Žal, poštna in ne blagovna znamka

Ena, dve in že imaš svojo poštno znamko, medtem pa še vedno pišeš sočne mejle v katerih nastopaš kot resen govorec, dogovarjalec, potrjevalec, informator, usmerjevalec, osvajalec in tudi zabavač. Ja, tudi na to sem pomislil; nič več komunikacije preko žic, Wi-Fija, pa po vseh signalih, ki gredo v orbito in se potem takoj spet vrnejo, Hej!, saj imam svojo lastno poštno znamko.

Ma, genij sem! Jasno, sedaj bom pošiljam samo na otip prijetne pisemske pošiljke, polne prijetnih sporočil. Tako spet vem, da ne obstajajo samo blagovne znamke, pa njihova tržna vrednost, pa obvladovanje množic, pa zapeljevanje, pa blagovna norost, pripadnost ... "A piece of shit!," je rekel frend Fabricio in pljunil v Gučijev butik. Naj živijo poštne znamke!

Kaj 1.maj, tudi nedelat se nam ne ljubi

Ko smo vstopili v prvi maj sem se pravpzaprav šele zavedal, da je to tisti 1.maj, ko nihče nič ne delal in je delati na prvega v maju nasploh greh. Sam sem se prav tako zgolj delal, da ne delam. Pravzaprav sem imel gorečo željo napisati besedilo o prvem maju - Prazniku Dela ali bolje, dnevu, ko se Nedela. Pa je takoj zatem prišel že drugi maj, ko se spet ni nič delalo, ker se to preprosto ne spodobi in je vredno posmehovanja. In tako je danes pridrvel že tretji dan v maju, ko se načeloma že dela, a se je bolje temu izogniti, ker nikoli ne veš, kaj vse si bodo o tebi mislili sosedi in naploh se ne splača pokvariti renomeja o nedelu.

Letos se je na nedelovni praznik pripravljalo precej zares, saj se je stavkalo in izsiljevalo vsepovprek. Stavkali so vsi, ki si želijo višje plače, več evrčkov, boljši standard. Povedano drugače (izzvzeti so vsi tisti - in ni jih malo: 50%, - ki živijo pod mejo revščine, ki pa je nekje na zgornji koti 300 EUR mesečnega prejemka): vse se dogajalo in zgodilo zato, ker si delavci želijo več zapravljat, ker verjamejo v to, da si zaslužijo boljše avtomobile, več časa za obiskovanje trgovin, boljše možnosti za postavljanje pred sosedi, lažje odplačevanje kreditov, leasingov in naploh več materialnega, užitkarsko zapravljivega in ponosno dobrinskega.

Roko na srce, nimam kaj pretirano veliko s tem, če delavci štrajkajo in sporočajo: Želimo več denarja, želimo pravice! Če si zaslužijo in če je možno denar kje vzeti, potem si seveda zaslužijo višje plače in bolj dostojni vsakdan. Moti me predvsem to, da so si pridobili več cekinčkov predvsem tisti, ki takointako delajo bolj malo ali skoraj nič. Govorim namreč o državni upravi. In sedaj ubogi delavci v fabrikah, ki nimajo kakšnih pretiranih možnosti za kaj poodbnega vidijo to preseravanje državne uprave. Prav tiste uprave, ki nam vsem državljanom kaže veliko nelojalnost do države. Brez dvoma je za pričakovat, da bodo tudi fabrški delavci enkrat na podobnem nivoju. Pri tem se postavlja le vprašanje, kdaj? Kajti gre za tržno gospodarstvo, ki je v največji meri odvisno od uspeha poslovanja. Ta trenutek nastajajo občutne razlike, kar pa zares ni pošteno, če vemo, da so plače v upravi odvisne od fabrškega švica.

Zadnje čase precej hudo bode v oči. Predvsem ta pretirana nelojalnost ljudi do idej, skupnega snovanja za velike stvari. Manjka neka splošna klima uresničevanja vizij, drznost v idejah in pozitivna energija. Predvsem je v družbi čutiti splošno nezadovoljstvo in nerganje. Tudi mladi, ja tisti na katerih svet stoji, se otepajo odgovornosti, nekako se izogibajo velikim podvigom, idejam. Ni tistega norega zagona, zavzetosti za veliko stvar. Prijatelj, ki je vrsto let delal in živel v Kanadi se je pred letom vrnil v Slovenijo, se zaposlil v precej perspektivnem podjetju in se poskušal uživeti v vsakdan. Po mesecu dni slovenskega vsakdana pa se je pričel čuditi in spraševati: češ, da je tukaj pri nas res nekaj hudo narobe. Opazil je to splošno družbeno klimo nerganja, kjer ne obstaja nobene pripadnosti nikomur, kjer je izziv ideji fatamorgana, kjer je trendi, z najmanjšim naporom do cilja. Kjer si prismuknjen, če se forsiraš in se želiš dokazati znotraj kolektiva in nazven. Obstaja nek čuden konflikt; želimo se primerjati z zahodno Evropo, njihovo uspešnostjo, standardom življenja... po drugi strani, pa za slednje nismo pripravljeni storiti prav veliko. Storilnost slovenskega delavca je polovična, če ga primerjamo že samo s sosedom Avstrijcem. Glede na število patentov smo na repu Evrope. Uspešnih blagovnih znamk zunaj meja Slovenije je za drobtinice glede na svetovni trg. Uspešne domače poslovneže in vizionarje ne znamo ceniti in jih raje imenujemo garači, norci ai še huje, pač srečneži pod soncem.

Recimo ena od uspešnih zgod je zgodba o bratih Jakopin in o njuni uspešni ideji, ki temelji na dobrem poslovnem načrtu znotraj tržne niše, na visokotehnološkem razvoju jadrnic in sodobnem dizajnu, inovativnosti in visoki pripadnosti ideji. Brata sta verjela ideji, se borila na trgu, navduševala tudi ostale zaposlene znotraj podjetja in uspešno realizirala zastavljene cilje. To je samo ena od uspešnih zgodb, ki temelji na veliki ideji, pozitivni splošni klimi znotraj podjetja, pravih poslovnih korakov in predvsem na pristopu; zmoremo, ker smo lahko skupaj najboljši. Danes je v podjetju Seaway izredno pozitivna klima, nadpovprečne plače zaposlenih, možnost osebnostnega razvoja in delo na razvojnih projektih nad katerimi se navdušuje vsa svetovna industrija plovil. Dovolj za izziv?

Življenje brez idej je kot Televonela, le igrišče je precej večje in več nas sodeluje pri tem. Rezultat pa je znan že v naprej, vse skupaj pa poteka brez prave energije. Ni pomembno, če nisi bogataš, je pa pomembno, da vsak dan živiš svoje sanje.

Čista voda, modra misel

Najbrž le malokdo ve, da je danes svetovni dan voda. Tudi meni je ušlo. Jasno, bližje so nam verski prazniki, pa prekaljena šunka, slastna potička in ostale dobrote, ki zašibijo in upognjejo mizo. Verskim ustanovam - takšnim in drugačnim - pač nikoli ni bilo mar za pridigo glede onesnaževanja voda, o problematiki zadostnosti voda in o ostalih ekoloških temah. «Dejstva pač ne prenehajo obstajati, če se zanje ne zmenite;« je zapisal Aldous Huxley. Najbolj preprosto je tako in tako, če o problematiki čistih voda sploh ne razmišljamo. Kar pa v izobilju dobrin, potrošniških manevrov, ugodju prostega časa aka »glavo na zabavo!«, vsakodnevne orientacije pozornosti k poslu, bogatenju in izključno individualnim potrebam pač ni za pričakovati, da se bomo pogovarjali o vodah in to celo o čistosti voda. Vodo vselej omenimo takrat, ko govorimo o primernosti za skok v jezero, o temperaturi, recimo tradicijonalno mrzle Soče, o razburkanosti morja pred odplutjem z jadrnico na odprto morje... Hm, pravzaprav sem se moral tudi sam uščipnit v svojo razvajeno rit in se tako spomnit, kdaj sem pravzaprav nazadnje razmišlajl o problematiki vode (no, malenkostno se vseskozi sprašujem o vodi). Hja, imam pač to srečo, da živim tukaj pod Alpami, kjer lahko vodo pijemo iz pipe in jo dejansko zajemamo iz zgornjih tokov večine naših rek.

Pravzaprav sem se z dejstvi glede vode srečal, ko sem potoval po svetu in to predvsem v državah tretjega sveta. Naučil sem se, da čista voda še zdaleč ni samoumevna, da količina vode ni pravično razporejena po svetu. Okusil sem, da te po konzumiranju nečiste vode dobesedno potolče. Celo tako zelo, da se vlačiš po vseh štirih, da se ti blede in da si po nekaj dneh takšnega stanja tik pred harikiri efektom. Zavedal sem se, da ima ponekod voda precej višjo ceno kot nafta, zlato. Da celo v Avstraliji, ki velja za ekološko zelo ozaveščeno deželo imajo nenehen strah pred pomanjkanjem vode. To mi je recimo razložila Aussiegirl Julie Anderson, ki pozna odlično razmere v deželi kengurujev in prav tako stanje voda v svetu. Tam spodaj jih je nekaj več kot 20 milijonov in so precej zares odvisni od zaloge voda, vseh skupaj pa nas po svetu taca 6,7 milijarde ljudi, ki dnevno v povprečju zaužijemo 3 litre vode. In to neoporečne vode. Raje ne računajmo kakšna količina vode je to. Bolje je, da vsak pri sebi poskuša dodati kanček k temu, da se zaveda pomena neoporečne vode, da jo ne onesnažuje, da je racionalen pri porabi, da se kdaj pa kdaj odpove pranju avtomobila, da predvsem išče ideje, kako bi čisto vodo namesto plinovoda speljal do kritičnih območij Afrike in drugod po svetu, da povem naprej tudi ostalim: Da čista voda pač ni nekaj kar nam je dano za večno.

* Na fotografiji, ki sem jo posnel pred leti je naš Smaragdni biser Soča. Največ je vredno prav to, da jo lahko še danes piješ od izvira v Trenti pa vse do Kobarida.

Delo bogati in osvobaja

Ekola, danes sem našel dan za brezdelje in se ga naužil. Pod črto lahko celo rečem, da mi ni hudo delat, res pa je, da imam srečo, da DELO, ki ga opravljam sploh ni delo, ampak lajfstajl. Brez dvoma, Ej!, ne gre za delo-holi-ka in podobne štose, prav tako nisem srečen zgolj pri ustvarjalnem delu. Jasno, znam uživat in nasploh se imam okej pri delu, ki to NI. S prvim resnim delom sem se srečal že kot mulc. To je bilo počitniško delo v ex Jugi, ko sem ponaredil rojstne podatke, da so me vzeli v vroče, smrdeče in predvsem ogromne hale, kjer se je delalo - kot so me podučili - v moderni proizvodnji. Bila je dobra šola in še danes lahko vonjam ogromno delavsko menzo polno ljudi. Potem sem kot srednješolec sprva napredoval v brezkoristnega delavca v rudniku, nato pa sem kasneje na moje veselje čistil izložbe, ponavadi visel v zraku in loščil steklo stolpnic, adaptiral omete in packal z barvo. Verjel sem, da delo osvobaja, sedaj pa lahko k temu dodam, da delo razvija duha in polni nemirnost. Da je nujno za preživetje pa je takointako jasno.

Kapitalizem je hudo kruta stvar za vse, ki jih situacija potisne v odvistnost od rezultata dela, delodajalcev, konkurence na trgu in blaginje v družbi. Morda se tukaj motim, ampak spozal sem (na podlagi večletnih opazovanj), da mladim danes ne diši prav vsako delo. Jasno, večini delo sploh ne diši. Na nek način so precej razvajeni, čeprav so tudi takšni, ki te znajo zares presenetit. Mladim je na nek način za življenje podana precej neustrezna formulacija: češ, študiraj in lažje ti bo, ker boš kasneje delal tisto kar si želiš. Morda celo drži. Ampak potem precej mladih nima možnosti in sploh ne poskusi, da bi spoznali različna dela. Študij je načeloma zastonjskarski, starši pa igrajo sponzorje ne le študija, ampak tudi žuranja, pa potovanj, pa marsikaj bi se še našlo. Tako pa potem mladim ni potrebno do diplome skoraj nič delati. Da ne omenjam njihovih delovnih sposobnostih pri štiri, pet, šest in sedemindvajsetih. Poznam pa tudi takšne, ki kljub tridesetim, kljub službi, kljub normalnemu videzu, še vedno živijo na plečih staršev in to v skupnem gospodinjstvu. Haloooo?! Prijateljica jim preprosto reče mentalni invalidi. Pravzaprav je to na nek način sploh moderno na sončni strani Alp: Bodi čim dlje pri starših?! Nič čudnega, da ko se voziš po rodni grudi naokrog in gledaš te kockaste arhitekturne "presežke" z idejo pet generacij pod isto streho.

No, želel sem povedat predvsem to, da mladi in malo manj mladi precej razpravljajo o tem, kako jih služba obremenjuje, da so slabo nagrajeni, da si ne morejo privoščiti to kar bi si želeli. Po drugi strani pa še nikoli ni bilo toliko prostega časa kot prav danes, še nikoli se ni toliko potovalo kot prav v zadnem času, še nikoli se ni toliko zapravljalo po raznih kupovalnih centrih, megacentrih kot prav zdaj, še nikoli se ni porabilo toliko časa za brezveze, kot prav sedaj. In kje je potem problem, da smo nezadovoljni?! Problem je pravzaprav nekje drugje, da trenutno bogati svet bogati, revni pa postaja vse revnejši. Da se vse bolj in bolj poglabljamo v ekološko krizo. Vmes pa je praznina, ker se skoraj vsi ukvarjamo sami s seboj. Pravzaprav ni več tiste pripadnosti, da bi nekaj naredili za svet okoli nas. Preprosto ni!

Celo naš najpogumnejši smukač vseh časov Andrej Jerman ugotavlja: "Da toliko denarja, kot ga je danes, ni bilo še nikoli. Na drugi strani pa tudi revščine še nikoli ni bilo, kolikor jo je v tem tisočletju. Tu nekaj ni v redu." Res je!

Trenutna situacija nagrajevanja za delo: Danes sem pravzaprav v sobotnem Delu ugotovil, da so delavci nekaj dni nazaj stavkali. Zaradi prenizkih plač! Delavka v Muri seže do 380 eurov neto plače in je sploh vesela, če jo dobi. Delavec v Gorenju tam okoli 600, uslužbenec v državni upravi na nič kaj odgovorni funkciji pa okrog 1000 EUR pri petnajstih letih delovne dobe. Nekdo drug, ki dela, recimo na banki pa okrog 1200. Prijateljci kot izvršni direktorci v oglaševalski agenciji ni prav nič hudega in ji priteče 2K eurov na osebni račun mesečno. Dobra prijateljica iz Sydneya prejme 45.000,00 AUS $ letne plače za 10 ur dela šest dni v tednu, Hm, frend, iz New Yorka, ki takole na uč dela od devete zjutraj pa do osme zvečer (razen nedelj, hvalabogu) pa se podpiše pod 70.000$ letnega prihodka. S tem, da je brez socialnega statusa, brez zavarovanja in da ga lahko delodajalec brez razloga že jutri zabriše iz pisarne. Znanec v sosednji Avstriji zasluži podobno kot frendica v slovenski oglaševalski agenciji za manj odgovorno delo. 15$ je zasluzek vodnika v Mongoliji za celodn evno garanje in obenem kuhanje, 8$ pa je dnevni zasluzek Šerpe, ki nosi 20kg prtljage razvajenim zahodnjakom.

Skočila in ostala živa

Čisto zares. V naše konce v kratkem prihaja simpatična, pogumna, neumorna, ustvarjalna in predvsem v zadnjem obdobju preobražena in srečna Norvežanka Karina Hollekim. Preobražena in srečna, ker je preživela strašno neugoden padec s padalom, ki se ni popolnoma odprlo. Pristala je z veliko hitrostjo na krošnji drevesa, si pridelala zares neverjetno število zlomov, skoraj izkrvavela, a na srečo hitre bolniške oskrbe in helikopterju preživela. “Zaradi napake na padalu sem na tla priletela s hitrostjo več kot 100 kilometrov... na srečo sem jo odnesla s celim hrbtom in glavo… predvsem pa sem ostala živa!” pove Karin, ki je bila ena bolj ekstremnih in nedvomno pogumnejših base skakalk na planetu.

Prav tako pa je Karin do popolnosti izpilila ekstremno smučanje, med drugim pa je tudi plezala, se podajala na popotniška raziskovanja in snemala dokumentarne filme, reklame in športne spote. Skratka, perfect sport women, ki je stežka zdržala pred štedilnikom. Jasno, vse do nesrečnega padca, ko se je v njenem življenju marsikaj spremenilo. Danes je Karin po dolgotrajni rehabilitaciji motivacijska govorka in v slednje se bomo prepričali prav kmalu (Sam jo grem zagotovo poslušat in bom kaj več napisal kasneje).

Pravzaprav pa sem želel povedat, da sem pred leti imel kolega, prijatelja, ki je bil prav tako vsestranski športnik, precej simpatičen in zavoljo tega tudi maneken, bil je zelo pozitivna, vesela in dinamična osebnost. In je tako prišel neugoden dan, ko je pri vsakdanjem skoku v vodo iz pečine, skratka, njemu dobro poznanem manevru naredil napako! Ni bilo hitre zdravniške oskrbe, prav tako je zamujal helikopter, nekako ni imel sreče, kot recimo Karina in pri vsej tej kolobociji ostal hrom. Kasneje se z dejstvom, da bo preostanek življenja preživel v vozičku, enostavno ni sprijaznil. Odločil se je, da naredi temu konec z mislijo na več sreče tam nekje na onstranstvu.

Življenje nikoli ne izbira na katerem koraku te čaka smola in kje so trenutki sreče. Vse poteka po nekakšnem ključu nepredvidljivega. Strinjam se, da je veliko več možnosti za poškodbo, če se ukvarjaš z nevsakdanjimi, morda ekstremnimi, za mnoge nerazumljivimi dejavnostmi. Skoraj vedno pa je to način življenja in si v tem dober in nekako zminimaliziraš možnost nesreče. Vedno, seveda ne gre, ker te preseneti nepričakovano. In če tako pomislim, v kakšnih vseh vsakdanjih situacijah te lahko pričaka usoda, kje vse te lahko doleti neumnost; že samo malce neprevidno prečkanje ceste in nekoliko divjaško razpoložen voznik in ti nesreča že precej podihava za ovratnik. In če razmišljam še dlje, potem verjamem in vem, da je vredno postaviti tveganje na tisto tanko linijo med tem tu in tisitim tam, ker to osvobaja in se preprosto soočiti z walking on the thin line. Življenje je takointako prav slednje.

* Članek je osebno stališče avtorja s katerim ne želi spodbujat k nevarnim sitacijam. Avtor ni odgovoren za morebitno škodo in nesrečo, ki bi jo utrpel bralec tega zapisa in v nadaljevanju adrenalinski navdušenec.

Fotografije z dovoljenjem Red Bull, Slovenija.

Nomad ali s culo po svetu

Pred leti sem si predstavljal, da je vsak v svojem bistvu vsaj malo nomada. Potem sem lastno prepričanje nadgradil s spoznanjem, da je nomadstvo nekaj kar ne moreš posploševati. Še nekaj kasneje pa sem spregledal; moderno nomadstvo je pravzaprav značilno za bogati svet in je celo zelo trendi. Selimo se tja, kjer najdemo boljšo službo, selimo se tja, kjer je kapital in se sklepajo posli, selimo se naokrog kadar potujemo in radi povemo, da menjamo okolje, ker je to nasploh fajn in je predvsem posledica globalizacije; vse na dosegu roke! Živeti lajf modernega nomada je pač povsem okej, a precej oddaljeno od tistega, ki ga najdemo v Sibiriji, Mongoliji, Osrednji Aziji, na področju Afrike, kot je recimo Etiopija, kjer domujejo številna nomadska plemena.

Pravo ali kar prvinsko nomadstvo je moč najti tam, kjer se družine selijo za boljšimi pogoji preživetja, v iskanju rodovitne zemlje in pašnikov, pa seveda vode in v begu pred dolgo, mrzlo zimo. Takšnih nomadov je v svetu vse manj, in še ti so izpostavljeni modernim trendom in skorajšnjemu spreobratu. Biti nomad je osnovna človeška pravica, ne glede na to ali je temelj za pravico Bog ali narava sama. Živeti nomadstvo pa je izbira vsakega posameznika.

Z nomadstvom imam kar nekaj izkušenj; z moderniziranim doma, s pravim pa na raziskovanjih vsepovsod tam, kjer ljudje še vedno živijo v pravem nomadskem vzdušju. Prav vedno pa me zaznamuje ta njihova preprostost do življenja. Čudovito je doživeti ta enostaven pogled na vsakdanje stvari, kjer ne potrebujejo nevemkakšnih dobrin, kjer si zapolnijo dan s povsem navadnimi stvarmi. Ne hodijo na žure, pa ne sedijo pred televizorjem in podobne štose. Že nevemkolikokrat sem se spraševal, če poznajo bolezen, ki jo na zahodu imenujemo depresija. Pa sem tako vrtal in vrtal in razlaga o občutkih, ki nas zahodnjake prebadajo, ko pademo v depresivno stanje. No, pa si nikakor nismo prišli na čisto, ker slednje sploh ne poznajo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se sprijaznil z njihovim doživljanjem sveta, se uživel in preprosto užival v preprostosti življenja. In še nekaj zanimivega sem ugotovil, ko sem se družil z nomadi. Njihovi otroci shodijo kakšen mesec do dva prej kot otroci zahodnjakov (beri bogatega sveta) in to predvsem iz razlogov (zakar pa nimam znanstvenega ali statističnega dokaza), ker so otroci obdani z živalmi, ki jih enoatavno postavijo na noge, ker so otroci, recimo v geru, precej svobodni in dosti hitreje pričnejo s plezanjem in preprosto zato, ker je vzgoja nomadčkov precej bolj sproščena in imajo precej več svobode do gibanja in s tem raziskovanja okolice. In prav ta svoboda - imenovana nezategovanje na vseh nivojih lajfa, - ki jih spremlja vsekozi je nekaj, kar je še posebej značilno za nomade in njihov življenjski stil. Sem omenil svobodo?!

p.s. Tole dodajam zapisu naknadno, kajti čisto po naključju so v Dnevnikovi prilogi Objektiv (09.02.2008) objavili uvodni članek; Žurerski Nomadi, ki se ukvarja predvsem z mladimi v zahodnem svetu in njihovimi tveganji; od alkohola, seksa, drog, zasvojenosti, nasilja. Članek je plod raziskave žurerskih navad mladih v devetih mestih. Mladih, ki shodijo kasneje kot nomadi, mladih, ki so dobesedno žurersko razpoloženi, mladih, ki verjamejo v svobodo, a kaj kmalu spoznajo, da je edina prava svoboda v zahodnem svetu imeti denar, veliko denarja. No, o tem koliko resnice se skriva v "Imeti denar" pa v enem od naslednjih zapisov.

Nomad; 1. Pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj; nomadi so odgnali svoje črede na jug. 2. publ. kdor pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj... Vir: SSKJ

Ideje, ustvarjalnost, kreativnost ...

Saj poznate tisto znano, ko Frank Sinatra izjavi: "It was a very good year." In res, tudi sam lahko rečem, da je bilo leto, ki sem ga prebrodil okej, prav tako fajn pa se je začelo tudi to, ki ga živimo. Nasploh pa so dnevi, ki minevajo že sami po sebi super in letos se počutim še posebej kreativno, kakopak ustvarjalno in polno. Vesel sem tudi, da smo znova v podjetju pokazali, da smo zares kreativna ekipa, da ustvarjamo presežke, da verjamemo v naše delo in vizijo, ki nas spremlja že nekaj zadnjih let.

Pred dnevi smo ponovno pokazali strokovni javnosti, da ustvarjamo dobre motivacijske produkte in še posebej, kako jih izvajamo. Bili smo prisotni na Kongresni borzi Simex v Ljubljani in ponovno sprejeli povabilo, da predstavimo primer dobre prakse v panogi turizem aka kongresi, eventi... Tokrat smo pokazali zgodbo o izredno avanturističnem in Hi-Tech motivacijskem dogodku 007, ki smo ga zasnovali in izvajali v lanskem letu. In nič nam ne more biti zares hudega, kar se tika ustvarjalnega koraka pred konkurenco v prihodnje, ko pa že sedaj vidimo, da se konkurenca hvali z ustvarjanjem presežkov v obliki tujih licenčnih idej kot bo recimo bodoči doživljajski park v Tivoliju?! in fejk prenočevanje v iglujih.

Že od nekdaj me še posebej privlačijo ideje, ustvarjanje presežkov, zadovoljstva in uporabnih oblik. Sem nekakšen frik na ideje, na nove tehnološke gedžete, na sveže pristope v dizajnu in arhitekturi in še posebej v komunikaciji. Trenutno se mi rolata dva zares velika razvojna projekta; prvi se bo z nekaj sreče zgodil že letos v juniju, za drugega, ki pa je bolj obsežen in zahteva precejšen budget ter nekaj daljšo razvojno pot pa upam, da ga bomo letos pripeljali vsaj do točke, da bomo izdelali prototip. Hm, tukaj je še ena ideja, ki pa si zasluži povsem svojo obravnavo v eni od naslednjih številk.

Nasploh pa sem želel povedati, da je za vsako ceno vredno verjeti v to kar delamo, delate, delajo, v izzive, ki jih vidimo pred nami, četudi so še precej zabrisani. Na dobri poti boste še posebej, ko se bodo prijatelji smejali vašim idejam. Hej, to je hudo dobro znamenje, ki ga je treba izkoristiti! In verjemite; edine meje sveta, so zares samo tiste v glavah.

p.s. Slikovni material v tej rubriki napoveduje naš nov dogodek, ki se bo zgodil enkrat do poletja in napotil slovenska podjetja, da se bodo zaposleni srečali iz oči v oči in to na nepoznanem terenu in šlo bo čisto zares. Naj se vidi, kdo je najboljši :)

Najtanjši jabček

Pri Applu je očitno vedno vroče, vseskozi se precej dogaja in takole na prvo žogo; pri njih res nikoli ni brezdelja. Če že ne dajo na trg novega iPhona, iPoda ali kakšnega od ostalih sedanjih in bližajočih se gadžetov, potem pač popestrijo celotno sceno z notesnikom. Hm, kaj pa je notesnikom sploh še mogoče dodati!? S čim je možno presenetiti nas potrošnike? Jeap, očitno se vedno, da narediti kaj še boljšega in tega se še toliko bolj zaveda Stivi in kreativni štab jabolčnikov. Pri zadnjem manevru so več odvzeli kot dodali in ustvarili MacBook Air ali najtanjši notesnik vsenaokrog. In ponovno podžgali uporabnike.



Kaokorkoli že, Air je zelo kjut, sila mamljiv in očitno fajn stvarca, če si bolj dirkajoče sorte, daš precej na uporabnost in se predvsem držiš gesla "Less is more." .

Hey, Let's Mountain Bike!

Treba je priznat, da tisto kar se dogaja na špurah po gozdu, na poteh v gorah, ja, tudi visoko v gorah, pa po raznoraznih sipinah, stran poteh, zeleno obarvanih travnikih, z vidika slehernika ni kaj prida pomembno, z očmi bajkerja, takšnega, ki je zaprisežen gorski bajker, pa je vse to sveta stvar. Čisto zares! In ne bom pretiraval, da je gorski bajker vse to, kar je recimo bil jahač na konju preko prostrane in nepredvidljive prerije na divjem zahodu.

Zakaj bajker obvladuje divjo vožnjo? Ker obvladuje ravnotežje z zmesjo poguma. No, ni čisto tako. Zanj je še kako pomemben bajk, ali kolo, kot bi rekli stari osamelci. In to ne kar nekakšno kolo, da smo si na jasnem. Pravi bajker ima vse pogoje, da vozi odlično mašino, zares drago mašino, pokromano mašino, hudo zdizajnirano mašino, trpežno mašino, ustrežljivo mašino, EgoUp mašino… Za bajkanje pravzaprav potrebuješ dušo in večja in dražja ko je tvoja mašina manjše so možnosti.

Zunaj malo višje nad menoj (500 višinskih metrov) je že sneg in še vedno dovolj hudo dobro, da sva recimo danes udarila s fračo eno tako fejst luštno gorsko turo. Fak, pa december je?! In v gorah si v tem času popolnoma sam, brez nadležnih planincev, ki so ti vseskozi v napoto, ko se recimo poženeš po hribu navzdol, jeap!, pa še narava je v tem poznem času bolj kot ne mrtva, tako da lahko delaš kar se ti zahoče in obenem poželi. Tukaj!, prav na tem mestu in prav sedaj provociram mojo prjatlco Ireno, ki je zaprisežena borka proti temu, da bi bajkarje odstranili iz gora (ne bom omenjal najinih žgočih debat). No, da smo si na jasnem, zakon že res govori o tem, da bajker nima po tem in tem členu kaj delat na planinskih poteh in nebodigatreba na kakšnih poteh čez travnike in podobno: zanj so jasno in glasno namenjene zgolj makadamske in gozdne ceste, tiste, kjer ponavadi piše; vožnja na lastno odovornost, in, pa seveda, da ne pozabimo asfaltne ceste. Gore, označene pešpoti, travniki, mulatijere, gozdne stezice in podobni štosi… Njeeee, njeee, zares ni za kolesarje in njihove hude mašine! Okej, sam slednjo prepoved ignoriram in to priznam in nimam prav nič veliko slabe vesti. Pač zavoljo užitka in raziskovanja; tako okolja kot svojih lastnih zmožnosti. Ampak s to razliko, da se zares trudim upoštevat in to v največjem obsegu, pač vse tisto, da čimanj škodiš naravi. Ergo, to je to!

In čisto na koncu – no, pravzaprav je to moj prvi tekst, ki sem ga kadarkoli spesnil o gorskem kolesarjenju – pravi legenda MTB* Gary Fisher „Pravzaprav vse, kar želim rečt je to, da kolesarite več.“ ** Jaz sem njegove besede vzel za svoje in postal lovec na najboljše bajkarske občutke. In počnem to, ker ne vem al sem srečen, al ne.

p.s. Tako pa je glede mountain bajkerjev, da se bo vedelo, kdo sodeluje v tem štosu in kdo kam sodi: Torej, med njimi najdeš zaprisežene gorske ali alpije, ki vozijo samo ture po gorah in se ločijo na tiste, ki so v gorah doma z dušo in srcem, kot radi rečemo in tiste, ki gore jemljejo zgolj za poligon. Potem, so takšni, ki so dobesedno obsedeni z gorskim in si beležijo ture, jih dokumentirajo, jih negujejo, jih posredujejo, jih reklamirajo, jih preprosto obožujejo... in ponavadi vedo vse o tem, kam se gre in kje se da furat. Najdeš tudi prave psihiče, ki furajo res hude stvari in natančno merijo višinsko razliko, prevoženo razdaljo, utrip srca in ostalo psihološko navlako. In čisto na koncu imaš še tiste, ki gredo v hrib, pravzaprav na goro z res težkimi in jasno, dragocenimi mašinami (če je cesta, se tudi čim višje zapeljejo bj karetina) in potem na forca v dolino in sploh in oh ni pomembno, kaj se pred njimi postavi; itak, ko pa sfurajo res hudo nore spuste in so opremljeni malodane kot roboti. Aja, tukaj preprosto ne smem pozabit na naključne obiskovalce gora s kolesom, ki so takole bolj užitkarji, so bolj počasni, ne tako redoljubni, s slabšimi mašinami, bolj na izi in nasploh se držijo čimbolj makadama in se ponavadi čudijo vsem ostalim, ki drvijo mimo ali ponavadi zganjajo čuda hrupa.

* MTB (Mountain Bike)
** Maybe, what I’m traying to say is this: ride more.*** Fotografija by Dan Barham

Motivacija za vsakogar

Nekaj dni nazaj sva s sodelavko Ano opravila strateško (hm, tole pa je zares izraz vseh izrazov) precej pomemben sestanek z avstralsko-slovenskim poslovnežem in do pred-dogovora smo prišli v sila kratkem času glede na pomembnost poslovne ideje. Stvar je bila preprosta, vsi smo bili osredotočeni, željni rešitve, dogovora ali povedano drugače, naša motivacija za dogovor je bila na visokem nivoju in usmerjena k cilju.

Takoj za tem sem odletel na predavanje Vaše misli postanejo vaša usoda motivatorja Smiljana Morija, češ, da vidim, kaj pravzaprav podaja ali še bolje na kakšen način to počne „Mednarodno priznan govornik, avtor, zavarovalniški in finančni svetovalec…“ In še preden ga je, v napol polomljeni slovenščini napovedala, predvidevam, da študentka, jasno?!, tista, ki je špricala ure bralnih vaj (edina šibka točka predavanja) je nabito polna dvorana že ploskala in vzklikala; Ouuuuu, ouuuuu, ouuuu… Presenečen?! Niti ne, ker sta govorec in njegov team dobro marketinško podkovana in Mori je še posebej odličen v samopromociji, kakor tudi v podajanju snovi (iskanega futra). Seveda pa je tudi dober in iskren motivator. Lepo ga je videti, lepo ga je slišati, lepo ga je opazovati, lepo ga je čutiti, lepo mu je slediti, lepo se mu je predati, lepo in še enkrat lepo…

Smiljan Mori je dober govorec in pove vse tisto kar že vemo, samo nihče nas na to ne opozori, Mori je dober retorik in zna pokazati vse tisto, kar nam drugi ne pokažejo, Mori je izvrsten za ljudske množice, za preproste ljudi, ki hrepenijo po uspehu, prvi službi, boljšemu finančnemu stanju, po boljšemu odnosu, po osebnem uspehu… Mori je pisan na kožo za vse, ki si želijo več, boljše, drugače… Pravzaprav ne morem mimo tega, da me je Morijev nastop spomnil na legendarnega Ivana Krambergerja, hm, ja, čisto zares! S to razliko, da je Mori bolj poslovno urejen, tudi bolj biznismena, zna motivirati in nagovarjati znotraj dogodkov, zna se prilagoditi ciljnemu občinstvu; torej, ve komu kaj in koliko in seveda, zelo dobro ve, koliko zaračunati. Ampak, ko takole pogledam nazaj, je bil Ivan pravzaprav izreden motivator ljudskih množic. Kar ne morem mimo tega, ko sem se ustavil pri prešercu in ga poslušal in poslušal, da bi pravzaprav razumel odkod mu ta energija in razdajanje… Naj živi Krambereger, naj živi Mori in še več takšnih, a ne?

Sicer je danes tako, da je motivacija izredno pomembna na vseh področjih življenja; osebnem, poslovnem, družinskem, recimo je ključna pri športu, umetnosti, preživetju… Brez motivacije se težko prebijaš iz dneva v dan, še težje preideš skozi krizne situacije in še težje uresničiš cilje. Sam se profesionalno ukvarjam z motivacijo v poslovnem svetu in lahko zatrdim, da je poleg strokovnosti kadrov slednja odlučujoča za poslovne rezultate. Govorimo namreč o delovni vnemi, zanosu, zagonu in lahko tudi o lojalnosti podjetju.

V bistvu odigra motivacija pomemben del v našem lajfu. Hudo je, kadar si želiš na vsak način dokazati, da boš naredil to in tisto in da si sposoben tega in onega, ustvarjati presežke, recimo, a si brez strasti, zanosa, energije, volje... Kakorkoli že pogledam, motivacija in tudi strah sta ključna za preživetje. Ali kot je dejal italijanski režiser Fellini „Ni konca ne začetka. Je le velika strast do življenja.“ In če je strast, pomeni, da je tudi motivacija in to na visokem nivoju.