V zadnjih tednih sem kar precej vandral. Jasno, naokoli. Pa toliko manj kolovratil doma, kar pa ne pomeni, da nisem čisto nič razmišljal in se poigraval z lastnimi misli. Itak, da ne? Sicer, pa mi je že kar nekaj časa najbližja tale; Without risk, there is no genius (v angleščini zato, ker se sliši tako preprosto in precej resnično). Biti genialen aka nadarjen, pomeni biti tudi nekako NOR! ali povedano drugače; to pomeni, da nisi najbolj pri čistem, po preverjenih in ustaljenih družbenih ali kakrsnihkoli normah ze, da preprosto odstopaš od ustaljenosti, tudi uniformiranosti in vsa ostala nakladancija, ki izhaja iz tega naslova... Genialnost je pravzaprav neke vrste psihoza v kateri se znajdeš in je tudi občutek, ki je enkratna vstopnica v norost (čisto zares!). Kakopak pod pogojem, da bi v tem stadiju tudi ostal ali, da bi pri tem vztrajal vsaj dlje časa. To je trenutek, ko te dobesedno odnese v svoj/tvoj svet, ko se intezivno in z največjim zanosom (pomembno) ukvarjaš z določeno vsebino. Odkrito povedano in preverjeno; zgodi se ti, da padeš notri in dojemaš okolico na povsem drugem nivoju. A, bom tukaj kar lepo zaključil, ker ne smem zapast v „filozofiranje“, poucevanje ali celo nakladancijo, kot radi rečemo, da ne bom izpadel spet NOR (mi je pa takointako vseeno, kaj si mislijo ostali, res).
Zadnjič sem sanjal, kako jaham na konju preko tibetantske planote za menoj pa krdela divjih in lačnih volkov. Skratka, povsem zadostno posvarilo, da ne smem ostati na mestu in da je treba iti naprej, dalje ...
Epilog: Vesel bom, če bo zgornje razmišljanje komu pomagalo, ko se bo tudi sam znašel v podobni psihozi in ne bo našel razlage za stanje. Konec koncev pa je stanje psihoze genialnosti zares dober občutek, ki te razvija, te pomakne na rob ustvarjanja, te osvobaja…
p.s. Kurt Cobain (na fotografiji zgoraj) je po vsej verjetnosti padal v globoka in dolgotrajna stanja psihoze genialnosti, nam zapustil neprecenljiva dela in odsel...
Ni komentarjev:
Objavite komentar