Zakaj navijam za Hrvaško

Če morda spremljate rokomet, predvsem, aktualno Evropsko prvenstvo v Avstriji, potem ste najbrž na tekočem. Naše barve krvniki so izpadli, pravzaprav so plačali drago šolo strahu in pogoreli. Danes popoldan sta v finalu Hrvaška in Francija. Kako predvidljivo, ne? Okej, Francoska ekipa je tako in tako ena boljših v zadnjem desetletju, Hrvaška pa je ekipa izrednega navdiha. Nekaj besed bom posvetil predvsem slednji.

 

Takole, na eno uč, že vseskozi spremljam hrvaške ekipne športe. Tudi zato, ker smo bili skupaj v Jugi in sem še vedno močno geografsko vezan na deželo, predvsem pa zato, ker se od hrvaških ekip najlažje naučim optimizma, navdiha, ekipne sinergije in predvsem skupinske mantre - Prepričanje v uspeh. Recimo, na primeru hrvaških rokometašev spoznamo, kaj vse je potrebno, da ekipa zmaga (četudi ne zmaga, pa vsaj žgoče verjame v zmago). Naučimo se, o uspešnosti ekipe v prepričanju, da je sposobna zmage, da imajo igralci domovinsko pravico, da zmago delijo med vse svoje, da nagradijo nacijo. Hrvati, preprosto gorijo za zmage na eni in domovinskom pripadnost na drugi strani. Seveda, posledično kasneje zaradi kombinacije gorečnosti tudi zmagajo. Hrvaški rokometaši so ekipa izrednega navdiha, so zmagovalci v prepričanju (Da, mi možemo pobediti svakog! Pa, mi smo Hrvati). So izredno taktično močna ekipa, kljub temu, da imajo na prvenstvu najmlajšo ekipo (ima nas puno omladinca).

Kaj je bistvena razlika med Hrvaško in Slovensko rokometno ekipo? Prvi so zmagovalci, drugi so predvidljivi luzerji (čeprav v prvem delu prvenstva niso igrali slabo). Prvi, so izredno nacionalno motivirana ekipa, drugi so zaprti podalpci, kjer je ekipna sinergija in parola "Za narod!", prej nebodigatreba, kot njihovo vodilo. Prvi, so pogumni, drugi se bojijo tveganja. Prvi imajo izredno moč v taktkičnih rešitvah, kar nasplošno velja za Hrvate, drugi taktiko jemljejo kot del procesa in ji niso predani - kako tipično tudi za Slovence!. Prvi, poznajo kaj so nacionalni presežki (jadransko morje) in na kaj morajo biti ponosni, drugi se s tem niso srečali nikoli in živijo v srenji povprečij, kjer je nekaj srednjega dovolj dobro. Prvi so prepoznavni in so ponosni na svojo narodno indentiteto šahovnice, drugi so neprepoznavni, nimajo globjih povezav s svojo zunanjo podobo in narodom (večni problem osamosvojitve. Neprepoznavnost! Neindentificiranost! Zmeda indentitete. Poraz nacionalne komunikacije nazven!). Prvi so dan pred polfinalom složno (novinarji, moštvo, narod) napovedali zmago nad Poljaki, drugi si nikoli ne bodo upali napovedati zmage. Ko na koncu sešteješ dejavnike za in proti, dobiš na eni strani zmagovalce in na drugi luzerje.

Morda danes Hrvati ne bodo Evropski prvaki, ampak verjemite, da se bodo borili kot levi, da bo šahovnica plapolala ponosno, da bodo Hrvati najglasnejši v dvorani in verjemite, da bodo športniki tvegali in igrali s ponosom za domovino in svoj narod. Hrvati so domovinsko prepričani, da bodo Evropski prvaki, ker so preprosto najboljši, ker so Hrvati!

Team Building - Adijo klasičen trening, potrebna je celostna izkušnja timskega dogodka in razvoj pripadnosti plemenu

Neprecenljivo za vsakega podjetnika, tako direktorja, kot privatnika, pa menedžerja in če že hočete tudi tajkuna je, da upravlja vrhunski tim. Da "poveljuje, krmari, usmerja in sodeluje" z učinkovito in pripadno skupino zaposlenih, sodelavcev. To je kot pri volkovih: kot krdelo delujejo super, kot posameznik je volk nula. Eden sam je popolni "pusijadac"; vsak nekoliko bolje rejen petelin mu da vetra. Spominjam se spanja v divjini, na severu Oregona, ko je dobrih sto metrov od šotora pridrvelo krdelo volkov in sva s kolegom samo čakala in se tresla. Čutiti je bilo superiorno timsko-voljčjo sinergijo podajanja strahu. Vse do kosti! Takrat sva imela več sreče kot pameti in hvala bogu, volkovi pomembnejše opravke.

Danes je pomembna usklajenost moštva v poslovnih procesih, postaja kar "very important!" in je navjvečkrat tudi odločilna za uspeh. Usklajenost ali povedano drugače dihanje za skupno stvar, vizijo pa je vse težje zagotoviti. Predvsem zaradi razpršenih interesov posameznika, trenutnega stanja v družbi, navad, zmožnosti, blagostanja, vrednot generacije x, y... Tudi zaradi vse slabšega imidža (mediji, tajkuni, svetovna finančna kriza...) lastnikov, direktorjev in manadžerejev v družbi in posredno slabe zavzetosti delavcev za skupne cilje. Slišijo se vzkliki: Raje crknem, kot ta bi pomagal direktorčku da bogati na mojih plečih; poserjem se na cilje firme; za bedno plačo pa se res ne mislim pretegnit; Dol mi visi!,... . Jasno, razlikuje se razmišljanje delavke v proizvodnji, recimo v Gorenju ali pa zaposlenim v farmacevtskem podjetju, pa vodjem projektov v dinamičnem oglaševalskem okolju, pa državni javni upravi (statična monotonija brez prave pripadnosti!. Kdo pa je v državni upravi sploh pripaden domovini?!) in nekom, ki je zaposlen pri privatniku.

Kakršnokoli že je stanje, danes je timski trening, ki je poznan pod popularnim imenom team building, pomemben, da s takšnim pristopom zagotavljamo skupno sinergijo skupine, iščemo dodatno motivacijo, delujemo v smeri skupinskega zanosa in volje za končne cilje. To so moderni pristopi in trenutno najbolj potrebne usmeritve delovnih skupin znotraj podjetja, družbe. Pozabljeni so časi, ko se je s team building programi reševalo zgolj konfliktne situacije znotraj skupine. Lep primer; če želi podjetje razviti ekološko sprejemljiv, visoko tehnološki in tržno uspešen produkt je potrebna izredna volja celotnega tima, kljub občasnemu izgubljanju v zahtevnih procesih in nihanju: razvojni padci in vzponi. Za uspešnost takšnega projekta je potrebna odlična klima in velika mera vizionarstva vsakega posameznika - mantra, verjamemo v uspeh! (jasno, potreben je tudi kapital). V situacije, ko se začuti padec delovne vneme, nemotiviranost, zmešnjava, negodovanja ter prenasičenost, je potrebna sprememba, nova izkušnja, doza svežih in pomljivih impulzov ter hipna sprememba okolja. To pa se doseže prav z modernim pristopom treninga.

Sam aktivno sodelujem kot direktor projektov v moštvu, ki razvija učinkovite produkte za timski trening. Naša percepcija je zavedanje, da so poslovni procesi izredno dinamični in nenehni, da so z leti doživeli in preživeli spremembe in zaradi tega zahtevajo aktualne pristope. Vemo, da se svetovna družba spreminja, da je človeštvo na posebni stopnji razvoja in tudi posebne preizkušnje (ekologija). Naš razvoj produktov temelji na timskem dogodku - Team Business Event, - ki presega samo trening in daje skupini celostno izkušnjo. Smo razvijalci plemenskega treninga: Tribe Building ki daje učinke pripadnosti delovni skupini, podjetju. Razvoj takšnih produktov temelji na izkušnjah, delovni praksi, analizi in rezultatih preko tristo poslovnih dogodkov. Smo vodilni na področju organizacije timskih poslovnih dogodkov in treninga skupnosti, sodobnih plemen.

Dovolj samopromocije! Malenkost me je zaneslo, pa nič hudega. Želel sem le povedati, da danes team building ni isto, kot je bil deset, dvajset in več let nazaj, in tudi ni poslovni model, ki ga lahko kopipejstamo in umestimo v sedanje stanje. Za učinkovitost danes so potrebni drzni premiki v razmišljanju, veliko časovne investicije, upletenost različnih strokovnjakov in sodelavci z izkušnjami. Ergo, pa je tukaj že tim, skupina in sodobno pleme, ki se uspešno kosamo z izzivi moderne družbe. 

V članku izražam izključno osebna stališča, ki so stvar trenutnega navdiha. 

Programska odvisnost

Ste se kdajkoli vprašali, koliko programov (software) vas obkroža pri vsakodnevnem delu, koliko od njih poznate le bežno in kakšno število programov zares uporabljate? Predvsem za zmožnost komunikacije, izvajanje delovnih procesov, preživetje in tudi za zabavo. Zanimivo ne, kako se je čas obrnil, saj smo za razliko od ne tako nekoč, danes odvisni predvsem in tudi od programske opreme, čarobne bin kode (010010...), ki nam omogoča ukazovanje, kar posledično privede do rezultata.

Samemu sebi - takole za štos - sem si naštel programe, ki jih uporabljam za golo preživetje, kreiranje in moderno komunikacijo. Za zabavo skoraj nič. Že petnajst let uporabljam Mac-e, okolje Macintosh in številne aplikacije, hm, včasih pa naletim tudi na kakšnega PC-ja in tukaj mi ni prav tuje tudi Windows okolje (bljak, bljak, bljak!). Evo, pa se lotim seznama:

Bazični programi
- Word, Excel, Powerpoint, iwork, ical, itunes, iweb,...

Programi za dizajniranje
- Illustrator, Photoshop, Indesign, Quark, Rino, Fontographer, Freehand...

Aplikacije za komunikacijo
- Firefox, Entourage, Crome, Safari, Skype, Blogspot, Wordpress...

Ostalo
- Celtx in ScriptCrawler (za pisanje scenarijev), FinalCut Studio (montaža filmčkov), imovie (simple montaža)...

Na vroči listi
- 3D Max

Programski resnici sem tokrat jasno pogledal v obraz. Smešno in zastrašujoče! Resnica je boleča: uporaba programov v smeri zastavljenih ciljev zahteva globoko odvisnost. Številni softverski programi so naredili svoje. Čisto na začetku osebne kariere sem tipkal besedila na klasični tipkalni stroj in uporabljal skicirko. Bil sem prepirčan, da je to vse kar potrebujem. Kasneje me je zadela programska era, in nisem vedel, da sem šele na začetku. Skratka, sem programski odvisnež, poti nazaj ni! Ali pač?

Google obdaruje, osrečuje, navdušuje...

Razmišljam, kaj je lepšega kot prejeti novoletno čestitko; elektronsko, polno čustev, sestavljeno iz mnogo in premnogo lepih besed in s tisoč prijentnimi željami. Okej, takšnih in podobnih je konec decembra "priromalo" v e-poštni predal kar nekaj ducat dnevno. Pač, poslovni partnerji, znanci, kolegi, naključneži, nadlegovalci... V svojem bistvu pa se takointako večino elektronskih voščil spregleda, namigujem namreč, da takšna voščilnica izgublja na pomenu. Najbrž zavoljo enolične pojavnosti, količine in minljivosti. Je pa ekološko okej (čeprav bi se tudi o tem dalo razpravljati).


Letos pa me je presenetila predvsem voščilo od Googla, kot zvestemu plačniku AD storitev (jasno, saj nam na letnem nivoju Google zakasira cir. 7000 eur). Nisem bil toliko presenečen v maniri izvirnosti, čeprav rad povem, da mi je čestitka povsem simpatična, kolikor v lepi gesti, da je Google podaril 20.000.000 USD (ja, 20 milijonov dolarjev) za pomoč vsem tistim, ki pomagajo njim (seznam še niti ni zaključen).

Ogled čestitke >>

Google je pač največji in brez dvoma eno najbolj inovativnih plemen na svetu. Seveda, ni potemtakem za zahtevati, da je pleme potem tudi radodarmo, no, pa je! Izredno lepa poteza in korporativno zares močno sporočilo. Google ima jasne cilje, biti najboljši, ustvarjati presežke in tudi narediti dober posel. Tukaj tudi velika mera radodarnosti in investicij v ekologijo. Kdo drug pa sploh lahko poočisti Zemljo, kot pa največje korporacije. Sem za Google in vse podobne!

Sejem knjig bil je srednja žalost

Danes sem končno našel čas za obisk Knjižnega sejma v Ljubljani, že petindvajsetega po vrsti. Z zanosom in pričakovanji vstopim v Cankarja, slalomiram med obiskovalci in kmalu ugotovim, da so stojnice takšne kot na bolšjaku, sicer pa stara pesem in že videna scena. Jojmene! Pa stisnem tahitrega skozi dogajanje, da lahko nazaj grede uberem na počas, da tako naletim na kaj presežnega. Na počas si tako zapomnim predvsem štiri stvari, peto, itak najboljšo, pa kasneje kupim v knjigarni na Wolfovi.


Prvič: V spodnjem štuku sejma najdem nagrajeno bukvo; Knjigo leta 2009. Glpm, kakšen presežek?!, da mi je name zalepilo vse gate, tudi spodnjice (ponavadi mi jih potrga od navdušenja). Kmecl, Joco in dizajnerji so dobili nagrado za knjigo, ki je glede na oblikovno zasnovo in slikovno zgodbo obstala tam nekje v osemdesetih. To je monografija o domači grudi, ki jo na žalost, ne bi podaril prijateljem po svetu, ker to preprosto ne bi bilo pošteno. Okej, tudi v založniškem lobiju obstaja politika.

Drugič: Spoznam, da je Matevž Lenarčič naredil izjemno delo in da je zares visokoleteči "hardworker".

Tretjič: Tako sem si privoščil edino knjigo Dogodek od A do Ž. No, nabavil sem jo predvsem z namenom, da nam bo kakorkoli pomagala pri našem delu v podjetju. V bistvu je to tako na uč moja najdražja bukva "ever" glede na število strani, vsebino in berljivost. Gre bolj za skripto z diletansko izdelanim ovitkom?!?!?!? glede na poslovno branžo, kateri se posveča. Skratka odštel sem 78 eurov, minus 30 procentov sejemskega popusta in vsa hvala zares prijaznima študentkama na štantu za odličen pristop, da sem jo kupil nasmejan.

Četrtič: Tik ob izhodu sem bogatejši za spoznanje: Industrija knjig ostaja močna, a vseslovenska predstavitev je takšna, da pozabiš na celotno stvar že na poti do bližnjega bifeja. Bere se očitno še. Konkurenca med založniki je precejšna. Več se vlaga v oblikovanje knjig, predvsem ovitkov. S svežino presenečajo manjše, ciljno usmerjene založbe. Zares kreativen in svež komunikacijski pristop pa sem si zapomnil samo pri eni založbi.

Petič: Nemudoma sem odšel na Wolfovo, pograbil decembrsko številko angleške in ameriške izdaje revije Wired in pozabil na slovenski Knjižni semenj.

Pa kaj meni polapismenu sploh knjige, pa knjižni sejem!?

Edini - Tomaž Humar

Danes je en tak tipično jesenski dan, kjer s pogledom skozi okno lovim odpadajoče listje, ki ga veter nemočno vrtinči in se veselo poigrava. Že lep čas je minilo od dneva, ko sem lahko ubežal vsakdanji noriji in se poglobil v smisel bivanja, obstoja, razmišljal o človekovih ciljih, prijateljih...

Pred kratkim se nama je z ljubljeno Tino rodil prvorojenec Maks, danes pa je življenje odneslo prijatelja Tomaža Humarja. Vsakokrat me je streslo in pretreslo; pri Maksu me je zadelo v preprostosti in obenem komplekstnosti novega življenja, danes pa sedim v žalosti ob nerazumevanju življenjske poti in veličine posameznika. Potočil sem tudi solze. Že dolgo ne.

S Tomažem sva se spoznala na sredini prejšnjega desetletja, kar tako, na enem od številnih plezanj. Padla je beseda in sva tako skočila še nekajkrat plezat, pa tudi čvekala sva nerazumno veliko. In je prišel tisti Hip!, pa sva pred seboj že imela sodelovanje na projektu Solo El Capitan. Potem je Tomaža odneslo na Daulaghiri, mene pa v dizajnerske in oglaševalske vode. A ostala sva v stiku. Poznal sem ga, kot izredno kompleksno osebnost, človeka z natančno izdelano vizijo, živalsko voljo in zahtevnim karakterjem, obenem pa tako "kmečko" preprostega in iskrenega človeka.


Tomaž je bil zagotovo eden najboljših alpinistov sveta, daleč najbolj kreativen in z jasno vizijo udejstvovanja v tej panogi. Recimo, s samopromocijo in načinom vodenja alpinističnih projektov pa desetletje pred vsemi konkurenti. Imel je le to smolo, da ga večina slovenskih alpinistov ni razumela, zato je imel večne nasprotnike - takoimenovane metalce polen. Bil je svetovna zvezda alpinizma in domači junak. V vseh pogledih je bil ekstremističen in je deloval v mantri: Without risk, there is no Genius!


Ljudje, kot je bil Tomaž so izredna redkost. Slovenci se vseskozi trudimo dokazovati, da nismo majhni, da nismo pljunek v morje svetovnih presežkov. S Tomažem smo imeli svetovno alpinistično zvezdo, od tu dalje pa nam ostaja legenda.

Tomaž, počivaj v miru!

Fotografije objavljene na tej strani sem posnel med solo vzponom Tomaža Humarja v pokončni steni El Capitan, ZDA.

Kako daleč zares poleti kladivo?

Pred dnevi SMO dobili novega atletskega svetovnega prvaka. Primož Kozmus je zalučal kladivo dlje kot vsi ostali in pristal najvišje na stopničkah, oplemeniten z zlatom ob spremljavi naše domače himne. Vsa čast in čestitke za ta presežek in izreden rezultat.

Pri vsem tem pa je zanimivo predvsem vse tisto kar niti ne sodi k metu kladiva (slednje me je namreč oplazilo takoj po OI v Pekingu in mi začelo iti na živce že prav kmalu, sedaj pa je že na meji dobrega okusa). Namreč, vsak intervju, članek ali katerikoli že drug medijski utrinek, ki se vrti okrog našega junka, je povezano z denarjem. Povedano drugače; govora je v največji meri o tem, kako malo junak zasluži, kako malo ali skoraj nič država naredi za njegove rezultate. Slednje je servirano vse od olimpijskih iger v Pekingu, kjer je Primož osvojil zlato olimpijsko. Celo tako daleč je šlo, da je kasneje naš junak grozil, da nikoli več ne bo nastopal, če država ne uvede nekakšne rente za športnike?! Komu je že grozil in komu je sploh mar za njegove nastope?

Verjamem, da športnikom ni lahko. Tudi sam sem se več let trudil kao napol profi športnik v različnih panogah. Nikoli nisem postal svetovni prvak, niti evropski, za državnega pa je bilo dovolj. Okej, ampak nikoli nisem razmišljal, kako fajn bi bilo, da mi država podari rento, da mi bo zares okej. Sploh pa nisem treniral in tekmoval za te štose. In takrat tudi ni bilo tega vprašanja, ki se sedaj pojavlja vseskozi v medijih: Reševanja problema vrhunskih športnikov? Kar je sicer hudo hecen stavek. Koga že moramo reševati? Športnika - individualca ali morda 3000 delavk Mure, pa kakšnih 100.000 tistih, ki živijo pod življenksim minimumom, hm, ali pa kar vseh 80.000 brezposelnih. To bi pa bilo pravo reševanje in podvig!!!!

Ne, reševati se mora eksistenca olimpijskega in svetovnega prvaka, ki očitno s svojim moštvom na podlagi odličnih rezultatov ni sposoben pridobiti sponzorjev, ki bi bili pripravljeni vložiti v rezultate in tako posredno v oglaševanje svojega produkta. Verjamem, vse to bi bilo lažje z zmago v žepu v teku na 100 metrov, kot pa v panogi metanje kladiva, ki jo še atletski navdušenci komaj poznajo in, ki ima imidž po močnih dečkih bivše USSR in NDR.

Skratka, nehumano je, da država podarja kakršnekoli rente za športnike. Skoraj neverjetno je dejstvo, da država trenutno zaposluje znotraj policije in vojske 660!!! športnikov (takole na uč, to meri 950.000 eur mesečno). Dobro bi bilo, da država omogoči športnikom, da pridejo lažje do vrhunskih rezultatov in medalj, da jim nudi brezplačno šolanje, pa ugodnosti pri davkih, tudi sociali, da jim da možnost, da se morda kasneje vključijo v kakšne dodatne izobraževalne in družbene programe in procese, ki jih pozna večina smrtnikov. Želeli smo kapitalizem in tržno gospodarstvo, sedaj ga imamo in če slednje velja za delavke Mure, naj velja tudi za športnike.

Vredno branja: Koliko je vreden vrhunski športnik

Le Tour de France je največji!

Kmalu bo šlo mimo že četrto leto, odkar sem si ukinil televizijo in gledanje teve sporeda. Tivi sem preprosto odnesel na boljšjaka in s tem v zgodovino. Aleluja! Res, imel sem sicer pomislek, kako se bo slednje izteklo, pa sem kmalu ugotovil, da takšne škatle sploh ne potrebujem. Za dober film me odnese do kina, za tistega iz predala zgodovine pa posežem po dvd-ju in mekbuku. Novice si priskrbim preko spleta, uživam v prebiranju revij in časopisov, informacije pa tako in tako najdem vsepovsod.

Obstaja pa razlog zaradi katerega pogrešam tivi in velik ekran. To je vsakoletna dirka Le Tour de France. Priznam, znotraj tega pa sem mrzel, prikrajšan za užitke, prikrajšan za pogled na izostren enkran in dogajanje v "živo". Tudi letos spremljam tour toliko, kot mi dovoljuje vsakodnevno delo; predvsem v večernih urah, ko pregledujem posnetke, statistike, komentarje, intervjuje, izjave, napovedi... To je športni dogodek vseh dogodkov! Tritedenska kolesarska dirka po Franciji je edini šport, ki ga spremljam zares, za katerega preprosto živim vsakega julija od sredine devedesetih. Hja, pri tem pa mi manjka edino tv!?

Okej, letošnji tour je še posebej zanimiv. Vrnil se je Lance Armstrong, konkurenca je huda, etape so prvovrstne, strategija je huda, dogajanje je polno preobratov, ob cestah je cel žur. To je resnično šov. Danes je potekala ena najbolj zanimivih etap - vse od bojev Armstronga s Patanijem in Ullrichom, - ki se je končala z vzponom na Mont Ventoux. Enkratno, presežno, napeto in nepozabno dogajanje!!! Prava paša za oči in odličen futer za počutje. Vesel sem, da se je vrnil Lance, da je tour s tem oživel, da je njegova vloga tudi dobrodelna.

Teveja si zaradi tura ne bom umislil. Sem dojel, da teve lahko delno nadomestim z gledanjem v displej makbuka. Zagotovo pa pride dan, ko se bom odpravil do Francije in spremljal tekmo vseh športnih tekem v živo.

Kaj ima revija Samaritan z dobrodelnostjo?

Življenjsko - stilna revija v slovenskem in angleškem jeziku, ki so jo modreci poimenovali Samaritan je sveža edicija na trgu. In, ko tako listam po reviji z všečnim logotipom (S), dokaj posrečenim, a žal, nedokončanim oblikovanjem, s povprečnimi članki, ki jih beremo na bogatem papirju (kaj je že eko papir?!), bogata z reklamnimi vložki, katerih sporočilna vrednost je "klasično" potrošniška; kupi me, kupiti se me splača, jaz te že zapeljem, ti si moj. imam te... Zaboga, kaj ima ta revija S z dobrodelnostjo? Morda to, da so si starosta slovenskega oglaševanja zamislili, češ, sedaj pa je trenutek, ko bomo ustvarili nekaj zares dobrega - beri pozitivnega - za naš Planet, za preprostega Človeka. Hudo?! Res so se nehote ali hote nategnili in nategnili so tudi nas vse, ki verjamemo v dobrodelnost. Nekaj mi smrdi po zavajanju.

Naj me kdorkoli razsvetli in mi pove, kaj zaboga ima ta Samaritan z dobrodelnostjo?

Okej, članki; Odprimo dlan, Lepšati življenje, Reši otroka..., se precej dobro berejo in slišijo, a roko na srce, so le mašilo pri konceptu revije - Za dobro situiranega bralca, ki želi biti nekaj posebnega - morda tudi IN - z revijo, ki ni nič drugačna od ostalih. Celo za koncept, ki ga oglašujejo, češ, ko me kupiš, podariš toliko in toliko za dobrodelnost. Jojmene, tukaj pa nas ima res nekdo za norca.

Kaj sem hotel sploh povedati. Ja, dobrodelnost je dobra stvar in trenutno je tudi v modi (poglejte samo podjetnika Škrabca aka Riko vizionarja, ki ga najdete na speglanih fotogrsfijah v skoraj vsaki tiskani ediciji, ki omeni filantropijo). Ampak koncept dobrodelnosti pomeni, da si nekdo, ki naredi dobro za druge, za vse, ki nimajo urejenega vsakdana, za vse, ki jim primankuje hrane, pitne vode... Koncept dobrodelnosti pomeni, da nekdo, ki ima več, tudi preveč, da nekaj tja, kjer imajo bistveno manj vsega potrebnega za preživetje, dostojno življenje. In revija Smaritan je od dobrodelnosti oddaljena toliko, kot imam jaz možnosti, da poletim na Luno.

p.s. pa sploh nisem hotel kritizirati, ampak tovrstne stvari pa me požgejo!

Vredno branja; Pomembne odločitve, Katja Lenart, vest.si

Življenje ni potica, je pa lahko kremšnita

Kdor se spomni časov bivše Juge, potem ve, da je bilo sila težko najti nezaposlene, tudi precej na lahko se je prišlo do dela. Spomnim se, da sem že kot mulc delal na počitniški praksi v Gorenju in to cel mesec, dva, pa ponovno naslednje poletje in si prislužil nekaj dodatnih nemških mark za obisk morja, opremo za deskanje, plezalni pas, prvi Atari, še prej Spectrum. Potem sem kot srednješolec začel s čiščenjem stekel, barvanjem in renoviranjem na višini in podobna dobro plačana in posebna dela. Skratka, dela nikoli ni zmanjkalo, če si le hotel kaj delati.



Danes pa dela tudi zmanjka, ker smo v kapitalizmu, ker smo tako hoteli in ker je to povsem naravna pot razvoja. Spomnim se uvodne sekvence v filmu Petelinji zajtrk, kjer glavni junak izgubi službo. "Življenje ni cvetoče polje," pravi diretore v filmu. Poda tudi zanimiv izgovor, razlog, resnično situacijo: "Kot bi imel tri kose kruha, vi pa ste štirje. Razumeš.". Službo danes izgubijo tudi tisti, ki ne igrajo v filmu in se jim vrti real life movie. Službo bodo izgubili - glede na trenutno stanje kapitalizma - številni, še več takšnih, ki niti ne gledajo filme in tudi veliko takšnih, ki niso videli Petelinjega zajtrka. Škoda! Film je lep primer, kako je lahko izguba službe nova priložnost, je tudi šolski primer, da človeku pač ni potrebno obupat.

Vsak nov korak je lahko tudi nova priložnost, ker življenje ni potica, lahko pa je kremšnita. Oboje je odlično, okusno, zaželjeno in konec koncev ustvarja ugodje in preživetje.