Hey, Let's Mountain Bike!

Treba je priznat, da tisto kar se dogaja na špurah po gozdu, na poteh v gorah, ja, tudi visoko v gorah, pa po raznoraznih sipinah, stran poteh, zeleno obarvanih travnikih, z vidika slehernika ni kaj prida pomembno, z očmi bajkerja, takšnega, ki je zaprisežen gorski bajker, pa je vse to sveta stvar. Čisto zares! In ne bom pretiraval, da je gorski bajker vse to, kar je recimo bil jahač na konju preko prostrane in nepredvidljive prerije na divjem zahodu.

Zakaj bajker obvladuje divjo vožnjo? Ker obvladuje ravnotežje z zmesjo poguma. No, ni čisto tako. Zanj je še kako pomemben bajk, ali kolo, kot bi rekli stari osamelci. In to ne kar nekakšno kolo, da smo si na jasnem. Pravi bajker ima vse pogoje, da vozi odlično mašino, zares drago mašino, pokromano mašino, hudo zdizajnirano mašino, trpežno mašino, ustrežljivo mašino, EgoUp mašino… Za bajkanje pravzaprav potrebuješ dušo in večja in dražja ko je tvoja mašina manjše so možnosti.

Zunaj malo višje nad menoj (500 višinskih metrov) je že sneg in še vedno dovolj hudo dobro, da sva recimo danes udarila s fračo eno tako fejst luštno gorsko turo. Fak, pa december je?! In v gorah si v tem času popolnoma sam, brez nadležnih planincev, ki so ti vseskozi v napoto, ko se recimo poženeš po hribu navzdol, jeap!, pa še narava je v tem poznem času bolj kot ne mrtva, tako da lahko delaš kar se ti zahoče in obenem poželi. Tukaj!, prav na tem mestu in prav sedaj provociram mojo prjatlco Ireno, ki je zaprisežena borka proti temu, da bi bajkarje odstranili iz gora (ne bom omenjal najinih žgočih debat). No, da smo si na jasnem, zakon že res govori o tem, da bajker nima po tem in tem členu kaj delat na planinskih poteh in nebodigatreba na kakšnih poteh čez travnike in podobno: zanj so jasno in glasno namenjene zgolj makadamske in gozdne ceste, tiste, kjer ponavadi piše; vožnja na lastno odovornost, in, pa seveda, da ne pozabimo asfaltne ceste. Gore, označene pešpoti, travniki, mulatijere, gozdne stezice in podobni štosi… Njeeee, njeee, zares ni za kolesarje in njihove hude mašine! Okej, sam slednjo prepoved ignoriram in to priznam in nimam prav nič veliko slabe vesti. Pač zavoljo užitka in raziskovanja; tako okolja kot svojih lastnih zmožnosti. Ampak s to razliko, da se zares trudim upoštevat in to v največjem obsegu, pač vse tisto, da čimanj škodiš naravi. Ergo, to je to!

In čisto na koncu – no, pravzaprav je to moj prvi tekst, ki sem ga kadarkoli spesnil o gorskem kolesarjenju – pravi legenda MTB* Gary Fisher „Pravzaprav vse, kar želim rečt je to, da kolesarite več.“ ** Jaz sem njegove besede vzel za svoje in postal lovec na najboljše bajkarske občutke. In počnem to, ker ne vem al sem srečen, al ne.

p.s. Tako pa je glede mountain bajkerjev, da se bo vedelo, kdo sodeluje v tem štosu in kdo kam sodi: Torej, med njimi najdeš zaprisežene gorske ali alpije, ki vozijo samo ture po gorah in se ločijo na tiste, ki so v gorah doma z dušo in srcem, kot radi rečemo in tiste, ki gore jemljejo zgolj za poligon. Potem, so takšni, ki so dobesedno obsedeni z gorskim in si beležijo ture, jih dokumentirajo, jih negujejo, jih posredujejo, jih reklamirajo, jih preprosto obožujejo... in ponavadi vedo vse o tem, kam se gre in kje se da furat. Najdeš tudi prave psihiče, ki furajo res hude stvari in natančno merijo višinsko razliko, prevoženo razdaljo, utrip srca in ostalo psihološko navlako. In čisto na koncu imaš še tiste, ki gredo v hrib, pravzaprav na goro z res težkimi in jasno, dragocenimi mašinami (če je cesta, se tudi čim višje zapeljejo bj karetina) in potem na forca v dolino in sploh in oh ni pomembno, kaj se pred njimi postavi; itak, ko pa sfurajo res hudo nore spuste in so opremljeni malodane kot roboti. Aja, tukaj preprosto ne smem pozabit na naključne obiskovalce gora s kolesom, ki so takole bolj užitkarji, so bolj počasni, ne tako redoljubni, s slabšimi mašinami, bolj na izi in nasploh se držijo čimbolj makadama in se ponavadi čudijo vsem ostalim, ki drvijo mimo ali ponavadi zganjajo čuda hrupa.

* MTB (Mountain Bike)
** Maybe, what I’m traying to say is this: ride more.*** Fotografija by Dan Barham

Motivacija za vsakogar

Nekaj dni nazaj sva s sodelavko Ano opravila strateško (hm, tole pa je zares izraz vseh izrazov) precej pomemben sestanek z avstralsko-slovenskim poslovnežem in do pred-dogovora smo prišli v sila kratkem času glede na pomembnost poslovne ideje. Stvar je bila preprosta, vsi smo bili osredotočeni, željni rešitve, dogovora ali povedano drugače, naša motivacija za dogovor je bila na visokem nivoju in usmerjena k cilju.

Takoj za tem sem odletel na predavanje Vaše misli postanejo vaša usoda motivatorja Smiljana Morija, češ, da vidim, kaj pravzaprav podaja ali še bolje na kakšen način to počne „Mednarodno priznan govornik, avtor, zavarovalniški in finančni svetovalec…“ In še preden ga je, v napol polomljeni slovenščini napovedala, predvidevam, da študentka, jasno?!, tista, ki je špricala ure bralnih vaj (edina šibka točka predavanja) je nabito polna dvorana že ploskala in vzklikala; Ouuuuu, ouuuuu, ouuuu… Presenečen?! Niti ne, ker sta govorec in njegov team dobro marketinško podkovana in Mori je še posebej odličen v samopromociji, kakor tudi v podajanju snovi (iskanega futra). Seveda pa je tudi dober in iskren motivator. Lepo ga je videti, lepo ga je slišati, lepo ga je opazovati, lepo ga je čutiti, lepo mu je slediti, lepo se mu je predati, lepo in še enkrat lepo…

Smiljan Mori je dober govorec in pove vse tisto kar že vemo, samo nihče nas na to ne opozori, Mori je dober retorik in zna pokazati vse tisto, kar nam drugi ne pokažejo, Mori je izvrsten za ljudske množice, za preproste ljudi, ki hrepenijo po uspehu, prvi službi, boljšemu finančnemu stanju, po boljšemu odnosu, po osebnem uspehu… Mori je pisan na kožo za vse, ki si želijo več, boljše, drugače… Pravzaprav ne morem mimo tega, da me je Morijev nastop spomnil na legendarnega Ivana Krambergerja, hm, ja, čisto zares! S to razliko, da je Mori bolj poslovno urejen, tudi bolj biznismena, zna motivirati in nagovarjati znotraj dogodkov, zna se prilagoditi ciljnemu občinstvu; torej, ve komu kaj in koliko in seveda, zelo dobro ve, koliko zaračunati. Ampak, ko takole pogledam nazaj, je bil Ivan pravzaprav izreden motivator ljudskih množic. Kar ne morem mimo tega, ko sem se ustavil pri prešercu in ga poslušal in poslušal, da bi pravzaprav razumel odkod mu ta energija in razdajanje… Naj živi Krambereger, naj živi Mori in še več takšnih, a ne?

Sicer je danes tako, da je motivacija izredno pomembna na vseh področjih življenja; osebnem, poslovnem, družinskem, recimo je ključna pri športu, umetnosti, preživetju… Brez motivacije se težko prebijaš iz dneva v dan, še težje preideš skozi krizne situacije in še težje uresničiš cilje. Sam se profesionalno ukvarjam z motivacijo v poslovnem svetu in lahko zatrdim, da je poleg strokovnosti kadrov slednja odlučujoča za poslovne rezultate. Govorimo namreč o delovni vnemi, zanosu, zagonu in lahko tudi o lojalnosti podjetju.

V bistvu odigra motivacija pomemben del v našem lajfu. Hudo je, kadar si želiš na vsak način dokazati, da boš naredil to in tisto in da si sposoben tega in onega, ustvarjati presežke, recimo, a si brez strasti, zanosa, energije, volje... Kakorkoli že pogledam, motivacija in tudi strah sta ključna za preživetje. Ali kot je dejal italijanski režiser Fellini „Ni konca ne začetka. Je le velika strast do življenja.“ In če je strast, pomeni, da je tudi motivacija in to na visokem nivoju.

London – hudo dobro obvladovanje množic

Tudi letos sem obiskal London. Spet zaradi biznisa in ponovno me je prevzela misel o majhnosti in nepomembnosti posameznika znotraj velike množice. Spoznal sem, da je obstoj velemesta odvisen od prodajanja (zapeljevanja) na eni strani, potrošnje na drugi in vsakodnevnega dela na vseh nivojih prebivalstva in priseljencev (od revnih do tistih z več pod palcem; eni delajo za preživetje, drugi pa predvsem, da si lahko privoščijo nekaj več: vsi pa so v isti godlji). Tokrat se v Londonu – kolikor sem sploh imel časa – nisem osredotočil na kakšne muzeje, strašno ponudbo umetnosti in podobnih štosov, ki jih tam takointako ne zmanjka in za katere potrebuješ kar precej časa. Pravzaprav sem se posvetil opazovanju vsakodnevnega ritma ulice, potem, prav tako mestnega podzemlja aka ”tube line” in se spraševal, kje je tukaj človek, posameznik?, hm, kakšna je njegova vloga. Pravzaprav brez ljudi (in slednjih je res hudo veliko) v Londonu ne bi nič funkcioniralo in vse je povsem zares ustvarjeno za množico ljudi. Vse skupaj je ena taka luštna vzajemnost: jaz zate, ti zame. Skratka, zakaj London funkcionira? Ker obvladuje množico.

Kakorkoli že, ko sem se znebil tjuba, recimo na Oxford Circusu in sem šel čekirat ulično ponudbo, dejlajf in vse tisto, kar da mestu vsebino sem naletel na številne presežke sodobne ponudbe, dogajanja in vsega ostalega. Jasno, London je za povprečnega mene dokaj draga stvar, ampak se najdejo predvsem takšni luštni ”gedžeti,” dizajnersko dovršeni in sveži izdelki znotraj kulsko opremljenih štacun, polni vsebine in minimalizma. Brez problema lahko uživam v lokalih z gudi idejo, ker se počutim res fajn in kjer najdem podobno družbo. Potem, hm seveda, knjigarne, ki jih ne zmanjka in kjer najdem dodatni futr za možgane (pa še domov si ga odnesem). Letos je še posebej izstopala Stantos Map Shop, kjer dobesedno najdeš svet na dlani. In prav tam sem najdel res dobre bukvice, ki govorijo predvsem o preostalem delu sveta. Potem, jasno!, pač moram omeniti, da se v neposredni bližini že zgoraj omenjene postaje nahaja Apple shop. In ne kar nekakšen shop, ampak čisti virtualni presežek. Vsi jabolčniki na voljo vsem (ej, spet vzajemnost) za kakršnokoli uporabo znotraj trgovine. Potem imaš tam še Ipod bar, The studio in Genious bar, jasno, znotraj štacune, kjer te postrežejo s kavico in obilo uporabniške informacije. Kjer lahko preučiš Iphone, Ipod, vsakega od Macov in to do jedra… Pač, popolno svež marketinški pristop do potencialnih kupcev in vseh privržencev jabčkov.

Pravzaprav je tokrat London poskočil na lestvici mojih naj mest ze eno mesto in prehitel Pariz. Še posebej zato, ker sem se zvečer zabaval v odštekanem Camdenu in spoznaval spet eno od posebnosti tega angleškega velemesta. Jasno, zelo odštekan pa je bil spet head na WTM dogodku, ki so ga že pred leti sproducirali Avstralci:

Where the bloody hell are you?
Saj res, šibam čimprej v Avstralijo, tam je namreč tudi noro fajn.

TOP 11 velemest vrednih obiska po moje

Sydney
Vancouver
San Francisco
Barcelona
New York
Ulaan Baatar
London
Pariz
Sarajevo
Helsinki
Istanbul

Apple - zavedno kul. Res!?

Kakorkoli že, čas je! Prav primeren trenutek, da končno povem tudi nekaj o PURE blagovni zasvojenosti, pripadnosti, lojalnosti, obuževanju, druženju, materialnih občutkih… Še preden naložim karkoli dobrega in tokrat (končno) tudi nekaj negativnih spoznanj – predvsem kritični pogled, - se moram vrniti kar dobro letino let nazaj. Kje sploh začeti?! Morda še najbolje z občutki, ko sem ubodel prvi apple-kompjuter, se z njim tudi seznanil in prav tako poročil (no, tega takrat še niti nisem vedel) in vse to se je zgodilo na časovni koti vsaj 15 let nazaj. Torej, občutki so bili takrat pravšnji, saj sem zelo jasno spoznal, da je to mašinca, ki mi bo marsikaj olajšala, ki me bo tudi prikrajšala za marsikakšen sončni dan (tega tudi še takrat nisem doumel). No, kakorkoli že, v vseh teh letih se je zgodilo še zares marsikaj in še mnogo več. Od prvega kompjuterja dalje sem ubodel še cirka deset apple računalnikov, dva i-poda (prvega, 10Gbyte že 2003) in precej raznovrstnih dodatkov, nekaj programske opreme in še kaj (zdej pa čakam še na iPhone). Vseskozi sem imel občutek, da imam res posebne mašince, za posebne občutke, da sem zaradi tega tudi nekaj drugačen (apple je itak naj igrača designerjev, kreativcev, archijev (kao tudi) in podobnih) in da sem zares zvest neki ideju o globalni ”komuni” uporabnikov, ki mi je blizu (pravzaprav me zasvaja in obenem osvobaja). Ne, to ni kretenizem, kot bi morda marsikdo dejal, to je moderno potrošništvo, urok družbe katere del smo (doživljam in opazujem tudi povsem drugo skrajnost, kjer ni računalnikov, potrošništva in ljudje preživijo in živijo brez modernih igrač in tudi sam sem brez problemov enak njim). Jasno, v tem lajfu, v v našem okolju pač, pa je pomembno, da si moderen, da te tehnika, ki ti je v pomoč tudi osrečuje, ti da novega zaleta; da z veseljem poklopiš pokrov titanijum laptop-a in si rečeš, hej, miško, jutri pa nadaljujeva…

V zadnjih dveh, morda celo treh letih pa se je pričelo dogajati to, da je apple postal igrača široke potrošnje (množica je tu!!!). Na slednje me je še posebej na Orko opozorila Ana Če aka Brasil girl, ki mi je navrgla v bran, ko sem pač zagovarjal jabčka, češ, poglej, kaj se dogaja s temle iPodom?! A si še sploh kaj svojega, posebnega… če pa ga ima zares vsak?! No, potem pa zadnjič na Jonasovem blogu, ko se kao odpre debata about iPhone, preberem tudi tole; “Shit je samo to, da je Apple že v vsaki nagradni igri, čakam samo kdaj bo kot nagrada pri wc papirju. Če ni macbook, je pa ipod in kmalu bo tudi iphone, tako da ti apple gadget-i postajajo prava cheap shit roba. Kdaj ste nazadnje videli koga s Črnimi slušalkami v ušesih? Prava redkost. Tudi apple ni več to kar je bil.” Mater, res je! Stivi, kaj nam delaš, porkamotorka!, pa tako smo te cenili, ker si šel po svoji poti in nisi šmirgal raznih Gatesov in podobnih štoserjev.

Hm, da ne omenjam slovenskih prodajalcih tehle jabčkov in njih serviserjev, ki so zares vsi po vrsti eni preverzni domišljavci. Jasno, brez odnosa do strank, brez prave zgodbe, brez informacij, brez dobrodušnosti, brez strokovnosti, brez občutka za brand kot je Apple (upam, da ne delam komu krivice). Ampak, tako je, nimajo pojma, kaj so/smo apple potrošniki, tudi zelo zeres zvesti uporabniki. Ja, fantje, treba se bo naučit, treba bo štekat. Tko, kot se bo Stivi moral odločit kaj in komu bo še prodajal te kultne mašine. Jasno, Apple stavrce bom še vedno kupoval v tujini, Stivi pa mi bo drago računal.

Ojaja, še tole, da zaključim z eno VELIKO pohvalo, da nebo zgledalo vse tako klavrno (saj takointako ni): Pohvala gre predvsem glavnemu dizajnerju apple mašinc, Jonathanu Ivu. Jasno, kapo dol za uporabniške ideje, res orka dobre oblike in za ugodno prijazen dotik.

Sain bai-na-uu in 300 km na konju

Si predstavlajte razdaljo med Ljubljano in Benetkami? Nič posebnega, eno samo drvenje po avtocesti in v dobrih treh urah si že pravzaprav na cilju; kaj kmalu tudi na kapučinu ob kanalu. Če pa taksno razdaljo prejahaš na konju (zares na sedlu) in to po najlepših predelih osrednje Azije, potem pa je to malce drugače. Predvsem čisti presežek doživetja, noro dober filing, pure stvarca, ena sama brezmejnost, druženje z nomadi, futr za možgane…

Prav, pa karkoli že; na severu Mongolije sva drvela s “princesko”, ki je izvrsten, fenomenalno vzdržljiv in vodljivo-ubogljiv konj. Bila sva kot najbolj usklajen par; Hm, dišalo je že kar malo po dreamteam-u. V enem od bolj napornih dnevov, sva, recimo, opravila z razdaljo od Bleda do Ljubljane. Preko travnate stepe, v izobilju rek, kristalnih jezerc, disecih macesnov in smrek sibirske Tajge, skratka vsega lepega ter s spremstvom sonca in modrega neba. Pa to niti ni tako pomembno, konji, ki so služili že velikemu Ginghis Khanu pri stvaritvi največjega svetovnega imperija (hej, vse do Madžarske, čisto blizu nas) so takointako enih najbolj vztrajnih, človeku prijaznih, ubogljivih…

Če bi se moral odločiti, kaj mi je zares noro počutje v Mongoliji, potem so to nedvomno trenutki, ki ti jih pričarajo nomadi z gostoljubnostjo v kombinaciji s čudovitim okoljem, načinom življenja, ki te dobesedno polni na vsakem koraku. Tam ni pomembno nič drugega, kot preživeti dan in prav ta občutek me še posebej osvobaja (enkrat bom zagotovo poletel). Tokrat sem z ekipo šel v Mongoliji (moj šesti obisk) še dlje, vse do družin Tsatan (12), ki živijo globoko v gozdovih Tajge v popolnem sožitju narave, v tipijih, z udomačenimi severnimi jeleni, šamanstvom in izredno človeško energijo, kljub nič kaj lahkim življenskim okoljem.

* Pri osvobajanju iz oklepa vsakdana naših navad in v iskanju futra za razmišljanje so sodelovali: Marjana, Maja, Helena, Muugii, Matjaž, Janez, Rik, Nabraha in vsi ostali mongolski nomadi ter družina Tsatan, ki so nam bili v veliko pomoč in odlični učitelji o preprostosti življenja. Prav vsem velika hvala na nepozabnem druženju.

Nasmeh, vreden vsake solze

Meni se je danes popoldne zdelo tako fajn, da je čisto malo manjkalo in bi se zjokal do solz. V šoli so nas marsikaj naučili. Blesavo, a nikoli o nasmehu, o pomenu, da se iskreno nasmejiš, se smejiš, da nasmeh podariš, da se preprosto zasmejiš, da hodiš naokrog z nasmeškom… Pravzaprav sem hotel rečt, da sem šel na hipni nakup k najbolšemu sosedu in so me prodajalke na oddelku za kruh v kombinaciji salame in meso razveselile – beri, hudo nasmejale – in to skoraj do solz (če ne bi imel tistega moškega ponosa, bi se najbrž kakšna celo ulila). In, to zgolj zavoljo preproste šale, res iskrenih nasmehov, pogledov in tiste preproste odkritosti. Potrebno je bilo borih nekaj sekund in vsi smo se smejali, vsi srečni, vsi dobre volje…
* SMILE AND SMILE BACK :) It Takes half as many muscles to smile as it does to frown. And it makes you and others feel twice as good. (Action 05, Change the world for ten bucks, 2005)

Amelie, rad te imam!

Amelie; ta sramežljiva deklica z občutkom za majhna zadovoljstva; deklica, ki se je odločila polepšati življenje drugim ljudem; ta, ki na koncu spozna, da je prišel čas, da uresniči tudi svoje sanje, seveda z nekaj več poguma; prijetna deklica, ki je nekako iz drugega sveta, kjer se verjame, da je potrebno prisluhniti drugim; in Amelie je deklica, ki čisto na koncu pove; ljubim te! Ta deklica me je ponovno prevzela.

Ko vam bo nekako zmanjkalo vere v dobroto, v prav fajn življenje, si enostavno zavrtite film Amelie.

* Vlogo Amelie je odlično odigrala Audrey Tautou.

Norost ali genialnost

V zadnjih tednih sem kar precej vandral. Jasno, naokoli. Pa toliko manj kolovratil doma, kar pa ne pomeni, da nisem čisto nič razmišljal in se poigraval z lastnimi misli. Itak, da ne? Sicer, pa mi je že kar nekaj časa najbližja tale; Without risk, there is no genius (v angleščini zato, ker se sliši tako preprosto in precej resnično). Biti genialen aka nadarjen, pomeni biti tudi nekako NOR! ali povedano drugače; to pomeni, da nisi najbolj pri čistem, po preverjenih in ustaljenih družbenih ali kakrsnihkoli normah ze, da preprosto odstopaš od ustaljenosti, tudi uniformiranosti in vsa ostala nakladancija, ki izhaja iz tega naslova...

Genialnost je pravzaprav neke vrste psihoza v kateri se znajdeš in je tudi občutek, ki je enkratna vstopnica v norost (čisto zares!). Kakopak pod pogojem, da bi v tem stadiju tudi ostal ali, da bi pri tem vztrajal vsaj dlje časa. To je trenutek, ko te dobesedno odnese v svoj/tvoj svet, ko se intezivno in z največjim zanosom (pomembno) ukvarjaš z določeno vsebino. Odkrito povedano in preverjeno; zgodi se ti, da padeš notri in dojemaš okolico na povsem drugem nivoju. A, bom tukaj kar lepo zaključil, ker ne smem zapast v „filozofiranje“, poucevanje ali celo nakladancijo, kot radi rečemo, da ne bom izpadel spet NOR (mi je pa takointako vseeno, kaj si mislijo ostali, res).

Zadnjič sem sanjal, kako jaham na konju preko tibetantske planote za menoj pa krdela divjih in lačnih volkov. Skratka, povsem zadostno posvarilo, da ne smem ostati na mestu in da je treba iti naprej, dalje ...

Epilog: Vesel bom, če bo zgornje razmišljanje komu pomagalo, ko se bo tudi sam znašel v podobni psihozi in ne bo našel razlage za stanje. Konec koncev pa je stanje psihoze genialnosti zares dober občutek, ki te razvija, te pomakne na rob ustvarjanja, te osvobaja…

p.s. Kurt Cobain (na fotografiji zgoraj) je po vsej verjetnosti padal v globoka in dolgotrajna stanja psihoze genialnosti, nam zapustil neprecenljiva dela in odsel...

Na kratko o Avstraliji

Vprašanja objavljena malenkost nižje so poslali na turistično spletno stran preko katere promovirajo Avstralijo potencialni obiskovalci dežele tam spodaj in odgovore - zelo zaresne! - so prejeli s strani zaposlenih v nacionalnem turističnem uradu. Ni kaj, tile Avstralci imajo zares smisel za humor in še posebej jajca. Pravzaprav, že precej dolgo vedo, kako se gradi imidž destinacijske znamke; kako, kam in na kakšen način se naj širi dober glas; pa, kdo oni so in jasno, zelo hitro dajo vedeti, da so drugačni. I love Aussies!

Q: Does it ever get windy in Australia? I have never seen it rain on TV, how do the plants grow? (UK).
A: We import all plants fully grown and then just sit around watching them die.

Q: Which direction is North in Australia? (USA)
A: Face south and then turn 180 degrees. Contact us when you get here and we'll send the rest of the directions.

Q: Can I bring cutlery into Australia? (UK)
A: Why? Just use your fingers like we do.

Q: Can you send me the Vienna Boys' Choir schedule? (USA)
A: Aus-tri-a is that quaint little country bordering Ger-man-y, which is...oh forget it. Sure, the Vienna Boys Choir plays every Tuesday night in Kings Cross, straight after the hippo races. Come naked.

Q: Can I wear high heels in Australia? ( UK)
A: You are a British politician, right?

Q: Are there supermarkets in Sydney and is milk available all year round? (Germany)
A: No, we are a peaceful civilization of vegan hunter/gatherers. Milk is illegal.

Q: Please send a list of all doctors in Australia who can dispense rattlesnake serum. (USA)
A: Rattlesnakes live in A-meri-ca which is where YOU come from. All Australian snakes are perfectly harmless, can be safely handled and make good pets.

Q: I have a question about a famous animal in Australia, but I forget its name. It's a kind of bear and lives in trees. (USA)
A: It's called a Drop Bear. They are so called because they drop out of Gum trees and eat the brains of anyone walking underneath them. You can scare them off by spraying yourself with human urine before you go out walking.

Q: Do you have perfume in Australia? (France)
A: No, WE don't stink.

Q: I have developed a new product that is the fountain of youth. Can you tell me where I can sell it in Australia? (USA)
A: Anywhere significant numbers of Americans gather.

Q: Can you tell me the regions in Tasmania where the female population is smaller than the male population? (Italy)
A: Yes, gay nightclubs.

Q: Do you celebrate Christmas in Australia? (France)
A: Only at Christmas.

Q: I was in Australia in 1969 on R+R, and I want to contact the girl I dated while I was staying in Kings Cross. Can you help? (USA)
A: Yes, and you will still have to pay her by the hour.

Q: Will I be able to speak English most places I go? (USA)
A: Yes, but you'll have to learn it first

Tasteful of Team Spirit

Kaj me podžiga? Ideje, moč idej, oblike – sveže, popolne in čiste (as simple as possible), dobra arhitektura, besede in širina komunikacije, knjiga(e), nova spoznanja, potovanja, ljudje…


Ja, ljudje. Zares veliko nas je naokrog, različnih in prav nič si nismo enaki. Vsak je svoj univerzum, me je lani poučeval preprost slikar, genij, iz Usghulija (visoko v Kavkazu), hm, prav nekje na koncu sveta. Spoznavanje ljudi je nekaj edinstvenega, je preprosto vse tisto kar drugače ne doživiš, kar te polni na prav poseben utrip. Še posebej takrat, ko smo kot ekipa, ki deluje za isto stvar, ko je pretok misli zdrav in tok enakomerno razporejen. Zares uživam, kadar vzpostavim timski duh – pure team spirit. Doživetja, avanture, pustolovščina v naravi pa so prav tista, kjer je moštvena energija še prav posebej prisotna. Kako, na kakšen način, how deep... enostavno, stvar je treba doživeti. Bingo!

Photos from Fratarica canyon near Bovec by Ana Če aka Brasil Girl.

Pozdrav iz Mongolije

Danes pa se mi je povsem zares zgodilo prijetno naključje. Naj kar takoj omenim, da sem dopoldan kolovratil, se drajsal in skakal v enem izmed kanjonov pri Bohinju z nadvse prijetno skupino angležev. In prav med akcijo je padla beseda tudi o izkušnji daljnega vzhoda in pač ne morem iz svoje kože ter tako omenim Mongolijo. Jasno, kako pač tam je; da je to dežela nomadov, da je to prava stvar, polna prijetnih pogledov in občutkov… In smo tako nadaljevali z debato nekoliko kasneje, ko smo se dodobra osveženi vračali na Bled. In glej ga preseneto zares: ravno takrat prileti SMS by Muugii. „Hi, matej. I am just from Kharakorin to UB. It was realy good trip with great landscapes. I enjoy it much…“ Ne, me hecat!? Mi o Mongoliji, sporočilo pa iz Mongolije. Mega, občutki! In tukaj zgodbe sploh še ni konec. Seveda, se kasneje poslovim od Angležev in čez kakšno urco kasneje že sedim na kofetu pri Lovcu in kar tako na hitro pregledam e-sporočila (kljub nedelji in kao nedelu) ter se spogledam (no, kako se sploh lahko spogledaš sam s seboj!? Hm, preko ekrana laptopa, jasno!), ko vidim mejl od Irene, ene od sopotnic po Mongoliji „ Ker imam še vedno v spominu lepe trenutke v Mongoliji v lanskem letu, tudi letos razmišljam o potovanju…”

Kakorkoli že, takšne stvari ti poženejo predvsem misli v polni tek. In kar tudi velja; da takšni občutki zares dobro denejo in so vredni vsakršnega trenutka. Tako se sploh zaveš, da je svet sicer velik, a tako zares povezan in prepleten. Preprosto, gre za pretok misli.

Prjatlca Irena bo poletela zelo visoko

Čisto zares o tem, da Irena odhaja ponovno v Pakistan. Pa ne kar tako brez veze; ponovno si je izbrala njeno največjo ljubezen - gore, mountains, bergen, montagnes...

Je kar iz hudiča, Irena namreč, saj odhaja na eno najzahtevnejših gora, bo kar držalo, da je to kar K2. Pravzaprav je to hudo visoka in zafrknjena gora. Zato, ker se po njej ne gre kar tako sprehajat, ampak se je potrebno kar krepko pognat v breg. In to ne gre v enem zamahu, ampak tam gori si v precej nečloveških razmerah po več dni, lahko tudi cel teden (nak, ne zamenjam avstralske plaže za takšen ničen konfort na gori). Hm, ob pomanjkanju hrane, tekočine, svinjskemu mrazu, ponavadi tudi polarnem vetru, sneženju, megli, bruhanju, glavobolu, nespanju, klavstrofobiji majhnega šotora, v mrzlih čevljih, usranih gata … in potem se je tam še potrebno premikat ob precejšnji teži nahrbtnika, opreme in to navzgor?! Ma, zares garaška stvar! Vzpon na drugo najvišjo goro ali koto 8611 metrov nad avstralskimi plažami, bo Irena pričela tam nekje v juliju. Jasno, še prej je potrebno pod goro tudi prit, se aklimatizirat na višino in podobne štose, ki ji že sedaj jemljejo energijo in čas.

Hm, razmišljam, kje bom sam užival v tem času; verjetno se bom potepal po Gruziji, pa seveda jahal na severu Mongolije, nekaj malega pohajkoval tudi v Dolomitih, pa kolesaril, predvsem v gorah, plezal, raziskoval kanjone, se šel deep-water-soloing na Kornatih (juheeej!), muvno v nov flet (hej, 130 kvadrtnih metrov pure luksuza), napisal kakšen scenarij, izpeljal z našim izvrstnim moštvom kak dober dogodek, sestavil kul program in še šel diretoreja… skratka, I feel life! Vsake toliko bom nedvomno pomislil, kako gre Ireni na gori, kakšen safer doživlja (čim manj tega, jasno!!!) in držal pesti, da ji zares uspe s čim manj davka in kakšnih nepotrebnih neumnostih.

:) na happy summer time

Abre los Ojos

… tole besedilo sem napisal kakšne tri, štiri leta nazaj in ga spet ubodel in ga tudi delno objavil tukaj. Stil pisanja je odraz časa, tema pa še vedno - pač, glede na globalne trende - na pravem mestu.

300 milijonov otrok dela za nekaj centov na uro ali pa je tudi to preveč. Ob tem pa globalne blagovne znamke in podjetja kujejo dobičke v nedoumljive višave. Milijarde in bilijoni denarnih enot so danes besede s katerimi se opisuje uspešnost. 3 milijarde?! prebivalcev našega planeta živi z manj kot dvema dolarjema na dan.

Bogati bogatijo, revni so le še bolj revni. Bogati obvladujejo svet. Tisti, ki imajo veliko pod palcem imajo tudi moč. ”Bolj si bogat, bližje si Bogu,” je pisalo na ogromnem grafitu sredi Philadelphije. Po podatkih rdečega križa se več kot polovica svetovnega prebivalstva bojuje z lakoto. Kaj je narobe s tem svetom?! Še malo pa ne bomo več državljani držav, nevemkakšnih unij, združenj, ampak se bomo ločili med seboj na dobičkonosne in izkoriščane. Med slednjimi je ogromno mlajših, celo takšnih, ki niso dopolnili niti deset let in po dvanajst in več ur dnevno delajo za stroji, brez kakeršnihkoli pravic, brez možnosti za boljše življenje. Tudi za vas drago bralstvo! Kruti sistem ekonomije, kjer uspeh pomeni zgolj izkazovanje dobička, bogatenje in na drugi strani golo preživetje so tudi športno industrijo prisilili k cenejši delovni sili. In prav ta industrija, ki je bila že v osnovi dobronamerno nagnjena do narave, kaj!, celo procente od prodaje dajejo za ekološke projekte, danes večino izdelkov naredi v deželah v razvoju in deželah tretjega sveta. Le poglejte; kaj imate na sebi? V kaj ste oblelčeni, ko greste v naravo, v gore, na morje, na kolo ali na jadranje? Debelo in napihnjeno puhovko ”Made in China”, vetrne hlače za 400 EUR ”Made in Taiwan!?” ali obleko za potapljanje ”Made in Marocco.” Ni vredno izgubljati besed o spalnih vrečah iz čistega gosjega puha ”a la pure China…” narejenih v tej in tej provinci Kitajske, o šotorih ”Made in Bangladesh”, o kolesarskih čevljih ”Made in Vietnam”, o enostavni opremi za taborenje in kampiranje, ki je narejena v Indoneziji in o čisto preprostih rokavicah ”Made in fabrique en Sri Lanka”…

… In kaj še posebej bode v oči. Otroci! Otroci, kot poceni delovna sila. Otroci, sužnji 21 stoletja. Otroke ščiti Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 44/25, 20. novembra 1989. Kljub konvenciji in kljub temu, da nobena država uradno ne odobrava izkoriščanja ali suženjstva, pa se za raznovrstna in tudi najzahtevnejša dela izkoriščajo otroci v nemalokateri državi. V Egiptu, recimo, milijon otrok dela v bombažni industriji?! Na Kitajskem, otroke celo uporabljajo za izdelavo raket, petard in ostalih pirotehničnih izdelkov. 13 bilijonov ameriških dolarjev ($) je vsota, ki jo prispevajo izkoriščeni v globalno ekonomijo in zagotovo je kakšen od teh bilijonov plod otroških rok.

Kam drvimo?! Kam gre ta naš svet? Kje so meje izkoriščanja in na drugi strani bogatenja? Težko je verjeti, da izkoriščanje in suženjstvo še obstajata. In to vse na račun človeškega pohlepa in profita. Kdo si jemlje pravico, da izkorišča otroke za dobiček?! Vsaka globalna blagovna znamka, ki si jemlje v zakup delo v državah s poceni delovno silo, bi morala v teh državah graditi vrtce, šole, poskrbeti za izobrazbo prebivalcev, graditi bolnice, poskrbeti za zdravila in izkoreniniti lakoto. In to vse z deležem od dobička! Nikakor pa izkoriščati otrok in njihovih pravic do svetlega in igrivega otroštva.

Pomislite, morda je med vašimi izdelki tudi kakšen Made by Child.

Abre los ojos (odprite oči); film čilenskega režiserja Alejandro Amenabarja iz leta 1999, v katerem igra tudi Penelope Cruz. Zapletena zgodba brez pričakovanega konca.

Spanje – koliko, zakaj in čemu?

Včeraj smo v agenciji (moram povedat, da smo res dober team) imeli prav zanimivo debato. Okej, pravzaprav sem izkoristil kreativno vzdušje in v duhu dobre volje provociral ostale. V tem sem pač dober. In, kot boste na koncu ugotovili je bila tema in ugotovitve kar malo tako tako.

In v čem je bil keč. Ugotovili smo, da recimo, jaz – ker sem pač takšen kot sem – spim v povprečju 2-2.5 ure dnevno manj kot ostali (to sem pač natreniral skozi leta). Potem so ugotovili, kaj to pomeni v tednu dni, pa kaj v mesecu dni in se nekako priromali do podatka (ki seveda ni znanstveno preverjen), da ostali spijo povprečno 30 dni preko moje merce?! Ekola, pa smo se udarli; enim se je to zdelo bedasto, drugim sicer zanimivo, pa še vedno precej brez smisla, drugi (a ne, Ana) pa so se celo malce zamislili. Seveda je vsa stvar na precej trhlih nogah, ker pač nekomu spanec pomeni več, drugemu manj, eni v tem času sanjajo bolj intezivno, drugi precej nič. Jasno, gre tudi za počitek. In tudi sposobnost, da cele noči preživiš pred računalnikom. Za 15 evrov ti provajderji omogočajo, da surfaš po svetu brez ovir. Drži pa, noči so pač strašansko dolge in nekak jih je treba prevedrit ali pa prespat. Zanalašč je tako dolga, samo zato, da se lahko sprašujemo in potem počnemo čuda stvari.

Konec koncev, koga pa sploh briga kako, koliko in zakaj drugi spijo. Spite koliko vam pač paše, prespite deževne dneve, nikoli nočne telovadbe in bodite vseskozi raje manj pespani in precej budni. Končano, konec, fine, the end!

p.s. Enkrat naslednjič pa o tem kako je švedska Ikea preučila spalne navade, hm, pravzaprav posteljne (koliko, kako in kaj vse počnejo tam gori) predstavniki različnih kultur. Prav zanimivo. Vse to, tudi zato, da zlezejo potrošnikom pod kožo!?

Wave would come…

… and there will be a moment or two when you’d feel more then ever.

Čudno, ne. A pri deskanju na valovih je keč v filingu. Še najekstremiš, ko te val potegne navzgor in se pod teboj naredi luknja, da zazijaš – aaaaaaa - in se vržeš not… Brez heca, situacija tam zgoraj je precej open space in zaresna.

„O, ti pizda, kje sem?!“

Vem, ne reče se pizda, ampak na vrhu vala ti ne pade na pamet prav nič boljšega. Potem sledijo še tiste zadnje neumnosti, ki se ti podijo po glavi…

„Ne seri ga! Mama, I am coming!“

In te val potegne noter s silo, da ti gate trga po šivih (jasno, na desko se je treba postavit, obstat in jo tudi zapeljat…).

„Sranje, sem! Gre mi, gre mi, gre mi, oooo fuk…“

In te pobere globoko v jedro vala. Mega količina vode te dobesedno preplavi. Jasno se spominjam leta 1995, ko je Mike Foo (the man who extremly loved his work to be surfer) legenda na valovih umrl med valovi. Bom prav tako crknu jaz?!

Potem te morje izpusti iz primeža in nekak ti uspe prikolovratit na površje. Jasno, prestrašeno vse skupaj. Pa ti takoj zatem tipček na obali izjavi.

„Okaj, less swimming, more surfing!“

„Sranje, ma kar prav“

Tale zapis-ek je nastal letos na začetku aprila na Seven Mile Beach, kota južno od Sydneya. Tam spodaj je itak vse drugače in wave dogajanje je čisti presežek. Po hudo dober filing se na kraj zločina vrnemo kmalu.

4x okrog zemlje kao poštar

Pred nekaj dnevi sem se znašel v sila smešni situaciji. Še prej – predvsem, za boljše razumevanje – moram odskočiti dva tedna nazaj. Po petih letih intezivnega dela mi je zatajil mac powerbook – napaka by me. Pa sem tako cela dve tedna bluzu in čakal na odgovor serviserja, ki je pristal na koti; 700 EUR za popravilo*. Jasno, too much! Kar je preveč, je pa čisto preč in sem kar na hitro nabasal novega Macbook-a, v dobri veri, da čimprej pridem do podatkov in še posebej željno do vseh 1000 in 1000 mejlov.

Pa sem spet bluzu cel dopoldan v oficu in se ukvarjal, kako in na kakšen način naj potegnem v program stare mejle in jasno, repenčil. Pa sem se odločil, da mejle preprosto razpošljem tako, da jih bom kar raznosil;

hand delivere all my e-mails

In sem se tako vprašal, koliko časa bi mi to pravzaprav vzelo?! Dnevno pokasiram kakšnih 20-35 mailov in jih oddam preko spleta še kakšen ducat več. Pač, odvisno od dneva v tednu, projektov in jasno praznikov. In sem tako prišel do številke; da bi na četrtek, torej, dva dni nazaj, zaokrožil zemljo kar štirikrat (4x 40.000km), če bi hotel dostaviti vse mejle kot poštar. Okej, če odstranim vse internešenel, potem bi to šlo nekoliko hitreje, pa še vedno tam okoli nekaj 1000 kilometrov. Da ne omenim čas?!, ki bi ga porabil za to.

Že sama misel o ideji me je izčrpala in sem se po zdravi pameti udal. Je pa zanimivo, kako zares elektronska pošta dandanes olajša komunikacijo in kako zares zbližuje, okej, tudi precej zares oddaljuje - vse se lahko uredi povsem brez osebnega stika. Čisto na koncu pravzaprav ugotoviš, da si takole na oko, svetovljan, ker dnevno prepotuješ kar precej sveta - aka by thinking & via e-mails .

* kupim rabljen logic board 400MHZ/533MHZ for powerbook

Vse se začne pri knjigi

S knjigami je pač tako, da povedo več kot vse ostalo okrog nas (okej, dober pogovor je prav tako prava stvar). Če tega ne povedo, potem je bresmisla, da knjige sploh beremo. Knjiga pač pove več kot TV, pa tudi sliši se bolje kot izbrane melodije po radiju. Frendov, ki radi berejo je vedno manj, tistih, ki požirajo TV pa vedno več. Precej več! Branje bukve je za marsikoga, hm, kar za precejšnjo večino odvečna stvar. Branje rumencev pa tako simpl, da se mi zdi, da jih berejo kar vsi naokrog (pa nimam prav nič proti). Pa to je nekako odraz fastfood življenja. Tudi mene je pred časom izvrglo in sem se moral zares potruditi, da sem začel znova. Brat, jasno! Prav fajn filing je, ker zdaj spet berem (okej, bral sem, celo čisto preveč, strokovno literaturo).

Mimogrede, nekam mi diši, da bi se lotil moje nove bukvice. Bom zares razmislil. Tokrat brez Igorja*, ker je njegovo dojemanje sveta čisto preveč filozofsko. Ampak, kapo dol za Zlati sneg na veji - za vedno ena boljših bukvic. Aha, ideja za bukvico je padla že precej nazaj, potem še posebej dozorevala lansko jesen, ko sem se potepal po Mongoliji in Sibiriji, zdaj pa še kar zori. Samo, da mi ne zgnije, mater.

* Igor Škamperle