Sranje, sem! Gre mi, gre mi, gre mi, oooo fuk…“

In te pobere globoko v jedro vala. Mega količina vode te dobesedno preplavi. Jasno se spominjam leta 1995, ko je Mike Foo (the man who extremly loved his work to be surfer) legenda na valovih umrl med valovi. Bom prav tako crknu jaz?!

Potem te morje izpusti iz primeža in nekak ti uspe prikolovratit na površje. Jasno, prestrašeno vse skupaj. Pa ti takoj zatem tipček na obali izjavi.

„Okaj, less swimming, more surfing!“

„Sranje, ma kar prav“

Tale zapis-ek je nastal letos na začetku aprila na Seven Mile Beach, kota južno od Sydneya. Tam spodaj je itak vse drugače in wave dogajanje je čisti presežek. Po hudo dober filing se na kraj zločina vrnemo kmalu.