Abre los Ojos

… tole besedilo sem napisal kakšne tri, štiri leta nazaj in ga spet ubodel in ga tudi delno objavil tukaj. Stil pisanja je odraz časa, tema pa še vedno - pač, glede na globalne trende - na pravem mestu.

300 milijonov otrok dela za nekaj centov na uro ali pa je tudi to preveč. Ob tem pa globalne blagovne znamke in podjetja kujejo dobičke v nedoumljive višave. Milijarde in bilijoni denarnih enot so danes besede s katerimi se opisuje uspešnost. 3 milijarde?! prebivalcev našega planeta živi z manj kot dvema dolarjema na dan.

Bogati bogatijo, revni so le še bolj revni. Bogati obvladujejo svet. Tisti, ki imajo veliko pod palcem imajo tudi moč. ”Bolj si bogat, bližje si Bogu,” je pisalo na ogromnem grafitu sredi Philadelphije. Po podatkih rdečega križa se več kot polovica svetovnega prebivalstva bojuje z lakoto. Kaj je narobe s tem svetom?! Še malo pa ne bomo več državljani držav, nevemkakšnih unij, združenj, ampak se bomo ločili med seboj na dobičkonosne in izkoriščane. Med slednjimi je ogromno mlajših, celo takšnih, ki niso dopolnili niti deset let in po dvanajst in več ur dnevno delajo za stroji, brez kakeršnihkoli pravic, brez možnosti za boljše življenje. Tudi za vas drago bralstvo! Kruti sistem ekonomije, kjer uspeh pomeni zgolj izkazovanje dobička, bogatenje in na drugi strani golo preživetje so tudi športno industrijo prisilili k cenejši delovni sili. In prav ta industrija, ki je bila že v osnovi dobronamerno nagnjena do narave, kaj!, celo procente od prodaje dajejo za ekološke projekte, danes večino izdelkov naredi v deželah v razvoju in deželah tretjega sveta. Le poglejte; kaj imate na sebi? V kaj ste oblelčeni, ko greste v naravo, v gore, na morje, na kolo ali na jadranje? Debelo in napihnjeno puhovko ”Made in China”, vetrne hlače za 400 EUR ”Made in Taiwan!?” ali obleko za potapljanje ”Made in Marocco.” Ni vredno izgubljati besed o spalnih vrečah iz čistega gosjega puha ”a la pure China…” narejenih v tej in tej provinci Kitajske, o šotorih ”Made in Bangladesh”, o kolesarskih čevljih ”Made in Vietnam”, o enostavni opremi za taborenje in kampiranje, ki je narejena v Indoneziji in o čisto preprostih rokavicah ”Made in fabrique en Sri Lanka”…

… In kaj še posebej bode v oči. Otroci! Otroci, kot poceni delovna sila. Otroci, sužnji 21 stoletja. Otroke ščiti Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 44/25, 20. novembra 1989. Kljub konvenciji in kljub temu, da nobena država uradno ne odobrava izkoriščanja ali suženjstva, pa se za raznovrstna in tudi najzahtevnejša dela izkoriščajo otroci v nemalokateri državi. V Egiptu, recimo, milijon otrok dela v bombažni industriji?! Na Kitajskem, otroke celo uporabljajo za izdelavo raket, petard in ostalih pirotehničnih izdelkov. 13 bilijonov ameriških dolarjev ($) je vsota, ki jo prispevajo izkoriščeni v globalno ekonomijo in zagotovo je kakšen od teh bilijonov plod otroških rok.

Kam drvimo?! Kam gre ta naš svet? Kje so meje izkoriščanja in na drugi strani bogatenja? Težko je verjeti, da izkoriščanje in suženjstvo še obstajata. In to vse na račun človeškega pohlepa in profita. Kdo si jemlje pravico, da izkorišča otroke za dobiček?! Vsaka globalna blagovna znamka, ki si jemlje v zakup delo v državah s poceni delovno silo, bi morala v teh državah graditi vrtce, šole, poskrbeti za izobrazbo prebivalcev, graditi bolnice, poskrbeti za zdravila in izkoreniniti lakoto. In to vse z deležem od dobička! Nikakor pa izkoriščati otrok in njihovih pravic do svetlega in igrivega otroštva.

Pomislite, morda je med vašimi izdelki tudi kakšen Made by Child.

Abre los ojos (odprite oči); film čilenskega režiserja Alejandro Amenabarja iz leta 1999, v katerem igra tudi Penelope Cruz. Zapletena zgodba brez pričakovanega konca.