Čista voda, modra misel

Najbrž le malokdo ve, da je danes svetovni dan voda. Tudi meni je ušlo. Jasno, bližje so nam verski prazniki, pa prekaljena šunka, slastna potička in ostale dobrote, ki zašibijo in upognjejo mizo. Verskim ustanovam - takšnim in drugačnim - pač nikoli ni bilo mar za pridigo glede onesnaževanja voda, o problematiki zadostnosti voda in o ostalih ekoloških temah. «Dejstva pač ne prenehajo obstajati, če se zanje ne zmenite;« je zapisal Aldous Huxley. Najbolj preprosto je tako in tako, če o problematiki čistih voda sploh ne razmišljamo. Kar pa v izobilju dobrin, potrošniških manevrov, ugodju prostega časa aka »glavo na zabavo!«, vsakodnevne orientacije pozornosti k poslu, bogatenju in izključno individualnim potrebam pač ni za pričakovati, da se bomo pogovarjali o vodah in to celo o čistosti voda. Vodo vselej omenimo takrat, ko govorimo o primernosti za skok v jezero, o temperaturi, recimo tradicijonalno mrzle Soče, o razburkanosti morja pred odplutjem z jadrnico na odprto morje... Hm, pravzaprav sem se moral tudi sam uščipnit v svojo razvajeno rit in se tako spomnit, kdaj sem pravzaprav nazadnje razmišlajl o problematiki vode (no, malenkostno se vseskozi sprašujem o vodi). Hja, imam pač to srečo, da živim tukaj pod Alpami, kjer lahko vodo pijemo iz pipe in jo dejansko zajemamo iz zgornjih tokov večine naših rek.

Pravzaprav sem se z dejstvi glede vode srečal, ko sem potoval po svetu in to predvsem v državah tretjega sveta. Naučil sem se, da čista voda še zdaleč ni samoumevna, da količina vode ni pravično razporejena po svetu. Okusil sem, da te po konzumiranju nečiste vode dobesedno potolče. Celo tako zelo, da se vlačiš po vseh štirih, da se ti blede in da si po nekaj dneh takšnega stanja tik pred harikiri efektom. Zavedal sem se, da ima ponekod voda precej višjo ceno kot nafta, zlato. Da celo v Avstraliji, ki velja za ekološko zelo ozaveščeno deželo imajo nenehen strah pred pomanjkanjem vode. To mi je recimo razložila Aussiegirl Julie Anderson, ki pozna odlično razmere v deželi kengurujev in prav tako stanje voda v svetu. Tam spodaj jih je nekaj več kot 20 milijonov in so precej zares odvisni od zaloge voda, vseh skupaj pa nas po svetu taca 6,7 milijarde ljudi, ki dnevno v povprečju zaužijemo 3 litre vode. In to neoporečne vode. Raje ne računajmo kakšna količina vode je to. Bolje je, da vsak pri sebi poskuša dodati kanček k temu, da se zaveda pomena neoporečne vode, da jo ne onesnažuje, da je racionalen pri porabi, da se kdaj pa kdaj odpove pranju avtomobila, da predvsem išče ideje, kako bi čisto vodo namesto plinovoda speljal do kritičnih območij Afrike in drugod po svetu, da povem naprej tudi ostalim: Da čista voda pač ni nekaj kar nam je dano za večno.

* Na fotografiji, ki sem jo posnel pred leti je naš Smaragdni biser Soča. Največ je vredno prav to, da jo lahko še danes piješ od izvira v Trenti pa vse do Kobarida.

Delo bogati in osvobaja

Ekola, danes sem našel dan za brezdelje in se ga naužil. Pod črto lahko celo rečem, da mi ni hudo delat, res pa je, da imam srečo, da DELO, ki ga opravljam sploh ni delo, ampak lajfstajl. Brez dvoma, Ej!, ne gre za delo-holi-ka in podobne štose, prav tako nisem srečen zgolj pri ustvarjalnem delu. Jasno, znam uživat in nasploh se imam okej pri delu, ki to NI. S prvim resnim delom sem se srečal že kot mulc. To je bilo počitniško delo v ex Jugi, ko sem ponaredil rojstne podatke, da so me vzeli v vroče, smrdeče in predvsem ogromne hale, kjer se je delalo - kot so me podučili - v moderni proizvodnji. Bila je dobra šola in še danes lahko vonjam ogromno delavsko menzo polno ljudi. Potem sem kot srednješolec sprva napredoval v brezkoristnega delavca v rudniku, nato pa sem kasneje na moje veselje čistil izložbe, ponavadi visel v zraku in loščil steklo stolpnic, adaptiral omete in packal z barvo. Verjel sem, da delo osvobaja, sedaj pa lahko k temu dodam, da delo razvija duha in polni nemirnost. Da je nujno za preživetje pa je takointako jasno.

Kapitalizem je hudo kruta stvar za vse, ki jih situacija potisne v odvistnost od rezultata dela, delodajalcev, konkurence na trgu in blaginje v družbi. Morda se tukaj motim, ampak spozal sem (na podlagi večletnih opazovanj), da mladim danes ne diši prav vsako delo. Jasno, večini delo sploh ne diši. Na nek način so precej razvajeni, čeprav so tudi takšni, ki te znajo zares presenetit. Mladim je na nek način za življenje podana precej neustrezna formulacija: češ, študiraj in lažje ti bo, ker boš kasneje delal tisto kar si želiš. Morda celo drži. Ampak potem precej mladih nima možnosti in sploh ne poskusi, da bi spoznali različna dela. Študij je načeloma zastonjskarski, starši pa igrajo sponzorje ne le študija, ampak tudi žuranja, pa potovanj, pa marsikaj bi se še našlo. Tako pa potem mladim ni potrebno do diplome skoraj nič delati. Da ne omenjam njihovih delovnih sposobnostih pri štiri, pet, šest in sedemindvajsetih. Poznam pa tudi takšne, ki kljub tridesetim, kljub službi, kljub normalnemu videzu, še vedno živijo na plečih staršev in to v skupnem gospodinjstvu. Haloooo?! Prijateljica jim preprosto reče mentalni invalidi. Pravzaprav je to na nek način sploh moderno na sončni strani Alp: Bodi čim dlje pri starših?! Nič čudnega, da ko se voziš po rodni grudi naokrog in gledaš te kockaste arhitekturne "presežke" z idejo pet generacij pod isto streho.

No, želel sem povedat predvsem to, da mladi in malo manj mladi precej razpravljajo o tem, kako jih služba obremenjuje, da so slabo nagrajeni, da si ne morejo privoščiti to kar bi si želeli. Po drugi strani pa še nikoli ni bilo toliko prostega časa kot prav danes, še nikoli se ni toliko potovalo kot prav v zadnem času, še nikoli se ni toliko zapravljalo po raznih kupovalnih centrih, megacentrih kot prav zdaj, še nikoli se ni porabilo toliko časa za brezveze, kot prav sedaj. In kje je potem problem, da smo nezadovoljni?! Problem je pravzaprav nekje drugje, da trenutno bogati svet bogati, revni pa postaja vse revnejši. Da se vse bolj in bolj poglabljamo v ekološko krizo. Vmes pa je praznina, ker se skoraj vsi ukvarjamo sami s seboj. Pravzaprav ni več tiste pripadnosti, da bi nekaj naredili za svet okoli nas. Preprosto ni!

Celo naš najpogumnejši smukač vseh časov Andrej Jerman ugotavlja: "Da toliko denarja, kot ga je danes, ni bilo še nikoli. Na drugi strani pa tudi revščine še nikoli ni bilo, kolikor jo je v tem tisočletju. Tu nekaj ni v redu." Res je!

Trenutna situacija nagrajevanja za delo: Danes sem pravzaprav v sobotnem Delu ugotovil, da so delavci nekaj dni nazaj stavkali. Zaradi prenizkih plač! Delavka v Muri seže do 380 eurov neto plače in je sploh vesela, če jo dobi. Delavec v Gorenju tam okoli 600, uslužbenec v državni upravi na nič kaj odgovorni funkciji pa okrog 1000 EUR pri petnajstih letih delovne dobe. Nekdo drug, ki dela, recimo na banki pa okrog 1200. Prijateljci kot izvršni direktorci v oglaševalski agenciji ni prav nič hudega in ji priteče 2K eurov na osebni račun mesečno. Dobra prijateljica iz Sydneya prejme 45.000,00 AUS $ letne plače za 10 ur dela šest dni v tednu, Hm, frend, iz New Yorka, ki takole na uč dela od devete zjutraj pa do osme zvečer (razen nedelj, hvalabogu) pa se podpiše pod 70.000$ letnega prihodka. S tem, da je brez socialnega statusa, brez zavarovanja in da ga lahko delodajalec brez razloga že jutri zabriše iz pisarne. Znanec v sosednji Avstriji zasluži podobno kot frendica v slovenski oglaševalski agenciji za manj odgovorno delo. 15$ je zasluzek vodnika v Mongoliji za celodn evno garanje in obenem kuhanje, 8$ pa je dnevni zasluzek Šerpe, ki nosi 20kg prtljage razvajenim zahodnjakom.

Skočila in ostala živa

Čisto zares. V naše konce v kratkem prihaja simpatična, pogumna, neumorna, ustvarjalna in predvsem v zadnjem obdobju preobražena in srečna Norvežanka Karina Hollekim. Preobražena in srečna, ker je preživela strašno neugoden padec s padalom, ki se ni popolnoma odprlo. Pristala je z veliko hitrostjo na krošnji drevesa, si pridelala zares neverjetno število zlomov, skoraj izkrvavela, a na srečo hitre bolniške oskrbe in helikopterju preživela. “Zaradi napake na padalu sem na tla priletela s hitrostjo več kot 100 kilometrov... na srečo sem jo odnesla s celim hrbtom in glavo… predvsem pa sem ostala živa!” pove Karin, ki je bila ena bolj ekstremnih in nedvomno pogumnejših base skakalk na planetu.

Prav tako pa je Karin do popolnosti izpilila ekstremno smučanje, med drugim pa je tudi plezala, se podajala na popotniška raziskovanja in snemala dokumentarne filme, reklame in športne spote. Skratka, perfect sport women, ki je stežka zdržala pred štedilnikom. Jasno, vse do nesrečnega padca, ko se je v njenem življenju marsikaj spremenilo. Danes je Karin po dolgotrajni rehabilitaciji motivacijska govorka in v slednje se bomo prepričali prav kmalu (Sam jo grem zagotovo poslušat in bom kaj več napisal kasneje).

Pravzaprav pa sem želel povedat, da sem pred leti imel kolega, prijatelja, ki je bil prav tako vsestranski športnik, precej simpatičen in zavoljo tega tudi maneken, bil je zelo pozitivna, vesela in dinamična osebnost. In je tako prišel neugoden dan, ko je pri vsakdanjem skoku v vodo iz pečine, skratka, njemu dobro poznanem manevru naredil napako! Ni bilo hitre zdravniške oskrbe, prav tako je zamujal helikopter, nekako ni imel sreče, kot recimo Karina in pri vsej tej kolobociji ostal hrom. Kasneje se z dejstvom, da bo preostanek življenja preživel v vozičku, enostavno ni sprijaznil. Odločil se je, da naredi temu konec z mislijo na več sreče tam nekje na onstranstvu.

Življenje nikoli ne izbira na katerem koraku te čaka smola in kje so trenutki sreče. Vse poteka po nekakšnem ključu nepredvidljivega. Strinjam se, da je veliko več možnosti za poškodbo, če se ukvarjaš z nevsakdanjimi, morda ekstremnimi, za mnoge nerazumljivimi dejavnostmi. Skoraj vedno pa je to način življenja in si v tem dober in nekako zminimaliziraš možnost nesreče. Vedno, seveda ne gre, ker te preseneti nepričakovano. In če tako pomislim, v kakšnih vseh vsakdanjih situacijah te lahko pričaka usoda, kje vse te lahko doleti neumnost; že samo malce neprevidno prečkanje ceste in nekoliko divjaško razpoložen voznik in ti nesreča že precej podihava za ovratnik. In če razmišljam še dlje, potem verjamem in vem, da je vredno postaviti tveganje na tisto tanko linijo med tem tu in tisitim tam, ker to osvobaja in se preprosto soočiti z walking on the thin line. Življenje je takointako prav slednje.

* Članek je osebno stališče avtorja s katerim ne želi spodbujat k nevarnim sitacijam. Avtor ni odgovoren za morebitno škodo in nesrečo, ki bi jo utrpel bralec tega zapisa in v nadaljevanju adrenalinski navdušenec.

Fotografije z dovoljenjem Red Bull, Slovenija.

Nomad ali s culo po svetu

Pred leti sem si predstavljal, da je vsak v svojem bistvu vsaj malo nomada. Potem sem lastno prepričanje nadgradil s spoznanjem, da je nomadstvo nekaj kar ne moreš posploševati. Še nekaj kasneje pa sem spregledal; moderno nomadstvo je pravzaprav značilno za bogati svet in je celo zelo trendi. Selimo se tja, kjer najdemo boljšo službo, selimo se tja, kjer je kapital in se sklepajo posli, selimo se naokrog kadar potujemo in radi povemo, da menjamo okolje, ker je to nasploh fajn in je predvsem posledica globalizacije; vse na dosegu roke! Živeti lajf modernega nomada je pač povsem okej, a precej oddaljeno od tistega, ki ga najdemo v Sibiriji, Mongoliji, Osrednji Aziji, na področju Afrike, kot je recimo Etiopija, kjer domujejo številna nomadska plemena.

Pravo ali kar prvinsko nomadstvo je moč najti tam, kjer se družine selijo za boljšimi pogoji preživetja, v iskanju rodovitne zemlje in pašnikov, pa seveda vode in v begu pred dolgo, mrzlo zimo. Takšnih nomadov je v svetu vse manj, in še ti so izpostavljeni modernim trendom in skorajšnjemu spreobratu. Biti nomad je osnovna človeška pravica, ne glede na to ali je temelj za pravico Bog ali narava sama. Živeti nomadstvo pa je izbira vsakega posameznika.

Z nomadstvom imam kar nekaj izkušenj; z moderniziranim doma, s pravim pa na raziskovanjih vsepovsod tam, kjer ljudje še vedno živijo v pravem nomadskem vzdušju. Prav vedno pa me zaznamuje ta njihova preprostost do življenja. Čudovito je doživeti ta enostaven pogled na vsakdanje stvari, kjer ne potrebujejo nevemkakšnih dobrin, kjer si zapolnijo dan s povsem navadnimi stvarmi. Ne hodijo na žure, pa ne sedijo pred televizorjem in podobne štose. Že nevemkolikokrat sem se spraševal, če poznajo bolezen, ki jo na zahodu imenujemo depresija. Pa sem tako vrtal in vrtal in razlaga o občutkih, ki nas zahodnjake prebadajo, ko pademo v depresivno stanje. No, pa si nikakor nismo prišli na čisto, ker slednje sploh ne poznajo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se sprijaznil z njihovim doživljanjem sveta, se uživel in preprosto užival v preprostosti življenja. In še nekaj zanimivega sem ugotovil, ko sem se družil z nomadi. Njihovi otroci shodijo kakšen mesec do dva prej kot otroci zahodnjakov (beri bogatega sveta) in to predvsem iz razlogov (zakar pa nimam znanstvenega ali statističnega dokaza), ker so otroci obdani z živalmi, ki jih enoatavno postavijo na noge, ker so otroci, recimo v geru, precej svobodni in dosti hitreje pričnejo s plezanjem in preprosto zato, ker je vzgoja nomadčkov precej bolj sproščena in imajo precej več svobode do gibanja in s tem raziskovanja okolice. In prav ta svoboda - imenovana nezategovanje na vseh nivojih lajfa, - ki jih spremlja vsekozi je nekaj, kar je še posebej značilno za nomade in njihov življenjski stil. Sem omenil svobodo?!

p.s. Tole dodajam zapisu naknadno, kajti čisto po naključju so v Dnevnikovi prilogi Objektiv (09.02.2008) objavili uvodni članek; Žurerski Nomadi, ki se ukvarja predvsem z mladimi v zahodnem svetu in njihovimi tveganji; od alkohola, seksa, drog, zasvojenosti, nasilja. Članek je plod raziskave žurerskih navad mladih v devetih mestih. Mladih, ki shodijo kasneje kot nomadi, mladih, ki so dobesedno žurersko razpoloženi, mladih, ki verjamejo v svobodo, a kaj kmalu spoznajo, da je edina prava svoboda v zahodnem svetu imeti denar, veliko denarja. No, o tem koliko resnice se skriva v "Imeti denar" pa v enem od naslednjih zapisov.

Nomad; 1. Pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj; nomadi so odgnali svoje črede na jug. 2. publ. kdor pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj... Vir: SSKJ

Ideje, ustvarjalnost, kreativnost ...

Saj poznate tisto znano, ko Frank Sinatra izjavi: "It was a very good year." In res, tudi sam lahko rečem, da je bilo leto, ki sem ga prebrodil okej, prav tako fajn pa se je začelo tudi to, ki ga živimo. Nasploh pa so dnevi, ki minevajo že sami po sebi super in letos se počutim še posebej kreativno, kakopak ustvarjalno in polno. Vesel sem tudi, da smo znova v podjetju pokazali, da smo zares kreativna ekipa, da ustvarjamo presežke, da verjamemo v naše delo in vizijo, ki nas spremlja že nekaj zadnjih let.

Pred dnevi smo ponovno pokazali strokovni javnosti, da ustvarjamo dobre motivacijske produkte in še posebej, kako jih izvajamo. Bili smo prisotni na Kongresni borzi Simex v Ljubljani in ponovno sprejeli povabilo, da predstavimo primer dobre prakse v panogi turizem aka kongresi, eventi... Tokrat smo pokazali zgodbo o izredno avanturističnem in Hi-Tech motivacijskem dogodku 007, ki smo ga zasnovali in izvajali v lanskem letu. In nič nam ne more biti zares hudega, kar se tika ustvarjalnega koraka pred konkurenco v prihodnje, ko pa že sedaj vidimo, da se konkurenca hvali z ustvarjanjem presežkov v obliki tujih licenčnih idej kot bo recimo bodoči doživljajski park v Tivoliju?! in fejk prenočevanje v iglujih.

Že od nekdaj me še posebej privlačijo ideje, ustvarjanje presežkov, zadovoljstva in uporabnih oblik. Sem nekakšen frik na ideje, na nove tehnološke gedžete, na sveže pristope v dizajnu in arhitekturi in še posebej v komunikaciji. Trenutno se mi rolata dva zares velika razvojna projekta; prvi se bo z nekaj sreče zgodil že letos v juniju, za drugega, ki pa je bolj obsežen in zahteva precejšen budget ter nekaj daljšo razvojno pot pa upam, da ga bomo letos pripeljali vsaj do točke, da bomo izdelali prototip. Hm, tukaj je še ena ideja, ki pa si zasluži povsem svojo obravnavo v eni od naslednjih številk.

Nasploh pa sem želel povedati, da je za vsako ceno vredno verjeti v to kar delamo, delate, delajo, v izzive, ki jih vidimo pred nami, četudi so še precej zabrisani. Na dobri poti boste še posebej, ko se bodo prijatelji smejali vašim idejam. Hej, to je hudo dobro znamenje, ki ga je treba izkoristiti! In verjemite; edine meje sveta, so zares samo tiste v glavah.

p.s. Slikovni material v tej rubriki napoveduje naš nov dogodek, ki se bo zgodil enkrat do poletja in napotil slovenska podjetja, da se bodo zaposleni srečali iz oči v oči in to na nepoznanem terenu in šlo bo čisto zares. Naj se vidi, kdo je najboljši :)

Najtanjši jabček

Pri Applu je očitno vedno vroče, vseskozi se precej dogaja in takole na prvo žogo; pri njih res nikoli ni brezdelja. Če že ne dajo na trg novega iPhona, iPoda ali kakšnega od ostalih sedanjih in bližajočih se gadžetov, potem pač popestrijo celotno sceno z notesnikom. Hm, kaj pa je notesnikom sploh še mogoče dodati!? S čim je možno presenetiti nas potrošnike? Jeap, očitno se vedno, da narediti kaj še boljšega in tega se še toliko bolj zaveda Stivi in kreativni štab jabolčnikov. Pri zadnjem manevru so več odvzeli kot dodali in ustvarili MacBook Air ali najtanjši notesnik vsenaokrog. In ponovno podžgali uporabnike.



Kaokorkoli že, Air je zelo kjut, sila mamljiv in očitno fajn stvarca, če si bolj dirkajoče sorte, daš precej na uporabnost in se predvsem držiš gesla "Less is more." .

Hey, Let's Mountain Bike!

Treba je priznat, da tisto kar se dogaja na špurah po gozdu, na poteh v gorah, ja, tudi visoko v gorah, pa po raznoraznih sipinah, stran poteh, zeleno obarvanih travnikih, z vidika slehernika ni kaj prida pomembno, z očmi bajkerja, takšnega, ki je zaprisežen gorski bajker, pa je vse to sveta stvar. Čisto zares! In ne bom pretiraval, da je gorski bajker vse to, kar je recimo bil jahač na konju preko prostrane in nepredvidljive prerije na divjem zahodu.

Zakaj bajker obvladuje divjo vožnjo? Ker obvladuje ravnotežje z zmesjo poguma. No, ni čisto tako. Zanj je še kako pomemben bajk, ali kolo, kot bi rekli stari osamelci. In to ne kar nekakšno kolo, da smo si na jasnem. Pravi bajker ima vse pogoje, da vozi odlično mašino, zares drago mašino, pokromano mašino, hudo zdizajnirano mašino, trpežno mašino, ustrežljivo mašino, EgoUp mašino… Za bajkanje pravzaprav potrebuješ dušo in večja in dražja ko je tvoja mašina manjše so možnosti.

Zunaj malo višje nad menoj (500 višinskih metrov) je že sneg in še vedno dovolj hudo dobro, da sva recimo danes udarila s fračo eno tako fejst luštno gorsko turo. Fak, pa december je?! In v gorah si v tem času popolnoma sam, brez nadležnih planincev, ki so ti vseskozi v napoto, ko se recimo poženeš po hribu navzdol, jeap!, pa še narava je v tem poznem času bolj kot ne mrtva, tako da lahko delaš kar se ti zahoče in obenem poželi. Tukaj!, prav na tem mestu in prav sedaj provociram mojo prjatlco Ireno, ki je zaprisežena borka proti temu, da bi bajkarje odstranili iz gora (ne bom omenjal najinih žgočih debat). No, da smo si na jasnem, zakon že res govori o tem, da bajker nima po tem in tem členu kaj delat na planinskih poteh in nebodigatreba na kakšnih poteh čez travnike in podobno: zanj so jasno in glasno namenjene zgolj makadamske in gozdne ceste, tiste, kjer ponavadi piše; vožnja na lastno odovornost, in, pa seveda, da ne pozabimo asfaltne ceste. Gore, označene pešpoti, travniki, mulatijere, gozdne stezice in podobni štosi… Njeeee, njeee, zares ni za kolesarje in njihove hude mašine! Okej, sam slednjo prepoved ignoriram in to priznam in nimam prav nič veliko slabe vesti. Pač zavoljo užitka in raziskovanja; tako okolja kot svojih lastnih zmožnosti. Ampak s to razliko, da se zares trudim upoštevat in to v največjem obsegu, pač vse tisto, da čimanj škodiš naravi. Ergo, to je to!

In čisto na koncu – no, pravzaprav je to moj prvi tekst, ki sem ga kadarkoli spesnil o gorskem kolesarjenju – pravi legenda MTB* Gary Fisher „Pravzaprav vse, kar želim rečt je to, da kolesarite več.“ ** Jaz sem njegove besede vzel za svoje in postal lovec na najboljše bajkarske občutke. In počnem to, ker ne vem al sem srečen, al ne.

p.s. Tako pa je glede mountain bajkerjev, da se bo vedelo, kdo sodeluje v tem štosu in kdo kam sodi: Torej, med njimi najdeš zaprisežene gorske ali alpije, ki vozijo samo ture po gorah in se ločijo na tiste, ki so v gorah doma z dušo in srcem, kot radi rečemo in tiste, ki gore jemljejo zgolj za poligon. Potem, so takšni, ki so dobesedno obsedeni z gorskim in si beležijo ture, jih dokumentirajo, jih negujejo, jih posredujejo, jih reklamirajo, jih preprosto obožujejo... in ponavadi vedo vse o tem, kam se gre in kje se da furat. Najdeš tudi prave psihiče, ki furajo res hude stvari in natančno merijo višinsko razliko, prevoženo razdaljo, utrip srca in ostalo psihološko navlako. In čisto na koncu imaš še tiste, ki gredo v hrib, pravzaprav na goro z res težkimi in jasno, dragocenimi mašinami (če je cesta, se tudi čim višje zapeljejo bj karetina) in potem na forca v dolino in sploh in oh ni pomembno, kaj se pred njimi postavi; itak, ko pa sfurajo res hudo nore spuste in so opremljeni malodane kot roboti. Aja, tukaj preprosto ne smem pozabit na naključne obiskovalce gora s kolesom, ki so takole bolj užitkarji, so bolj počasni, ne tako redoljubni, s slabšimi mašinami, bolj na izi in nasploh se držijo čimbolj makadama in se ponavadi čudijo vsem ostalim, ki drvijo mimo ali ponavadi zganjajo čuda hrupa.

* MTB (Mountain Bike)
** Maybe, what I’m traying to say is this: ride more.*** Fotografija by Dan Barham

Motivacija za vsakogar

Nekaj dni nazaj sva s sodelavko Ano opravila strateško (hm, tole pa je zares izraz vseh izrazov) precej pomemben sestanek z avstralsko-slovenskim poslovnežem in do pred-dogovora smo prišli v sila kratkem času glede na pomembnost poslovne ideje. Stvar je bila preprosta, vsi smo bili osredotočeni, željni rešitve, dogovora ali povedano drugače, naša motivacija za dogovor je bila na visokem nivoju in usmerjena k cilju.

Takoj za tem sem odletel na predavanje Vaše misli postanejo vaša usoda motivatorja Smiljana Morija, češ, da vidim, kaj pravzaprav podaja ali še bolje na kakšen način to počne „Mednarodno priznan govornik, avtor, zavarovalniški in finančni svetovalec…“ In še preden ga je, v napol polomljeni slovenščini napovedala, predvidevam, da študentka, jasno?!, tista, ki je špricala ure bralnih vaj (edina šibka točka predavanja) je nabito polna dvorana že ploskala in vzklikala; Ouuuuu, ouuuuu, ouuuu… Presenečen?! Niti ne, ker sta govorec in njegov team dobro marketinško podkovana in Mori je še posebej odličen v samopromociji, kakor tudi v podajanju snovi (iskanega futra). Seveda pa je tudi dober in iskren motivator. Lepo ga je videti, lepo ga je slišati, lepo ga je opazovati, lepo ga je čutiti, lepo mu je slediti, lepo se mu je predati, lepo in še enkrat lepo…

Smiljan Mori je dober govorec in pove vse tisto kar že vemo, samo nihče nas na to ne opozori, Mori je dober retorik in zna pokazati vse tisto, kar nam drugi ne pokažejo, Mori je izvrsten za ljudske množice, za preproste ljudi, ki hrepenijo po uspehu, prvi službi, boljšemu finančnemu stanju, po boljšemu odnosu, po osebnem uspehu… Mori je pisan na kožo za vse, ki si želijo več, boljše, drugače… Pravzaprav ne morem mimo tega, da me je Morijev nastop spomnil na legendarnega Ivana Krambergerja, hm, ja, čisto zares! S to razliko, da je Mori bolj poslovno urejen, tudi bolj biznismena, zna motivirati in nagovarjati znotraj dogodkov, zna se prilagoditi ciljnemu občinstvu; torej, ve komu kaj in koliko in seveda, zelo dobro ve, koliko zaračunati. Ampak, ko takole pogledam nazaj, je bil Ivan pravzaprav izreden motivator ljudskih množic. Kar ne morem mimo tega, ko sem se ustavil pri prešercu in ga poslušal in poslušal, da bi pravzaprav razumel odkod mu ta energija in razdajanje… Naj živi Krambereger, naj živi Mori in še več takšnih, a ne?

Sicer je danes tako, da je motivacija izredno pomembna na vseh področjih življenja; osebnem, poslovnem, družinskem, recimo je ključna pri športu, umetnosti, preživetju… Brez motivacije se težko prebijaš iz dneva v dan, še težje preideš skozi krizne situacije in še težje uresničiš cilje. Sam se profesionalno ukvarjam z motivacijo v poslovnem svetu in lahko zatrdim, da je poleg strokovnosti kadrov slednja odlučujoča za poslovne rezultate. Govorimo namreč o delovni vnemi, zanosu, zagonu in lahko tudi o lojalnosti podjetju.

V bistvu odigra motivacija pomemben del v našem lajfu. Hudo je, kadar si želiš na vsak način dokazati, da boš naredil to in tisto in da si sposoben tega in onega, ustvarjati presežke, recimo, a si brez strasti, zanosa, energije, volje... Kakorkoli že pogledam, motivacija in tudi strah sta ključna za preživetje. Ali kot je dejal italijanski režiser Fellini „Ni konca ne začetka. Je le velika strast do življenja.“ In če je strast, pomeni, da je tudi motivacija in to na visokem nivoju.

London – hudo dobro obvladovanje množic

Tudi letos sem obiskal London. Spet zaradi biznisa in ponovno me je prevzela misel o majhnosti in nepomembnosti posameznika znotraj velike množice. Spoznal sem, da je obstoj velemesta odvisen od prodajanja (zapeljevanja) na eni strani, potrošnje na drugi in vsakodnevnega dela na vseh nivojih prebivalstva in priseljencev (od revnih do tistih z več pod palcem; eni delajo za preživetje, drugi pa predvsem, da si lahko privoščijo nekaj več: vsi pa so v isti godlji). Tokrat se v Londonu – kolikor sem sploh imel časa – nisem osredotočil na kakšne muzeje, strašno ponudbo umetnosti in podobnih štosov, ki jih tam takointako ne zmanjka in za katere potrebuješ kar precej časa. Pravzaprav sem se posvetil opazovanju vsakodnevnega ritma ulice, potem, prav tako mestnega podzemlja aka ”tube line” in se spraševal, kje je tukaj človek, posameznik?, hm, kakšna je njegova vloga. Pravzaprav brez ljudi (in slednjih je res hudo veliko) v Londonu ne bi nič funkcioniralo in vse je povsem zares ustvarjeno za množico ljudi. Vse skupaj je ena taka luštna vzajemnost: jaz zate, ti zame. Skratka, zakaj London funkcionira? Ker obvladuje množico.

Kakorkoli že, ko sem se znebil tjuba, recimo na Oxford Circusu in sem šel čekirat ulično ponudbo, dejlajf in vse tisto, kar da mestu vsebino sem naletel na številne presežke sodobne ponudbe, dogajanja in vsega ostalega. Jasno, London je za povprečnega mene dokaj draga stvar, ampak se najdejo predvsem takšni luštni ”gedžeti,” dizajnersko dovršeni in sveži izdelki znotraj kulsko opremljenih štacun, polni vsebine in minimalizma. Brez problema lahko uživam v lokalih z gudi idejo, ker se počutim res fajn in kjer najdem podobno družbo. Potem, hm seveda, knjigarne, ki jih ne zmanjka in kjer najdem dodatni futr za možgane (pa še domov si ga odnesem). Letos je še posebej izstopala Stantos Map Shop, kjer dobesedno najdeš svet na dlani. In prav tam sem najdel res dobre bukvice, ki govorijo predvsem o preostalem delu sveta. Potem, jasno!, pač moram omeniti, da se v neposredni bližini že zgoraj omenjene postaje nahaja Apple shop. In ne kar nekakšen shop, ampak čisti virtualni presežek. Vsi jabolčniki na voljo vsem (ej, spet vzajemnost) za kakršnokoli uporabo znotraj trgovine. Potem imaš tam še Ipod bar, The studio in Genious bar, jasno, znotraj štacune, kjer te postrežejo s kavico in obilo uporabniške informacije. Kjer lahko preučiš Iphone, Ipod, vsakega od Macov in to do jedra… Pač, popolno svež marketinški pristop do potencialnih kupcev in vseh privržencev jabčkov.

Pravzaprav je tokrat London poskočil na lestvici mojih naj mest ze eno mesto in prehitel Pariz. Še posebej zato, ker sem se zvečer zabaval v odštekanem Camdenu in spoznaval spet eno od posebnosti tega angleškega velemesta. Jasno, zelo odštekan pa je bil spet head na WTM dogodku, ki so ga že pred leti sproducirali Avstralci:

Where the bloody hell are you?
Saj res, šibam čimprej v Avstralijo, tam je namreč tudi noro fajn.

TOP 11 velemest vrednih obiska po moje

Sydney
Vancouver
San Francisco
Barcelona
New York
Ulaan Baatar
London
Pariz
Sarajevo
Helsinki
Istanbul

Apple - zavedno kul. Res!?

Kakorkoli že, čas je! Prav primeren trenutek, da končno povem tudi nekaj o PURE blagovni zasvojenosti, pripadnosti, lojalnosti, obuževanju, druženju, materialnih občutkih… Še preden naložim karkoli dobrega in tokrat (končno) tudi nekaj negativnih spoznanj – predvsem kritični pogled, - se moram vrniti kar dobro letino let nazaj. Kje sploh začeti?! Morda še najbolje z občutki, ko sem ubodel prvi apple-kompjuter, se z njim tudi seznanil in prav tako poročil (no, tega takrat še niti nisem vedel) in vse to se je zgodilo na časovni koti vsaj 15 let nazaj. Torej, občutki so bili takrat pravšnji, saj sem zelo jasno spoznal, da je to mašinca, ki mi bo marsikaj olajšala, ki me bo tudi prikrajšala za marsikakšen sončni dan (tega tudi še takrat nisem doumel). No, kakorkoli že, v vseh teh letih se je zgodilo še zares marsikaj in še mnogo več. Od prvega kompjuterja dalje sem ubodel še cirka deset apple računalnikov, dva i-poda (prvega, 10Gbyte že 2003) in precej raznovrstnih dodatkov, nekaj programske opreme in še kaj (zdej pa čakam še na iPhone). Vseskozi sem imel občutek, da imam res posebne mašince, za posebne občutke, da sem zaradi tega tudi nekaj drugačen (apple je itak naj igrača designerjev, kreativcev, archijev (kao tudi) in podobnih) in da sem zares zvest neki ideju o globalni ”komuni” uporabnikov, ki mi je blizu (pravzaprav me zasvaja in obenem osvobaja). Ne, to ni kretenizem, kot bi morda marsikdo dejal, to je moderno potrošništvo, urok družbe katere del smo (doživljam in opazujem tudi povsem drugo skrajnost, kjer ni računalnikov, potrošništva in ljudje preživijo in živijo brez modernih igrač in tudi sam sem brez problemov enak njim). Jasno, v tem lajfu, v v našem okolju pač, pa je pomembno, da si moderen, da te tehnika, ki ti je v pomoč tudi osrečuje, ti da novega zaleta; da z veseljem poklopiš pokrov titanijum laptop-a in si rečeš, hej, miško, jutri pa nadaljujeva…

V zadnjih dveh, morda celo treh letih pa se je pričelo dogajati to, da je apple postal igrača široke potrošnje (množica je tu!!!). Na slednje me je še posebej na Orko opozorila Ana Če aka Brasil girl, ki mi je navrgla v bran, ko sem pač zagovarjal jabčka, češ, poglej, kaj se dogaja s temle iPodom?! A si še sploh kaj svojega, posebnega… če pa ga ima zares vsak?! No, potem pa zadnjič na Jonasovem blogu, ko se kao odpre debata about iPhone, preberem tudi tole; “Shit je samo to, da je Apple že v vsaki nagradni igri, čakam samo kdaj bo kot nagrada pri wc papirju. Če ni macbook, je pa ipod in kmalu bo tudi iphone, tako da ti apple gadget-i postajajo prava cheap shit roba. Kdaj ste nazadnje videli koga s Črnimi slušalkami v ušesih? Prava redkost. Tudi apple ni več to kar je bil.” Mater, res je! Stivi, kaj nam delaš, porkamotorka!, pa tako smo te cenili, ker si šel po svoji poti in nisi šmirgal raznih Gatesov in podobnih štoserjev.

Hm, da ne omenjam slovenskih prodajalcih tehle jabčkov in njih serviserjev, ki so zares vsi po vrsti eni preverzni domišljavci. Jasno, brez odnosa do strank, brez prave zgodbe, brez informacij, brez dobrodušnosti, brez strokovnosti, brez občutka za brand kot je Apple (upam, da ne delam komu krivice). Ampak, tako je, nimajo pojma, kaj so/smo apple potrošniki, tudi zelo zeres zvesti uporabniki. Ja, fantje, treba se bo naučit, treba bo štekat. Tko, kot se bo Stivi moral odločit kaj in komu bo še prodajal te kultne mašine. Jasno, Apple stavrce bom še vedno kupoval v tujini, Stivi pa mi bo drago računal.

Ojaja, še tole, da zaključim z eno VELIKO pohvalo, da nebo zgledalo vse tako klavrno (saj takointako ni): Pohvala gre predvsem glavnemu dizajnerju apple mašinc, Jonathanu Ivu. Jasno, kapo dol za uporabniške ideje, res orka dobre oblike in za ugodno prijazen dotik.