Pozdrav iz Mongolije

Danes pa se mi je povsem zares zgodilo prijetno naključje. Naj kar takoj omenim, da sem dopoldan kolovratil, se drajsal in skakal v enem izmed kanjonov pri Bohinju z nadvse prijetno skupino angležev. In prav med akcijo je padla beseda tudi o izkušnji daljnega vzhoda in pač ne morem iz svoje kože ter tako omenim Mongolijo. Jasno, kako pač tam je; da je to dežela nomadov, da je to prava stvar, polna prijetnih pogledov in občutkov… In smo tako nadaljevali z debato nekoliko kasneje, ko smo se dodobra osveženi vračali na Bled. In glej ga preseneto zares: ravno takrat prileti SMS by Muugii. „Hi, matej. I am just from Kharakorin to UB. It was realy good trip with great landscapes. I enjoy it much…“ Ne, me hecat!? Mi o Mongoliji, sporočilo pa iz Mongolije. Mega, občutki! In tukaj zgodbe sploh še ni konec. Seveda, se kasneje poslovim od Angležev in čez kakšno urco kasneje že sedim na kofetu pri Lovcu in kar tako na hitro pregledam e-sporočila (kljub nedelji in kao nedelu) ter se spogledam (no, kako se sploh lahko spogledaš sam s seboj!? Hm, preko ekrana laptopa, jasno!), ko vidim mejl od Irene, ene od sopotnic po Mongoliji „ Ker imam še vedno v spominu lepe trenutke v Mongoliji v lanskem letu, tudi letos razmišljam o potovanju…”

Kakorkoli že, takšne stvari ti poženejo predvsem misli v polni tek. In kar tudi velja; da takšni občutki zares dobro denejo in so vredni vsakršnega trenutka. Tako se sploh zaveš, da je svet sicer velik, a tako zares povezan in prepleten. Preprosto, gre za pretok misli.

Prjatlca Irena bo poletela zelo visoko

Čisto zares o tem, da Irena odhaja ponovno v Pakistan. Pa ne kar tako brez veze; ponovno si je izbrala njeno največjo ljubezen - gore, mountains, bergen, montagnes...

Je kar iz hudiča, Irena namreč, saj odhaja na eno najzahtevnejših gora, bo kar držalo, da je to kar K2. Pravzaprav je to hudo visoka in zafrknjena gora. Zato, ker se po njej ne gre kar tako sprehajat, ampak se je potrebno kar krepko pognat v breg. In to ne gre v enem zamahu, ampak tam gori si v precej nečloveških razmerah po več dni, lahko tudi cel teden (nak, ne zamenjam avstralske plaže za takšen ničen konfort na gori). Hm, ob pomanjkanju hrane, tekočine, svinjskemu mrazu, ponavadi tudi polarnem vetru, sneženju, megli, bruhanju, glavobolu, nespanju, klavstrofobiji majhnega šotora, v mrzlih čevljih, usranih gata … in potem se je tam še potrebno premikat ob precejšnji teži nahrbtnika, opreme in to navzgor?! Ma, zares garaška stvar! Vzpon na drugo najvišjo goro ali koto 8611 metrov nad avstralskimi plažami, bo Irena pričela tam nekje v juliju. Jasno, še prej je potrebno pod goro tudi prit, se aklimatizirat na višino in podobne štose, ki ji že sedaj jemljejo energijo in čas.

Hm, razmišljam, kje bom sam užival v tem času; verjetno se bom potepal po Gruziji, pa seveda jahal na severu Mongolije, nekaj malega pohajkoval tudi v Dolomitih, pa kolesaril, predvsem v gorah, plezal, raziskoval kanjone, se šel deep-water-soloing na Kornatih (juheeej!), muvno v nov flet (hej, 130 kvadrtnih metrov pure luksuza), napisal kakšen scenarij, izpeljal z našim izvrstnim moštvom kak dober dogodek, sestavil kul program in še šel diretoreja… skratka, I feel life! Vsake toliko bom nedvomno pomislil, kako gre Ireni na gori, kakšen safer doživlja (čim manj tega, jasno!!!) in držal pesti, da ji zares uspe s čim manj davka in kakšnih nepotrebnih neumnostih.

:) na happy summer time

Abre los Ojos

… tole besedilo sem napisal kakšne tri, štiri leta nazaj in ga spet ubodel in ga tudi delno objavil tukaj. Stil pisanja je odraz časa, tema pa še vedno - pač, glede na globalne trende - na pravem mestu.

300 milijonov otrok dela za nekaj centov na uro ali pa je tudi to preveč. Ob tem pa globalne blagovne znamke in podjetja kujejo dobičke v nedoumljive višave. Milijarde in bilijoni denarnih enot so danes besede s katerimi se opisuje uspešnost. 3 milijarde?! prebivalcev našega planeta živi z manj kot dvema dolarjema na dan.

Bogati bogatijo, revni so le še bolj revni. Bogati obvladujejo svet. Tisti, ki imajo veliko pod palcem imajo tudi moč. ”Bolj si bogat, bližje si Bogu,” je pisalo na ogromnem grafitu sredi Philadelphije. Po podatkih rdečega križa se več kot polovica svetovnega prebivalstva bojuje z lakoto. Kaj je narobe s tem svetom?! Še malo pa ne bomo več državljani držav, nevemkakšnih unij, združenj, ampak se bomo ločili med seboj na dobičkonosne in izkoriščane. Med slednjimi je ogromno mlajših, celo takšnih, ki niso dopolnili niti deset let in po dvanajst in več ur dnevno delajo za stroji, brez kakeršnihkoli pravic, brez možnosti za boljše življenje. Tudi za vas drago bralstvo! Kruti sistem ekonomije, kjer uspeh pomeni zgolj izkazovanje dobička, bogatenje in na drugi strani golo preživetje so tudi športno industrijo prisilili k cenejši delovni sili. In prav ta industrija, ki je bila že v osnovi dobronamerno nagnjena do narave, kaj!, celo procente od prodaje dajejo za ekološke projekte, danes večino izdelkov naredi v deželah v razvoju in deželah tretjega sveta. Le poglejte; kaj imate na sebi? V kaj ste oblelčeni, ko greste v naravo, v gore, na morje, na kolo ali na jadranje? Debelo in napihnjeno puhovko ”Made in China”, vetrne hlače za 400 EUR ”Made in Taiwan!?” ali obleko za potapljanje ”Made in Marocco.” Ni vredno izgubljati besed o spalnih vrečah iz čistega gosjega puha ”a la pure China…” narejenih v tej in tej provinci Kitajske, o šotorih ”Made in Bangladesh”, o kolesarskih čevljih ”Made in Vietnam”, o enostavni opremi za taborenje in kampiranje, ki je narejena v Indoneziji in o čisto preprostih rokavicah ”Made in fabrique en Sri Lanka”…

… In kaj še posebej bode v oči. Otroci! Otroci, kot poceni delovna sila. Otroci, sužnji 21 stoletja. Otroke ščiti Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 44/25, 20. novembra 1989. Kljub konvenciji in kljub temu, da nobena država uradno ne odobrava izkoriščanja ali suženjstva, pa se za raznovrstna in tudi najzahtevnejša dela izkoriščajo otroci v nemalokateri državi. V Egiptu, recimo, milijon otrok dela v bombažni industriji?! Na Kitajskem, otroke celo uporabljajo za izdelavo raket, petard in ostalih pirotehničnih izdelkov. 13 bilijonov ameriških dolarjev ($) je vsota, ki jo prispevajo izkoriščeni v globalno ekonomijo in zagotovo je kakšen od teh bilijonov plod otroških rok.

Kam drvimo?! Kam gre ta naš svet? Kje so meje izkoriščanja in na drugi strani bogatenja? Težko je verjeti, da izkoriščanje in suženjstvo še obstajata. In to vse na račun človeškega pohlepa in profita. Kdo si jemlje pravico, da izkorišča otroke za dobiček?! Vsaka globalna blagovna znamka, ki si jemlje v zakup delo v državah s poceni delovno silo, bi morala v teh državah graditi vrtce, šole, poskrbeti za izobrazbo prebivalcev, graditi bolnice, poskrbeti za zdravila in izkoreniniti lakoto. In to vse z deležem od dobička! Nikakor pa izkoriščati otrok in njihovih pravic do svetlega in igrivega otroštva.

Pomislite, morda je med vašimi izdelki tudi kakšen Made by Child.

Abre los ojos (odprite oči); film čilenskega režiserja Alejandro Amenabarja iz leta 1999, v katerem igra tudi Penelope Cruz. Zapletena zgodba brez pričakovanega konca.

Spanje – koliko, zakaj in čemu?

Včeraj smo v agenciji (moram povedat, da smo res dober team) imeli prav zanimivo debato. Okej, pravzaprav sem izkoristil kreativno vzdušje in v duhu dobre volje provociral ostale. V tem sem pač dober. In, kot boste na koncu ugotovili je bila tema in ugotovitve kar malo tako tako.

In v čem je bil keč. Ugotovili smo, da recimo, jaz – ker sem pač takšen kot sem – spim v povprečju 2-2.5 ure dnevno manj kot ostali (to sem pač natreniral skozi leta). Potem so ugotovili, kaj to pomeni v tednu dni, pa kaj v mesecu dni in se nekako priromali do podatka (ki seveda ni znanstveno preverjen), da ostali spijo povprečno 30 dni preko moje merce?! Ekola, pa smo se udarli; enim se je to zdelo bedasto, drugim sicer zanimivo, pa še vedno precej brez smisla, drugi (a ne, Ana) pa so se celo malce zamislili. Seveda je vsa stvar na precej trhlih nogah, ker pač nekomu spanec pomeni več, drugemu manj, eni v tem času sanjajo bolj intezivno, drugi precej nič. Jasno, gre tudi za počitek. In tudi sposobnost, da cele noči preživiš pred računalnikom. Za 15 evrov ti provajderji omogočajo, da surfaš po svetu brez ovir. Drži pa, noči so pač strašansko dolge in nekak jih je treba prevedrit ali pa prespat. Zanalašč je tako dolga, samo zato, da se lahko sprašujemo in potem počnemo čuda stvari.

Konec koncev, koga pa sploh briga kako, koliko in zakaj drugi spijo. Spite koliko vam pač paše, prespite deževne dneve, nikoli nočne telovadbe in bodite vseskozi raje manj pespani in precej budni. Končano, konec, fine, the end!

p.s. Enkrat naslednjič pa o tem kako je švedska Ikea preučila spalne navade, hm, pravzaprav posteljne (koliko, kako in kaj vse počnejo tam gori) predstavniki različnih kultur. Prav zanimivo. Vse to, tudi zato, da zlezejo potrošnikom pod kožo!?

Wave would come…

… and there will be a moment or two when you’d feel more then ever.

Čudno, ne. A pri deskanju na valovih je keč v filingu. Še najekstremiš, ko te val potegne navzgor in se pod teboj naredi luknja, da zazijaš – aaaaaaa - in se vržeš not… Brez heca, situacija tam zgoraj je precej open space in zaresna.

„O, ti pizda, kje sem?!“

Vem, ne reče se pizda, ampak na vrhu vala ti ne pade na pamet prav nič boljšega. Potem sledijo še tiste zadnje neumnosti, ki se ti podijo po glavi…

„Ne seri ga! Mama, I am coming!“

In te val potegne noter s silo, da ti gate trga po šivih (jasno, na desko se je treba postavit, obstat in jo tudi zapeljat…).

„Sranje, sem! Gre mi, gre mi, gre mi, oooo fuk…“

In te pobere globoko v jedro vala. Mega količina vode te dobesedno preplavi. Jasno se spominjam leta 1995, ko je Mike Foo (the man who extremly loved his work to be surfer) legenda na valovih umrl med valovi. Bom prav tako crknu jaz?!

Potem te morje izpusti iz primeža in nekak ti uspe prikolovratit na površje. Jasno, prestrašeno vse skupaj. Pa ti takoj zatem tipček na obali izjavi.

„Okaj, less swimming, more surfing!“

„Sranje, ma kar prav“

Tale zapis-ek je nastal letos na začetku aprila na Seven Mile Beach, kota južno od Sydneya. Tam spodaj je itak vse drugače in wave dogajanje je čisti presežek. Po hudo dober filing se na kraj zločina vrnemo kmalu.

4x okrog zemlje kao poštar

Pred nekaj dnevi sem se znašel v sila smešni situaciji. Še prej – predvsem, za boljše razumevanje – moram odskočiti dva tedna nazaj. Po petih letih intezivnega dela mi je zatajil mac powerbook – napaka by me. Pa sem tako cela dve tedna bluzu in čakal na odgovor serviserja, ki je pristal na koti; 700 EUR za popravilo*. Jasno, too much! Kar je preveč, je pa čisto preč in sem kar na hitro nabasal novega Macbook-a, v dobri veri, da čimprej pridem do podatkov in še posebej željno do vseh 1000 in 1000 mejlov.

Pa sem spet bluzu cel dopoldan v oficu in se ukvarjal, kako in na kakšen način naj potegnem v program stare mejle in jasno, repenčil. Pa sem se odločil, da mejle preprosto razpošljem tako, da jih bom kar raznosil;

hand delivere all my e-mails

In sem se tako vprašal, koliko časa bi mi to pravzaprav vzelo?! Dnevno pokasiram kakšnih 20-35 mailov in jih oddam preko spleta še kakšen ducat več. Pač, odvisno od dneva v tednu, projektov in jasno praznikov. In sem tako prišel do številke; da bi na četrtek, torej, dva dni nazaj, zaokrožil zemljo kar štirikrat (4x 40.000km), če bi hotel dostaviti vse mejle kot poštar. Okej, če odstranim vse internešenel, potem bi to šlo nekoliko hitreje, pa še vedno tam okoli nekaj 1000 kilometrov. Da ne omenim čas?!, ki bi ga porabil za to.

Že sama misel o ideji me je izčrpala in sem se po zdravi pameti udal. Je pa zanimivo, kako zares elektronska pošta dandanes olajša komunikacijo in kako zares zbližuje, okej, tudi precej zares oddaljuje - vse se lahko uredi povsem brez osebnega stika. Čisto na koncu pravzaprav ugotoviš, da si takole na oko, svetovljan, ker dnevno prepotuješ kar precej sveta - aka by thinking & via e-mails .

* kupim rabljen logic board 400MHZ/533MHZ for powerbook