Lego zgodba, ki navduši

Lego je zares navdušujoča zgodba.

 

Slovenski planinski muzej ali ropanje

Si slovensko planinstvo zasluži muzej? Vsekakor. Si zasluži dober muzej? Tudi to. Si obiskovalci muzeja zaslužijo prijetno izkušnjo? Seveda. Si Slovenski planinski muzej lahko dovoli ropanje obiskovalcev? Koga to briga. Plačaj in bodi tiho!

Bila je tista decemberska nedelja, ko najdeš sonce, pa zavoljo tega tudi dobro mero drenjanja. Z našo malo družinico smo prav takrat obiskali omenjeni muzej. Tina arhitektka, jaz konceptualist, Maks najmlajši in navdušen nad vsem novim smo obiskali Slovenski planinski muzej, ki sodi med sodobne objekte in je potemptakem zanimiv. Obisk nas je stal deset eurov ali polovičko cene na enega odraslega. Za slednje smo se morali pogodili, ker je hotela prijetna gospodična za pultom naračunati še vstopnico Maksu, češ, da bomo v muzeju našli celo animacijo za našega mulca. Okej, najbrž prijetna gospodična ni vedela, kaj pomeni animacija za dobro leto starega lumpa. "Ne, hvala, družinske vstopnice pa res ne bi vzeli!" Skratka, da ne dolgovezim; ogled Slovenskega planinskega muzeja je čisti rop, ker ti za dvesto kvadratnih metrov sicer sveže postavitve splošno znanih dejstev in že videnega zaračunajo več kot, recimo, ogled Moderne galerije?!

Muzej je zanimiva arhitektura in tako vredna ogleda. Muzej stanuje v prijentem okolju in nič ni narobe, če se odločimo za postanek. Muzej vsebuje razstavo slovenskega planinstva, ki ni vredna pet eurov na obiskovalca. Tako da, ostanimo raje zunaj, ker je tako razmerje plačano:dobljeno veliko lepša.

Kdo to mene nateguje s himno potrošnikom?!

"Prav imate, vse se da. Ponosni smo, da vas lahko razvajamo." Ja, nekako tako se konča zadnji reklamni dosežek našega prvega in najbližjega Soseda, ki nas sili v skušnjavo - Verjeti! Vse se da; celo ribiču na čolnu se preprosto zabrusi, da so njegove ribe, češ, nič niso sveže, saj je jasno, pri Sosedu pa so. In temu je potrebno verjeti. Vprašanje, ki si ga postavlja vaš Sosed je namreč sledeče; Kako nategniti potrošnika, da verjame v to, kar Sosed hoče? Še najlažje je to narediti tako, da rezerviraš 500k eurske sitnice in laž tako serviraš in ponavljaš vsak dan, tako dolgo, da se prime. Da ljudje verjamejo! Jasno, do konca oktobra bo pol slovencev laži res verjelo in govorilo se bo, kao, da slovenski ribiči prodjajo bučke od sveže ribe: "Ne, vi predaleč ste, zame sploh to ni to, To je od včeraj, lahko bi sveže bolj bilo! Rada bi novo!" Potem bomo k Sosedu še toliko raje hodili.



p.s. Še sama sreča, da so pri Sosedu tudi luštne prodajalke in se tako splača it kdaj k njim pogledat, pa obvezno sveže ribe kupit.

Welcome back

Zakaj se prvzaprav vračamo? V rosjtni kraj, na mesto zložina, k bivšim bejbam, na kampiranja, k prijateljem, bivšim delodajalcem, v preverjene restavracije,... Jasno, ker so vračanja udobno-predvidena presenečenja tako in drugače. Na mestu povratka, ne pričakuješ neke hude frke in načelno poznaš sceno ter ljudi. Takšen povratek je precej pričakovan, veš kaj te čaka, prepoznaš okolje, veš kaj lahko odneseš in zavedaš se v kaj boš investiral čas.

Tako nekako se lahko vračaš tudi v blogosfero, kar se je po tristo dneh neaktivnosti zgodilo tudi pri meni. Preprosto ni šlo! Čisto preveč resne "obveznosti" in odgovornost s prvorojencem Maksom, pa "core" biznis, kjer sem uresničil precej zastavljenih ciljev. Na trdne noge sem, kljub vsesplošni gospodarski krizi otrdil event business management podjetje in danes smo zelo resen player na trgu organizacije poslovnih eventov in prireditev. Life Events je zgodba o idejah, konceptih, svežih zgodba, fajn sodelavcih, čudovitih projektih, navduševanju strank, odrekanju in tudi o garaškem delu. Katero delo pa ni garaško, če ti je želja popolnost in uspeh na trgu?

Malodane je že skoraj mimo prijetna nedelja, ki diši po povratku v preverjeno gostilno, po preverjeni poti, v odlično preverjeno družbi z vedno "nepredvidljivim" in ljubečim Maksi Maksom.

Zakaj navijam za Hrvaško

Če morda spremljate rokomet, predvsem, aktualno Evropsko prvenstvo v Avstriji, potem ste najbrž na tekočem. Naše barve krvniki so izpadli, pravzaprav so plačali drago šolo strahu in pogoreli. Danes popoldan sta v finalu Hrvaška in Francija. Kako predvidljivo, ne? Okej, Francoska ekipa je tako in tako ena boljših v zadnjem desetletju, Hrvaška pa je ekipa izrednega navdiha. Nekaj besed bom posvetil predvsem slednji.

 

Takole, na eno uč, že vseskozi spremljam hrvaške ekipne športe. Tudi zato, ker smo bili skupaj v Jugi in sem še vedno močno geografsko vezan na deželo, predvsem pa zato, ker se od hrvaških ekip najlažje naučim optimizma, navdiha, ekipne sinergije in predvsem skupinske mantre - Prepričanje v uspeh. Recimo, na primeru hrvaških rokometašev spoznamo, kaj vse je potrebno, da ekipa zmaga (četudi ne zmaga, pa vsaj žgoče verjame v zmago). Naučimo se, o uspešnosti ekipe v prepričanju, da je sposobna zmage, da imajo igralci domovinsko pravico, da zmago delijo med vse svoje, da nagradijo nacijo. Hrvati, preprosto gorijo za zmage na eni in domovinskom pripadnost na drugi strani. Seveda, posledično kasneje zaradi kombinacije gorečnosti tudi zmagajo. Hrvaški rokometaši so ekipa izrednega navdiha, so zmagovalci v prepričanju (Da, mi možemo pobediti svakog! Pa, mi smo Hrvati). So izredno taktično močna ekipa, kljub temu, da imajo na prvenstvu najmlajšo ekipo (ima nas puno omladinca).

Kaj je bistvena razlika med Hrvaško in Slovensko rokometno ekipo? Prvi so zmagovalci, drugi so predvidljivi luzerji (čeprav v prvem delu prvenstva niso igrali slabo). Prvi, so izredno nacionalno motivirana ekipa, drugi so zaprti podalpci, kjer je ekipna sinergija in parola "Za narod!", prej nebodigatreba, kot njihovo vodilo. Prvi, so pogumni, drugi se bojijo tveganja. Prvi imajo izredno moč v taktkičnih rešitvah, kar nasplošno velja za Hrvate, drugi taktiko jemljejo kot del procesa in ji niso predani - kako tipično tudi za Slovence!. Prvi, poznajo kaj so nacionalni presežki (jadransko morje) in na kaj morajo biti ponosni, drugi se s tem niso srečali nikoli in živijo v srenji povprečij, kjer je nekaj srednjega dovolj dobro. Prvi so prepoznavni in so ponosni na svojo narodno indentiteto šahovnice, drugi so neprepoznavni, nimajo globjih povezav s svojo zunanjo podobo in narodom (večni problem osamosvojitve. Neprepoznavnost! Neindentificiranost! Zmeda indentitete. Poraz nacionalne komunikacije nazven!). Prvi so dan pred polfinalom složno (novinarji, moštvo, narod) napovedali zmago nad Poljaki, drugi si nikoli ne bodo upali napovedati zmage. Ko na koncu sešteješ dejavnike za in proti, dobiš na eni strani zmagovalce in na drugi luzerje.

Morda danes Hrvati ne bodo Evropski prvaki, ampak verjemite, da se bodo borili kot levi, da bo šahovnica plapolala ponosno, da bodo Hrvati najglasnejši v dvorani in verjemite, da bodo športniki tvegali in igrali s ponosom za domovino in svoj narod. Hrvati so domovinsko prepričani, da bodo Evropski prvaki, ker so preprosto najboljši, ker so Hrvati!

Team Building - Adijo klasičen trening, potrebna je celostna izkušnja timskega dogodka in razvoj pripadnosti plemenu

Neprecenljivo za vsakega podjetnika, tako direktorja, kot privatnika, pa menedžerja in če že hočete tudi tajkuna je, da upravlja vrhunski tim. Da "poveljuje, krmari, usmerja in sodeluje" z učinkovito in pripadno skupino zaposlenih, sodelavcev. To je kot pri volkovih: kot krdelo delujejo super, kot posameznik je volk nula. Eden sam je popolni "pusijadac"; vsak nekoliko bolje rejen petelin mu da vetra. Spominjam se spanja v divjini, na severu Oregona, ko je dobrih sto metrov od šotora pridrvelo krdelo volkov in sva s kolegom samo čakala in se tresla. Čutiti je bilo superiorno timsko-voljčjo sinergijo podajanja strahu. Vse do kosti! Takrat sva imela več sreče kot pameti in hvala bogu, volkovi pomembnejše opravke.

Danes je pomembna usklajenost moštva v poslovnih procesih, postaja kar "very important!" in je navjvečkrat tudi odločilna za uspeh. Usklajenost ali povedano drugače dihanje za skupno stvar, vizijo pa je vse težje zagotoviti. Predvsem zaradi razpršenih interesov posameznika, trenutnega stanja v družbi, navad, zmožnosti, blagostanja, vrednot generacije x, y... Tudi zaradi vse slabšega imidža (mediji, tajkuni, svetovna finančna kriza...) lastnikov, direktorjev in manadžerejev v družbi in posredno slabe zavzetosti delavcev za skupne cilje. Slišijo se vzkliki: Raje crknem, kot ta bi pomagal direktorčku da bogati na mojih plečih; poserjem se na cilje firme; za bedno plačo pa se res ne mislim pretegnit; Dol mi visi!,... . Jasno, razlikuje se razmišljanje delavke v proizvodnji, recimo v Gorenju ali pa zaposlenim v farmacevtskem podjetju, pa vodjem projektov v dinamičnem oglaševalskem okolju, pa državni javni upravi (statična monotonija brez prave pripadnosti!. Kdo pa je v državni upravi sploh pripaden domovini?!) in nekom, ki je zaposlen pri privatniku.

Kakršnokoli že je stanje, danes je timski trening, ki je poznan pod popularnim imenom team building, pomemben, da s takšnim pristopom zagotavljamo skupno sinergijo skupine, iščemo dodatno motivacijo, delujemo v smeri skupinskega zanosa in volje za končne cilje. To so moderni pristopi in trenutno najbolj potrebne usmeritve delovnih skupin znotraj podjetja, družbe. Pozabljeni so časi, ko se je s team building programi reševalo zgolj konfliktne situacije znotraj skupine. Lep primer; če želi podjetje razviti ekološko sprejemljiv, visoko tehnološki in tržno uspešen produkt je potrebna izredna volja celotnega tima, kljub občasnemu izgubljanju v zahtevnih procesih in nihanju: razvojni padci in vzponi. Za uspešnost takšnega projekta je potrebna odlična klima in velika mera vizionarstva vsakega posameznika - mantra, verjamemo v uspeh! (jasno, potreben je tudi kapital). V situacije, ko se začuti padec delovne vneme, nemotiviranost, zmešnjava, negodovanja ter prenasičenost, je potrebna sprememba, nova izkušnja, doza svežih in pomljivih impulzov ter hipna sprememba okolja. To pa se doseže prav z modernim pristopom treninga.

Sam aktivno sodelujem kot direktor projektov v moštvu, ki razvija učinkovite produkte za timski trening. Naša percepcija je zavedanje, da so poslovni procesi izredno dinamični in nenehni, da so z leti doživeli in preživeli spremembe in zaradi tega zahtevajo aktualne pristope. Vemo, da se svetovna družba spreminja, da je človeštvo na posebni stopnji razvoja in tudi posebne preizkušnje (ekologija). Naš razvoj produktov temelji na timskem dogodku - Team Business Event, - ki presega samo trening in daje skupini celostno izkušnjo. Smo razvijalci plemenskega treninga: Tribe Building ki daje učinke pripadnosti delovni skupini, podjetju. Razvoj takšnih produktov temelji na izkušnjah, delovni praksi, analizi in rezultatih preko tristo poslovnih dogodkov. Smo vodilni na področju organizacije timskih poslovnih dogodkov in treninga skupnosti, sodobnih plemen.

Dovolj samopromocije! Malenkost me je zaneslo, pa nič hudega. Želel sem le povedati, da danes team building ni isto, kot je bil deset, dvajset in več let nazaj, in tudi ni poslovni model, ki ga lahko kopipejstamo in umestimo v sedanje stanje. Za učinkovitost danes so potrebni drzni premiki v razmišljanju, veliko časovne investicije, upletenost različnih strokovnjakov in sodelavci z izkušnjami. Ergo, pa je tukaj že tim, skupina in sodobno pleme, ki se uspešno kosamo z izzivi moderne družbe. 

V članku izražam izključno osebna stališča, ki so stvar trenutnega navdiha. 

Programska odvisnost

Ste se kdajkoli vprašali, koliko programov (software) vas obkroža pri vsakodnevnem delu, koliko od njih poznate le bežno in kakšno število programov zares uporabljate? Predvsem za zmožnost komunikacije, izvajanje delovnih procesov, preživetje in tudi za zabavo. Zanimivo ne, kako se je čas obrnil, saj smo za razliko od ne tako nekoč, danes odvisni predvsem in tudi od programske opreme, čarobne bin kode (010010...), ki nam omogoča ukazovanje, kar posledično privede do rezultata.

Samemu sebi - takole za štos - sem si naštel programe, ki jih uporabljam za golo preživetje, kreiranje in moderno komunikacijo. Za zabavo skoraj nič. Že petnajst let uporabljam Mac-e, okolje Macintosh in številne aplikacije, hm, včasih pa naletim tudi na kakšnega PC-ja in tukaj mi ni prav tuje tudi Windows okolje (bljak, bljak, bljak!). Evo, pa se lotim seznama:

Bazični programi
- Word, Excel, Powerpoint, iwork, ical, itunes, iweb,...

Programi za dizajniranje
- Illustrator, Photoshop, Indesign, Quark, Rino, Fontographer, Freehand...

Aplikacije za komunikacijo
- Firefox, Entourage, Crome, Safari, Skype, Blogspot, Wordpress...

Ostalo
- Celtx in ScriptCrawler (za pisanje scenarijev), FinalCut Studio (montaža filmčkov), imovie (simple montaža)...

Na vroči listi
- 3D Max

Programski resnici sem tokrat jasno pogledal v obraz. Smešno in zastrašujoče! Resnica je boleča: uporaba programov v smeri zastavljenih ciljev zahteva globoko odvisnost. Številni softverski programi so naredili svoje. Čisto na začetku osebne kariere sem tipkal besedila na klasični tipkalni stroj in uporabljal skicirko. Bil sem prepirčan, da je to vse kar potrebujem. Kasneje me je zadela programska era, in nisem vedel, da sem šele na začetku. Skratka, sem programski odvisnež, poti nazaj ni! Ali pač?

Google obdaruje, osrečuje, navdušuje...

Razmišljam, kaj je lepšega kot prejeti novoletno čestitko; elektronsko, polno čustev, sestavljeno iz mnogo in premnogo lepih besed in s tisoč prijentnimi željami. Okej, takšnih in podobnih je konec decembra "priromalo" v e-poštni predal kar nekaj ducat dnevno. Pač, poslovni partnerji, znanci, kolegi, naključneži, nadlegovalci... V svojem bistvu pa se takointako večino elektronskih voščil spregleda, namigujem namreč, da takšna voščilnica izgublja na pomenu. Najbrž zavoljo enolične pojavnosti, količine in minljivosti. Je pa ekološko okej (čeprav bi se tudi o tem dalo razpravljati).


Letos pa me je presenetila predvsem voščilo od Googla, kot zvestemu plačniku AD storitev (jasno, saj nam na letnem nivoju Google zakasira cir. 7000 eur). Nisem bil toliko presenečen v maniri izvirnosti, čeprav rad povem, da mi je čestitka povsem simpatična, kolikor v lepi gesti, da je Google podaril 20.000.000 USD (ja, 20 milijonov dolarjev) za pomoč vsem tistim, ki pomagajo njim (seznam še niti ni zaključen).

Ogled čestitke >>

Google je pač največji in brez dvoma eno najbolj inovativnih plemen na svetu. Seveda, ni potemtakem za zahtevati, da je pleme potem tudi radodarmo, no, pa je! Izredno lepa poteza in korporativno zares močno sporočilo. Google ima jasne cilje, biti najboljši, ustvarjati presežke in tudi narediti dober posel. Tukaj tudi velika mera radodarnosti in investicij v ekologijo. Kdo drug pa sploh lahko poočisti Zemljo, kot pa največje korporacije. Sem za Google in vse podobne!

Sejem knjig bil je srednja žalost

Danes sem končno našel čas za obisk Knjižnega sejma v Ljubljani, že petindvajsetega po vrsti. Z zanosom in pričakovanji vstopim v Cankarja, slalomiram med obiskovalci in kmalu ugotovim, da so stojnice takšne kot na bolšjaku, sicer pa stara pesem in že videna scena. Jojmene! Pa stisnem tahitrega skozi dogajanje, da lahko nazaj grede uberem na počas, da tako naletim na kaj presežnega. Na počas si tako zapomnim predvsem štiri stvari, peto, itak najboljšo, pa kasneje kupim v knjigarni na Wolfovi.


Prvič: V spodnjem štuku sejma najdem nagrajeno bukvo; Knjigo leta 2009. Glpm, kakšen presežek?!, da mi je name zalepilo vse gate, tudi spodnjice (ponavadi mi jih potrga od navdušenja). Kmecl, Joco in dizajnerji so dobili nagrado za knjigo, ki je glede na oblikovno zasnovo in slikovno zgodbo obstala tam nekje v osemdesetih. To je monografija o domači grudi, ki jo na žalost, ne bi podaril prijateljem po svetu, ker to preprosto ne bi bilo pošteno. Okej, tudi v založniškem lobiju obstaja politika.

Drugič: Spoznam, da je Matevž Lenarčič naredil izjemno delo in da je zares visokoleteči "hardworker".

Tretjič: Tako sem si privoščil edino knjigo Dogodek od A do Ž. No, nabavil sem jo predvsem z namenom, da nam bo kakorkoli pomagala pri našem delu v podjetju. V bistvu je to tako na uč moja najdražja bukva "ever" glede na število strani, vsebino in berljivost. Gre bolj za skripto z diletansko izdelanim ovitkom?!?!?!? glede na poslovno branžo, kateri se posveča. Skratka odštel sem 78 eurov, minus 30 procentov sejemskega popusta in vsa hvala zares prijaznima študentkama na štantu za odličen pristop, da sem jo kupil nasmejan.

Četrtič: Tik ob izhodu sem bogatejši za spoznanje: Industrija knjig ostaja močna, a vseslovenska predstavitev je takšna, da pozabiš na celotno stvar že na poti do bližnjega bifeja. Bere se očitno še. Konkurenca med založniki je precejšna. Več se vlaga v oblikovanje knjig, predvsem ovitkov. S svežino presenečajo manjše, ciljno usmerjene založbe. Zares kreativen in svež komunikacijski pristop pa sem si zapomnil samo pri eni založbi.

Petič: Nemudoma sem odšel na Wolfovo, pograbil decembrsko številko angleške in ameriške izdaje revije Wired in pozabil na slovenski Knjižni semenj.

Pa kaj meni polapismenu sploh knjige, pa knjižni sejem!?

Edini - Tomaž Humar

Danes je en tak tipično jesenski dan, kjer s pogledom skozi okno lovim odpadajoče listje, ki ga veter nemočno vrtinči in se veselo poigrava. Že lep čas je minilo od dneva, ko sem lahko ubežal vsakdanji noriji in se poglobil v smisel bivanja, obstoja, razmišljal o človekovih ciljih, prijateljih...

Pred kratkim se nama je z ljubljeno Tino rodil prvorojenec Maks, danes pa je življenje odneslo prijatelja Tomaža Humarja. Vsakokrat me je streslo in pretreslo; pri Maksu me je zadelo v preprostosti in obenem komplekstnosti novega življenja, danes pa sedim v žalosti ob nerazumevanju življenjske poti in veličine posameznika. Potočil sem tudi solze. Že dolgo ne.

S Tomažem sva se spoznala na sredini prejšnjega desetletja, kar tako, na enem od številnih plezanj. Padla je beseda in sva tako skočila še nekajkrat plezat, pa tudi čvekala sva nerazumno veliko. In je prišel tisti Hip!, pa sva pred seboj že imela sodelovanje na projektu Solo El Capitan. Potem je Tomaža odneslo na Daulaghiri, mene pa v dizajnerske in oglaševalske vode. A ostala sva v stiku. Poznal sem ga, kot izredno kompleksno osebnost, človeka z natančno izdelano vizijo, živalsko voljo in zahtevnim karakterjem, obenem pa tako "kmečko" preprostega in iskrenega človeka.


Tomaž je bil zagotovo eden najboljših alpinistov sveta, daleč najbolj kreativen in z jasno vizijo udejstvovanja v tej panogi. Recimo, s samopromocijo in načinom vodenja alpinističnih projektov pa desetletje pred vsemi konkurenti. Imel je le to smolo, da ga večina slovenskih alpinistov ni razumela, zato je imel večne nasprotnike - takoimenovane metalce polen. Bil je svetovna zvezda alpinizma in domači junak. V vseh pogledih je bil ekstremističen in je deloval v mantri: Without risk, there is no Genius!


Ljudje, kot je bil Tomaž so izredna redkost. Slovenci se vseskozi trudimo dokazovati, da nismo majhni, da nismo pljunek v morje svetovnih presežkov. S Tomažem smo imeli svetovno alpinistično zvezdo, od tu dalje pa nam ostaja legenda.

Tomaž, počivaj v miru!

Fotografije objavljene na tej strani sem posnel med solo vzponom Tomaža Humarja v pokončni steni El Capitan, ZDA.