Plezanje na Falus in druge plakatne štorije

Pospravljanje je vedno za nekaj dobro. Določenih stvari se tako znebiš, druge shraniš in jih nikoli več ne najdeš, tretje pa recikliraš, se jih preprosto znebiš. Včeraj sem se lotil arhiviranja številnih podatkov iz računalnikov na zunanji disk; Hej, iz treh macintoš kompjuterjev sem uspel presnet za 400 Gbyjte uporabnih, nikoli zavrženih informacij, datotek, fotografij?! Sem pa med delom naletel na zanimivo serijo posterjev.

Precej nazaj sem se preživljal s fotografijo, dizajnom in različnimi artiš for biznis projekti (A2B). Med drugim sem tudi veliko pohajal po svetu, lovil v objektiv neskončno lepe trenutke, se družil na plezalni sceni in se imel precej brezbrižno in fajn. Potem sem nekega dne izdelal plezalne posterje s prav posebno idejo in željo, a je projekt zaradi drugih obeveznosti - večji izzivi, več odgovornosti, več keša, a manj časa... - ostal na trdem disku in pejper osnutkih. Uf, razmišljam pa, da je morda sedaj pravi čas, da takole za dušo obudim projekt, da ne gre čisto v pozabo. Gre namreč za serijo plezalnih fotografij iz hudih koncev sveta, ki so precej nenavadne in so podkrepljene z dodatno komunikacijo by headline. Hm, teh posterejev je kar nekaj in bilo bi jih potrebno malček dodelat, da bi bili času aktualni.

Kako čas spidira in kako se spreminja komunikacija?! V mojih rosnih letih je bil poster - plakat, zares cenjeno komunikacijsko sredstvo, danes je zgolj eden izmed množice komunikacijskih kanalov, ki izgublja na veljavi. Predvsem zavoljo poplave web-socio kominikacije, pa trenutne moči Tv-ja in ostalega bolj modernega. Verjamem pa, da človek s plakatom (govorimo o ličnih in manjših plakatih, in ne Jambo sranju!!!) komunicira bistveno bolj osebnostno in je hudo dobra stvar za imidž. Naj živi plakat!

* Fotografija v tej objavi je nastala v plezalnem ambientu Vanjska draga, v Istri. Gre za eno redkih skalnih formacij v obliki falusa. Podobne formacije sem še srečal v grški Meteori in na oddaljenem otoku Tasmanija.

Odklop po domače in dodatna doza v 2009

Nekako smo se le prebili v leto 2009. Jojmene, kako čas beži sem si navrgu danes zjutraj, ampak hej!, le čemu?! Hitreje gre, manj težav imamo. Manj se nam vse skupaj vleče, več imamo od dogajanja. Bolj šiba mimo nas, manj sranja opazimo, ostaja pa tako več dobrega. Mejdun, če razmišljaš takole, potem si gotovo brez želodčnih težav, ne potrebuješ rupuruta in podobnega sranja, kaj šele kakšnih blažilcev stresa, vrle strokovne pomoči, skupnih seans v toku pranja možganov in podobnih štosov.

Uf, sem pa zabredel?! Želel sem le spisat, da je bilo leto 2008, vsaj zame, fenomenalno, pač kot še vsako doslej. Bilo je drugačno, polno presenečenj. Veliko sem doživel neprecenljivega, pestrost in spremembe so bile serijsko. Še največ sem se učil na napakah, veliko pa je bilo hudo dobrih potez. Precej sem komuniciral, treniral okolico in ustvarjal. Veliko sem tudi treniral samega sebe. Precej sem bil z ljudmi, kar me je gradilo, na momente tudi črpalo. To slednje še posebej takrat, ko recimo srečaš kakšen zahrbten primerek aka mamin sinko izgubljen nekje v divjini, pa bi dudico, moj fante?, ah ne, saj ti bo tvoja bejba postregla, da se ne boš prehladil (sori za tale izpad).

Porkamotorka, je treba čimprej pozabit na vse čudne trenutke in se spomnit predvsem tistih najlepših, lepših, dobrih, presežnih, nepozabnih... kot je ljubezen, horda frendov, ustvarjanje, uživanje vsakdana, socializiranje na vseh frontah, trenutna samevanja, ki so čist okej za duhovno rast, kreativnost... Skratka, tudi naprej bom strmel, da bo naslednja izdaja še posebej začinjena, da ne bo lajf kar tako samoumeven in jasno, da bo zares šibalo.

Vsem želim hudo fajn leto 2009!

* Na fotogariji je ženski del skupine (same fejst punce!!!), s katero sem raziskoval najbolj odročne dele Mongolije. Letos sem precej deloval kot profesionalni popotnik - beri 9 tednov, 6 destinacij - in imel priložnost spoznati imenitne ljudi. Bilo je super!

Šala meseca je tokrat ukrep vlade RS

Šala meseca je tale: Plače ministrom manjše za 215 evrov bruto. Točno to lahko danes preberete v Delu in tam tudi piše, da bo predsednik vlade Borut Pahor prejel namesto 5809 eurov bruto, sedaj samo še 5586 eurov bruto cekinov. Ministri bodo prejeli samo še 5371 bruto namesto obljubljenih 5586 evrov bruto. Jasno, govorimo o bruto plači brez dodatkov, brez bonitet, brez službenih telefonov, službenih vozil, službenih večerij, ostalih ugodnosti...

Ne gre toliko za to poceni in smešno gesto -200 evrov, ampak zato, da bi vlada preprosto morala kot prva pokazati, da gre sedaj ZARES ZA SPREMEMBE!, da nas res - glede na trenutne gospodarkse kazalce in predvidevanja - čakajo koreniti premiki v razmišljanju, osebni in družbeni odgovornosti in v vsakodnevnem lajfu. Tako pa čista flaskula v tej borni potezi vlade!?!? Znižanje plač z gesto - 1000 evrov bruto bi bila odlična šok terapija za ljudstvo. Tako bi recimo danes - na zadnji soboto tik pred zaključkom leta - bile pol manjše vrste pred novodobnimi zbirno-molilnimi kontejnerji (beri megamarketi) in bi ljudje tako nakupovali kar res rabijo in bi tako morda pokazali tudi več sočutja za bližnjega, ker bi tako imeli več časa in tudi nekaj več cekinov in bi se tako celo obrnili in pogledali naokrog.

Kam sploh molim taco me boste okrcali? Predvsem k zgornji šok terapiji, ki se ni zgodila in zadnjim ukrepom vlade, kjer se je zaplezala in dala na trg skoraj nične "blažilce" krize. Nisem ekonomist, se pa vsaj toliko spoznam na posel, da prepoznam, da so ukrepi slabi, da je odzivanje vlade podobno zaspani koali na Evkaliptu, da se naša nova vlada samih strokovnjakov prperosto ne znajde v novi vlogi. In tudi ne rabiš biti posebej bister, da uvidiš, da vlada ni storila skoraj nič, da bi krizne razmere spremenila v priložnost. Torej, za našo skupno možnost k pozitivnim spremembam bomo ponovno, tako kot skoraj vedno doslej, ostali sami.

Bill Johnson se je vrnil

Še prav dobro se spominjam Vučka in Olimpijskih iger v Sarajevu, 1984. Tudi zaradi tega, ker so potekala na domači grudi, zaradi tega, ker sem takrat tudi sam aktivno tekmoval v smučanju, predvsem pa zaradi ameriškega smučarja Billa Johnsona. Tisto sezono je bil poslan od samega vraga! Imel je odlično sezono in pokazal tako tipično ameriški pristop v razmišljanju zmagovalca. Z izredno vožnjo je pred igrami zmagal na wengenskem smuku. Prav tako je na tiskovni konferenci pred igrami napovedal zmago v smuku; Jasno!, obnašal se je kot zmagovalec in na koncu tudi zmagal. Prišel, videl, zmagal! Odlična zgoba in primer osebne-zmagovalne motivacije "by book"! Kasneje Johnson rezultatov nikoli ni ponovil so pa o njegovi zmagi posneli celo film; tako predvidljivo za Američane in tako Holywoodsko.

Johnson je pač Američan, kjer je za uspeh dovoljeno skoraj vsako tveganje, kjer je uspeh način življenja. Tako poslovno, idejno in finančno. Seveda, Johnson je Američan in je tudi tvegal, si tako nakopal finančne težave, tudi bankrotiral, doživel družinsko tragedijo in ostal na površju. Celo tako je tvegal, da je leta 2001 štartal na kvalifikacijskem smuku za olimpijske igre v Salt Lake Citiyu 2002 in pri veliki hitrosti tudi HUDO padel. Johnson je padec preživel, a lahko se zahvali veliki sreči in solidarnosti ostalih ameriških zvezdnikov smučanja (kako značilno za zmagovalce). Posledice padca pa so vidne še danes. In jutri se na kraj "zložina," na Bjelašnico in v Sarajevo ponovno vrača Bill Johnson. Na tekmo Legend by Jure Košir & HIT Challenge ob 25-ti obletnici olimpijskih iger. Ekola, kako pa bi zgledala obletnica brez Bila Johnsona - brez zmagovalne poteze pač ne gre.

Johnsonovo olimpijsko leto 1984 je šolski primer zmagovalnega pristopa. Kljub temu, da ne odstopaš veliko od konkurence si zmožen zmage. Pomembno je, da najdeš svojo prednost v prepričanju, v razmišljanju kao "Nič me ne ustavi. NI ovir zame! Zmaga mi je namenjena!" Kakopak je ob tem potrebno tudi nekaj sreče. Bistveno pa je zavedanje, da lahko iz vsake situacije izstopiš kot zmagovalec.

* Priporočam knjigo Ski to Dye
** Fotografijo sem si tokrat izposodil.

Postavimo končno Mošejo v Ljubljani

Naj takoj napišem, da sem ateist. Odobravam in sprejemam vse vere in vsa ljudstva tega sveta, vso raznolikost in drugačnost ljudi. Sprejel pa sem tudi, da že več let ne gledam TV-ja, a kljub temu še vedno sledim toku vesolja. In ker ne gledam televizije zgrešim marsikatero polemiko in vročo televizijsko debato. Jasno, tako sem tudi izpustil oddajo Trenja na POP TV, kjer je debata tekla o izgradnji ljubljanske Mošeje. Da je bilo vroče so mi povedali drugi, in, ker je bil cel cirkus sem si ogledal oddajo preko spleta tudi sam.

Grozno! Slovenci smo res slovenceljni. Tako grozno neodprti za druge, polni strahov in bojazni. Strokovnjaki tako in tako ugotavljajo, da je biti ksenofob značilno za majhne narode. Brez dlake na jeziku lahko zatrdim, da je očitno velika večina mojih sosedov ksenofobov!? Zato, ker je tako nečloveško pogledat čez plot, ker tridesetletni slovenski fantje še vedno živijo pri mamcah, ker smo tako radi v svojem domačem brlogu. Jasno, potem pa si kaj hitro ogrožen, ko se ti takole pač slučajno pred domačim pragom zgodi nekaj česar nisi navajen. Očitno je splošna težnja ne sprejemaj drugačne v svojo bližino?!

Mošeja v Ljubljani je vsaj zame sprejemljiva in nujna. Kot mulc sem imel v osnovni šoli sošolce iz vse bivše Juge. Pa valjda, Titovo Velenje je bilo multinacionalno mesto in radnička metropola. Imeli smo se lepo! Že pri desetih sem spoznal, da različnost med nami ne boli in osvobaja zavore. Kasneje sem spoznal, da je to nasploh dobra šola, ki te otrdi za lajf. Nato sem veliko potoval in videl precej sveta. Spoznal sem skoraj vsa svetovna verstva in precej različnih ljudi, navad in običajev. Danes spoštujem vse ljudi in vse vere.

Skratka, Islama se ne gre bati. Človeško je pač, da se Muslimanom v Sloveniji, da končno možnost, da skrajno neprimerno dvorano Tivoli in ostale home-made variante po Sloveniji zamenjajo za nov verski objekt. Takšnega z Minaretom in vso ostalo potrebno infrastrukturo za opravljanje molitve in druženja. Sem za Mošejo v Ljubljani, bodi tudi ti!

* Na fotografiji je Mošeja Hasana drugega v Casablanci. Velja za eno največjih mošej na svetu. Je edinstvea in odprta tudi za ogled nemuslimanom.

Brata Coen res Huda sta Carja

Okej, tokrat spet ne morem zamolčat, da sta brata Coen zares carja. Samo v zadnjih dveh letih sta me dvakrat hudo podkurla s povsem presežnim filmom. Vsakokrat, ko stopim iz kinodvorane si zastavim tisto, češ, kaj pa je na njunem platnu tako nekaj posebnega, da te odnese, navduši, podžge, napolni... In, vsakokrat ugotovim, da so to hudo izdelane karakterne vloge igralcev. Ethan in Joel Coen preprosto znata iz igralcev potegnit maksimum, jih navdušit, motivirat in nasploh sta polna filinga. Pravijo, da sta pri zadnjem pisanju scenarija, le tega pisala v stilu, da sta v vloge na papirju postavila povsem taprave igralce.

V zadnjem filmu Burn After Reading, ki se trenutno predvaja v kinematografih jima je uspel zares VELIK MET. Iz take prežvečene teme, kot je CIA, pa razna špijunaža v stilu nekdo me opazuje, pa vsakdanji problemi vsakdanje ženske, pa prešuštvo sta potegnila vse presežno in navdušila. Če pogledamo samo zvezdnega Breda Pitta, kako je naštudiral aerobic tipa in kako ga je šele odigral, potem ti je vse jasno. Da ne omenjam še ostalih.

Bravo, bravisimo in naj se nadaljuje!

Gruzija - Kdaj spet biser Evrope?!

Letos poleti smo se nekateri čudili, kaj zavraga počenjajo tam na vzhodnem delu Evrope. Neprijetne novice so prihajale dan za dnem, vse do vojnega stanja med Gruzijo in Rusijo. In zgodilo se je; Jebena Vojna! Kot pojasnujejo mednarodne skupnosti je za stanje kriva Rusija. Jaz pa verjamem, da ni dobro biti tumač pogumen in izzivati 100x večjega na račun tega, da lezeš nekomu v rit. Na koncu nasrkajo itak nedolžni prebivalci. Vsaka vojna je zlo!

V Gruziji imam kar nekaj frendov. Celoten konec okrog Kavkaza, vključno z Armenijo, Azerbajdžanom, še vedno vročim območjem Gorskega Karabaha, pa tudi kritično Abhazijo in obe Osetiji poznam precej dobro. Tam sem doživel lepe trenutke. Predvsem v Kavkazu, ki je preprosto izreden, enkraten za posebne presežke, za stik z izrednimi ljudmi. Tokrat pa namesto lepih pozdravov, dobim izzliv od prijatelja, ki živi v Tbilisiju. On živi od vodenja turistov, od turizma pač, če temu lahko tako rečemo: "Hi, Matej, here is fucking boring!. Nothing to do.". Zavito v celofan mu objasnim: Jasno, ko pa je tvoja država v ušivem vojnem stanju. In zares, pozabi na vodenje turistov naslednjih nekaj let! (precej neoptimistično, a ne?) Gruzija in celotno področje okrog Kavkaza je za nekaj leto odrezan od turističnih tokov, prihodkov od turizma.

Nekaj takšnega se dogaja trenutno na Tajskem, pa tudi v Indiji, kjer se dobesedno koljejo. Tajska velja za državo, kjer za vložen denar dobiš največ. Okej, dobiš lahko marsikaj, od mladih deklet in fantkov, ki se prodajajo za fičnike debelim in mastnim Evropejcem in Američanom. He, poznam tudi slovencenlja, ki ni tako zelo hudo zavaljen, je dokaj mlad, nekaj preko trideset, tudi podjeten, sicer še vedno živi z mamo in očijem, pa vseeno hodi redno tja dol na seks turizem. No, tega sedaj vsaj nekaj časa ne bo počel, ali pa bo to počel še bolj poceni zavoljo dodatnega rizika, ki ga bo sprejel. V Indijo pa mu trenutno nikar ne svetujem zait.

Želim predvsem povedati, da nobeno sranje v državi ni dobro za pretok ljudi in denarja. Vsaka slaba informacija je domina efekt, ki je danes v hipu na naslovnica dnevnikov in v prajmtajmu na TV-ju. Samo pomislite, koliko let je potrebovala Hrvaška za zaupanje turistov in koliko milijonov evrov so morali vložiti za mednarodno kampanijo v medijih. Koliko je to že denarja?! Turizem je živa stvar, ki se lahko podre v trenutku. Kako že; turizem smo ljudje.

Kriza najbrž je, a globalna šele prihaja

Ko George Soros, rojeni Madžar in danes živeči američan napove krizo posojil, potem to nekako mora držati. Ko George Soros, eden največjih finančnih analitikov moderne dobe, napove, da finančni trgi niso sposobni lastne regulacije ali po domače dovolj poštenega poslovanja, in da je potrebna tukaj regulacija držav, potem to zagotovo drži. Najresneje pa je potrebno verjeti Sorosu, ko napove prihodnost sveta; "Spoprijemamo se z grozljivimi izzivi globalnega segrevanja in odvistnosti od energije, zato bo morala nova Obamova administracija v morebitne načrte za spodbujanje gospodarstva vključiti tudi varčevanje z energijo, razvijanje alternativnih virov, gradnjo zelene infrastrukture. To bi lahko bil nov motor za svetovno gospodarstvo." Popolnoma jasno je, da to ne drži samo za ameriško administracijo, Baracka Obamo in njemu podobne, ampak za celotno svetovno gospodarstvo, vse ostale vlade držav, predvsem za tebe, ki tole recimo prebiraš in prav tako za mene, ki sem tole stipkal, kakor tudi za soseda in prav tako vse njegove sosede in nasploh za celoten del "pametne" populacije sveta. Predvsem ta del svetovne populacije, ki se bo zavedal problemov in izzivov prihodnosti bo tisti del, ki bo ladjo držal nad vodo. Ostali del, pa bo poskušal - sicer najbrž nevedoč - ladjo potopiti.


Okej, problemi v prihodnosti so resnično od vseh nas in za vse nas. Morda niti niso toliko Pahorjevi, ker na mesto okoljskega ministra postavi človeka, ki se mu o okolju niti sanja ne, je pa vsaj toliko pošten, da to prizna. Ampak, lahko le predvidevamo, da bo slovenska politična ignoranca slejkoprej dobila z lopato po glavi in, pazi!!!!, zaradi tega tudi vsi MI.

Kakorkoli že, pa kajkoli se že dogaja, sedaj je naša VELIKA ŠANSA, tvoja in moja, da odpremo oči in pogledamo kaj se dogaja okoli nas, da najdemo lokalne in globalne rešitve za prihodnost, predvsem nove izzive, tako gospodarske, poslovne, okoljevarstvene, humanitarne... Predvsem pa je pomembno, da se pričnemo obnašat precej bolj odgovorno. Jebeš visoko dozo hedonizma, aroganco do okolice in okolja, vsakodnevno potrošniško mrzlico, predvsem grabljenje za dobrinami, ki jih ne potrebujemo, pretirano predajanje užitkom na račun šibkosti sveta in drugih.

EXPO 2008 - Voda!

Pred kratkim ali bolje malo manj pred kratkim nazaj sem se znašel v španski Zaragozi s sila preprostim namenom, da si ogledam letošnji sejem vseh sejmov ali event vseh evropskih eventov - EXPO 2008. V vročini nekaj malega pod štirideset stopinj celzija sem zares odlično dojel osnovno tematiko - VODA! Ker je svet resnično osredotočen na vse višje cene nafte in hrane ter posledično na slabši življenski standard se v trenutkih svetovne energetske krize pozablja na pomen vode: Ekstremni pomen vode za človeka in preživetje. Pozablja se predvsem na območjih, kjer je vode dovolj, preveč in celo v izobilju.

Resnice pa so naslednje; 1 milijarda prebivalstva živi na področju, kjer primankuje vode; Dve tretini Afrike ima pomanjkanje vode; Prebivalec Nove Zelandije in Kanade povprečno porabi 700 litrov vode dnevno, Nizozemec, ki je najbolj učinkovitejši pri porabi vode pa okrog 100, tisti na posušenem področju Afrike, pa 2.5 litra dnevno?!; vode v svetu so bolj in bolj onesnažene; svetovne vode so vedno manj nepredvidljive (vremenske spremembe) in težko kontrolirane.

Resnica je tudi ta, da se bo do leta 2050 z motnjami pri preskrbi z vodo soočalo sedem milijard ljudi*. Voda, predvsem tista neoporečna in čista postaja vedno pomembnejša dobrina za človekov nemoten razvoj in preživetje. Voda in upravljanje z vodo je vedno pomembnejši posel, voda je pač nekaj kar pač je samoumevno za bogati del sveta in življensko iskani vir za revni del sveta. Voda bo vse pomembnejša v prihodnjih letih in bo korenito sprememinjala in spremenila življenja svetovnega prebivalstva in način gospodarjenja.

Letošniji EXPO 2008, ki je zaprl vrata pred tremi dnevi nas je opozoril, da voda je, vse naokrog nas in da je neoporečne vode vedno manj in je ni tam, kjer jo najbolj potrebujejo.

* vir: New Scientist

Ponovno Mongolija

Očitno mi je usojeno, da vsaj mesec dni v letnem stažu preživim v polnem nomadskem ritmu. Pravzaprav mi je to dobesedno zlezlo pod kožo in še posebej fajn se počutim, kadar sem precej oddaljen od hitrega tempa in ponorelega sveta, in to med srčnimi domačini. Tam zares daleč na zahodu Mongolije, kjer domuje gorstvo Altaj je huda divjina in prav tam se živi na polno v sožitju narave.

V tej prisrčni divjini sem se znašel s prijetno skupino ljudi, ki mi je zaupala raziskovanje enega najmanj obljudenih koncev sveta; Mongolski Altaj na meji s Kitajsko in Rusijo. Na trekingu smo prehodili preko 200 kilometrov in to po zahtevnem terenu, brezpotju, s prečkanjem deročih rek in še marsikaj je, kar je zaznamovalo to edinstveno avanturo (recimo vzpon na 4060 metrov visok vrh). Družbo so nam delali Mongoli in prav tako domačina s področja, iz sibirskega ljudstva Tuva. Slednja sta skrbela predvsem za transport opreme na kamelah in konjih, medtem pa so ostali Mongoli vsake toliko scvrli kakšno ovčko, pa kozlička, da je šlo slastno pod zob.