Zakaj navijam za Hrvaško

Če morda spremljate rokomet, predvsem, aktualno Evropsko prvenstvo v Avstriji, potem ste najbrž na tekočem. Naše barve krvniki so izpadli, pravzaprav so plačali drago šolo strahu in pogoreli. Danes popoldan sta v finalu Hrvaška in Francija. Kako predvidljivo, ne? Okej, Francoska ekipa je tako in tako ena boljših v zadnjem desetletju, Hrvaška pa je ekipa izrednega navdiha. Nekaj besed bom posvetil predvsem slednji.

 

Takole, na eno uč, že vseskozi spremljam hrvaške ekipne športe. Tudi zato, ker smo bili skupaj v Jugi in sem še vedno močno geografsko vezan na deželo, predvsem pa zato, ker se od hrvaških ekip najlažje naučim optimizma, navdiha, ekipne sinergije in predvsem skupinske mantre - Prepričanje v uspeh. Recimo, na primeru hrvaških rokometašev spoznamo, kaj vse je potrebno, da ekipa zmaga (četudi ne zmaga, pa vsaj žgoče verjame v zmago). Naučimo se, o uspešnosti ekipe v prepričanju, da je sposobna zmage, da imajo igralci domovinsko pravico, da zmago delijo med vse svoje, da nagradijo nacijo. Hrvati, preprosto gorijo za zmage na eni in domovinskom pripadnost na drugi strani. Seveda, posledično kasneje zaradi kombinacije gorečnosti tudi zmagajo. Hrvaški rokometaši so ekipa izrednega navdiha, so zmagovalci v prepričanju (Da, mi možemo pobediti svakog! Pa, mi smo Hrvati). So izredno taktično močna ekipa, kljub temu, da imajo na prvenstvu najmlajšo ekipo (ima nas puno omladinca).

Kaj je bistvena razlika med Hrvaško in Slovensko rokometno ekipo? Prvi so zmagovalci, drugi so predvidljivi luzerji (čeprav v prvem delu prvenstva niso igrali slabo). Prvi, so izredno nacionalno motivirana ekipa, drugi so zaprti podalpci, kjer je ekipna sinergija in parola "Za narod!", prej nebodigatreba, kot njihovo vodilo. Prvi, so pogumni, drugi se bojijo tveganja. Prvi imajo izredno moč v taktkičnih rešitvah, kar nasplošno velja za Hrvate, drugi taktiko jemljejo kot del procesa in ji niso predani - kako tipično tudi za Slovence!. Prvi, poznajo kaj so nacionalni presežki (jadransko morje) in na kaj morajo biti ponosni, drugi se s tem niso srečali nikoli in živijo v srenji povprečij, kjer je nekaj srednjega dovolj dobro. Prvi so prepoznavni in so ponosni na svojo narodno indentiteto šahovnice, drugi so neprepoznavni, nimajo globjih povezav s svojo zunanjo podobo in narodom (večni problem osamosvojitve. Neprepoznavnost! Neindentificiranost! Zmeda indentitete. Poraz nacionalne komunikacije nazven!). Prvi so dan pred polfinalom složno (novinarji, moštvo, narod) napovedali zmago nad Poljaki, drugi si nikoli ne bodo upali napovedati zmage. Ko na koncu sešteješ dejavnike za in proti, dobiš na eni strani zmagovalce in na drugi luzerje.

Morda danes Hrvati ne bodo Evropski prvaki, ampak verjemite, da se bodo borili kot levi, da bo šahovnica plapolala ponosno, da bodo Hrvati najglasnejši v dvorani in verjemite, da bodo športniki tvegali in igrali s ponosom za domovino in svoj narod. Hrvati so domovinsko prepričani, da bodo Evropski prvaki, ker so preprosto najboljši, ker so Hrvati!