Hey, Let's Mountain Bike!

Treba je priznat, da tisto kar se dogaja na špurah po gozdu, na poteh v gorah, ja, tudi visoko v gorah, pa po raznoraznih sipinah, stran poteh, zeleno obarvanih travnikih, z vidika slehernika ni kaj prida pomembno, z očmi bajkerja, takšnega, ki je zaprisežen gorski bajker, pa je vse to sveta stvar. Čisto zares! In ne bom pretiraval, da je gorski bajker vse to, kar je recimo bil jahač na konju preko prostrane in nepredvidljive prerije na divjem zahodu.

Zakaj bajker obvladuje divjo vožnjo? Ker obvladuje ravnotežje z zmesjo poguma. No, ni čisto tako. Zanj je še kako pomemben bajk, ali kolo, kot bi rekli stari osamelci. In to ne kar nekakšno kolo, da smo si na jasnem. Pravi bajker ima vse pogoje, da vozi odlično mašino, zares drago mašino, pokromano mašino, hudo zdizajnirano mašino, trpežno mašino, ustrežljivo mašino, EgoUp mašino… Za bajkanje pravzaprav potrebuješ dušo in večja in dražja ko je tvoja mašina manjše so možnosti.

Zunaj malo višje nad menoj (500 višinskih metrov) je že sneg in še vedno dovolj hudo dobro, da sva recimo danes udarila s fračo eno tako fejst luštno gorsko turo. Fak, pa december je?! In v gorah si v tem času popolnoma sam, brez nadležnih planincev, ki so ti vseskozi v napoto, ko se recimo poženeš po hribu navzdol, jeap!, pa še narava je v tem poznem času bolj kot ne mrtva, tako da lahko delaš kar se ti zahoče in obenem poželi. Tukaj!, prav na tem mestu in prav sedaj provociram mojo prjatlco Ireno, ki je zaprisežena borka proti temu, da bi bajkarje odstranili iz gora (ne bom omenjal najinih žgočih debat). No, da smo si na jasnem, zakon že res govori o tem, da bajker nima po tem in tem členu kaj delat na planinskih poteh in nebodigatreba na kakšnih poteh čez travnike in podobno: zanj so jasno in glasno namenjene zgolj makadamske in gozdne ceste, tiste, kjer ponavadi piše; vožnja na lastno odovornost, in, pa seveda, da ne pozabimo asfaltne ceste. Gore, označene pešpoti, travniki, mulatijere, gozdne stezice in podobni štosi… Njeeee, njeee, zares ni za kolesarje in njihove hude mašine! Okej, sam slednjo prepoved ignoriram in to priznam in nimam prav nič veliko slabe vesti. Pač zavoljo užitka in raziskovanja; tako okolja kot svojih lastnih zmožnosti. Ampak s to razliko, da se zares trudim upoštevat in to v največjem obsegu, pač vse tisto, da čimanj škodiš naravi. Ergo, to je to!

In čisto na koncu – no, pravzaprav je to moj prvi tekst, ki sem ga kadarkoli spesnil o gorskem kolesarjenju – pravi legenda MTB* Gary Fisher „Pravzaprav vse, kar želim rečt je to, da kolesarite več.“ ** Jaz sem njegove besede vzel za svoje in postal lovec na najboljše bajkarske občutke. In počnem to, ker ne vem al sem srečen, al ne.

p.s. Tako pa je glede mountain bajkerjev, da se bo vedelo, kdo sodeluje v tem štosu in kdo kam sodi: Torej, med njimi najdeš zaprisežene gorske ali alpije, ki vozijo samo ture po gorah in se ločijo na tiste, ki so v gorah doma z dušo in srcem, kot radi rečemo in tiste, ki gore jemljejo zgolj za poligon. Potem, so takšni, ki so dobesedno obsedeni z gorskim in si beležijo ture, jih dokumentirajo, jih negujejo, jih posredujejo, jih reklamirajo, jih preprosto obožujejo... in ponavadi vedo vse o tem, kam se gre in kje se da furat. Najdeš tudi prave psihiče, ki furajo res hude stvari in natančno merijo višinsko razliko, prevoženo razdaljo, utrip srca in ostalo psihološko navlako. In čisto na koncu imaš še tiste, ki gredo v hrib, pravzaprav na goro z res težkimi in jasno, dragocenimi mašinami (če je cesta, se tudi čim višje zapeljejo bj karetina) in potem na forca v dolino in sploh in oh ni pomembno, kaj se pred njimi postavi; itak, ko pa sfurajo res hudo nore spuste in so opremljeni malodane kot roboti. Aja, tukaj preprosto ne smem pozabit na naključne obiskovalce gora s kolesom, ki so takole bolj užitkarji, so bolj počasni, ne tako redoljubni, s slabšimi mašinami, bolj na izi in nasploh se držijo čimbolj makadama in se ponavadi čudijo vsem ostalim, ki drvijo mimo ali ponavadi zganjajo čuda hrupa.

* MTB (Mountain Bike)
** Maybe, what I’m traying to say is this: ride more.*** Fotografija by Dan Barham

Motivacija za vsakogar

Nekaj dni nazaj sva s sodelavko Ano opravila strateško (hm, tole pa je zares izraz vseh izrazov) precej pomemben sestanek z avstralsko-slovenskim poslovnežem in do pred-dogovora smo prišli v sila kratkem času glede na pomembnost poslovne ideje. Stvar je bila preprosta, vsi smo bili osredotočeni, željni rešitve, dogovora ali povedano drugače, naša motivacija za dogovor je bila na visokem nivoju in usmerjena k cilju.

Takoj za tem sem odletel na predavanje Vaše misli postanejo vaša usoda motivatorja Smiljana Morija, češ, da vidim, kaj pravzaprav podaja ali še bolje na kakšen način to počne „Mednarodno priznan govornik, avtor, zavarovalniški in finančni svetovalec…“ In še preden ga je, v napol polomljeni slovenščini napovedala, predvidevam, da študentka, jasno?!, tista, ki je špricala ure bralnih vaj (edina šibka točka predavanja) je nabito polna dvorana že ploskala in vzklikala; Ouuuuu, ouuuuu, ouuuu… Presenečen?! Niti ne, ker sta govorec in njegov team dobro marketinško podkovana in Mori je še posebej odličen v samopromociji, kakor tudi v podajanju snovi (iskanega futra). Seveda pa je tudi dober in iskren motivator. Lepo ga je videti, lepo ga je slišati, lepo ga je opazovati, lepo ga je čutiti, lepo mu je slediti, lepo se mu je predati, lepo in še enkrat lepo…

Smiljan Mori je dober govorec in pove vse tisto kar že vemo, samo nihče nas na to ne opozori, Mori je dober retorik in zna pokazati vse tisto, kar nam drugi ne pokažejo, Mori je izvrsten za ljudske množice, za preproste ljudi, ki hrepenijo po uspehu, prvi službi, boljšemu finančnemu stanju, po boljšemu odnosu, po osebnem uspehu… Mori je pisan na kožo za vse, ki si želijo več, boljše, drugače… Pravzaprav ne morem mimo tega, da me je Morijev nastop spomnil na legendarnega Ivana Krambergerja, hm, ja, čisto zares! S to razliko, da je Mori bolj poslovno urejen, tudi bolj biznismena, zna motivirati in nagovarjati znotraj dogodkov, zna se prilagoditi ciljnemu občinstvu; torej, ve komu kaj in koliko in seveda, zelo dobro ve, koliko zaračunati. Ampak, ko takole pogledam nazaj, je bil Ivan pravzaprav izreden motivator ljudskih množic. Kar ne morem mimo tega, ko sem se ustavil pri prešercu in ga poslušal in poslušal, da bi pravzaprav razumel odkod mu ta energija in razdajanje… Naj živi Krambereger, naj živi Mori in še več takšnih, a ne?

Sicer je danes tako, da je motivacija izredno pomembna na vseh področjih življenja; osebnem, poslovnem, družinskem, recimo je ključna pri športu, umetnosti, preživetju… Brez motivacije se težko prebijaš iz dneva v dan, še težje preideš skozi krizne situacije in še težje uresničiš cilje. Sam se profesionalno ukvarjam z motivacijo v poslovnem svetu in lahko zatrdim, da je poleg strokovnosti kadrov slednja odlučujoča za poslovne rezultate. Govorimo namreč o delovni vnemi, zanosu, zagonu in lahko tudi o lojalnosti podjetju.

V bistvu odigra motivacija pomemben del v našem lajfu. Hudo je, kadar si želiš na vsak način dokazati, da boš naredil to in tisto in da si sposoben tega in onega, ustvarjati presežke, recimo, a si brez strasti, zanosa, energije, volje... Kakorkoli že pogledam, motivacija in tudi strah sta ključna za preživetje. Ali kot je dejal italijanski režiser Fellini „Ni konca ne začetka. Je le velika strast do življenja.“ In če je strast, pomeni, da je tudi motivacija in to na visokem nivoju.

London – hudo dobro obvladovanje množic

Tudi letos sem obiskal London. Spet zaradi biznisa in ponovno me je prevzela misel o majhnosti in nepomembnosti posameznika znotraj velike množice. Spoznal sem, da je obstoj velemesta odvisen od prodajanja (zapeljevanja) na eni strani, potrošnje na drugi in vsakodnevnega dela na vseh nivojih prebivalstva in priseljencev (od revnih do tistih z več pod palcem; eni delajo za preživetje, drugi pa predvsem, da si lahko privoščijo nekaj več: vsi pa so v isti godlji). Tokrat se v Londonu – kolikor sem sploh imel časa – nisem osredotočil na kakšne muzeje, strašno ponudbo umetnosti in podobnih štosov, ki jih tam takointako ne zmanjka in za katere potrebuješ kar precej časa. Pravzaprav sem se posvetil opazovanju vsakodnevnega ritma ulice, potem, prav tako mestnega podzemlja aka ”tube line” in se spraševal, kje je tukaj človek, posameznik?, hm, kakšna je njegova vloga. Pravzaprav brez ljudi (in slednjih je res hudo veliko) v Londonu ne bi nič funkcioniralo in vse je povsem zares ustvarjeno za množico ljudi. Vse skupaj je ena taka luštna vzajemnost: jaz zate, ti zame. Skratka, zakaj London funkcionira? Ker obvladuje množico.

Kakorkoli že, ko sem se znebil tjuba, recimo na Oxford Circusu in sem šel čekirat ulično ponudbo, dejlajf in vse tisto, kar da mestu vsebino sem naletel na številne presežke sodobne ponudbe, dogajanja in vsega ostalega. Jasno, London je za povprečnega mene dokaj draga stvar, ampak se najdejo predvsem takšni luštni ”gedžeti,” dizajnersko dovršeni in sveži izdelki znotraj kulsko opremljenih štacun, polni vsebine in minimalizma. Brez problema lahko uživam v lokalih z gudi idejo, ker se počutim res fajn in kjer najdem podobno družbo. Potem, hm seveda, knjigarne, ki jih ne zmanjka in kjer najdem dodatni futr za možgane (pa še domov si ga odnesem). Letos je še posebej izstopala Stantos Map Shop, kjer dobesedno najdeš svet na dlani. In prav tam sem najdel res dobre bukvice, ki govorijo predvsem o preostalem delu sveta. Potem, jasno!, pač moram omeniti, da se v neposredni bližini že zgoraj omenjene postaje nahaja Apple shop. In ne kar nekakšen shop, ampak čisti virtualni presežek. Vsi jabolčniki na voljo vsem (ej, spet vzajemnost) za kakršnokoli uporabo znotraj trgovine. Potem imaš tam še Ipod bar, The studio in Genious bar, jasno, znotraj štacune, kjer te postrežejo s kavico in obilo uporabniške informacije. Kjer lahko preučiš Iphone, Ipod, vsakega od Macov in to do jedra… Pač, popolno svež marketinški pristop do potencialnih kupcev in vseh privržencev jabčkov.

Pravzaprav je tokrat London poskočil na lestvici mojih naj mest ze eno mesto in prehitel Pariz. Še posebej zato, ker sem se zvečer zabaval v odštekanem Camdenu in spoznaval spet eno od posebnosti tega angleškega velemesta. Jasno, zelo odštekan pa je bil spet head na WTM dogodku, ki so ga že pred leti sproducirali Avstralci:

Where the bloody hell are you?
Saj res, šibam čimprej v Avstralijo, tam je namreč tudi noro fajn.

TOP 11 velemest vrednih obiska po moje

Sydney
Vancouver
San Francisco
Barcelona
New York
Ulaan Baatar
London
Pariz
Sarajevo
Helsinki
Istanbul

Apple - zavedno kul. Res!?

Kakorkoli že, čas je! Prav primeren trenutek, da končno povem tudi nekaj o PURE blagovni zasvojenosti, pripadnosti, lojalnosti, obuževanju, druženju, materialnih občutkih… Še preden naložim karkoli dobrega in tokrat (končno) tudi nekaj negativnih spoznanj – predvsem kritični pogled, - se moram vrniti kar dobro letino let nazaj. Kje sploh začeti?! Morda še najbolje z občutki, ko sem ubodel prvi apple-kompjuter, se z njim tudi seznanil in prav tako poročil (no, tega takrat še niti nisem vedel) in vse to se je zgodilo na časovni koti vsaj 15 let nazaj. Torej, občutki so bili takrat pravšnji, saj sem zelo jasno spoznal, da je to mašinca, ki mi bo marsikaj olajšala, ki me bo tudi prikrajšala za marsikakšen sončni dan (tega tudi še takrat nisem doumel). No, kakorkoli že, v vseh teh letih se je zgodilo še zares marsikaj in še mnogo več. Od prvega kompjuterja dalje sem ubodel še cirka deset apple računalnikov, dva i-poda (prvega, 10Gbyte že 2003) in precej raznovrstnih dodatkov, nekaj programske opreme in še kaj (zdej pa čakam še na iPhone). Vseskozi sem imel občutek, da imam res posebne mašince, za posebne občutke, da sem zaradi tega tudi nekaj drugačen (apple je itak naj igrača designerjev, kreativcev, archijev (kao tudi) in podobnih) in da sem zares zvest neki ideju o globalni ”komuni” uporabnikov, ki mi je blizu (pravzaprav me zasvaja in obenem osvobaja). Ne, to ni kretenizem, kot bi morda marsikdo dejal, to je moderno potrošništvo, urok družbe katere del smo (doživljam in opazujem tudi povsem drugo skrajnost, kjer ni računalnikov, potrošništva in ljudje preživijo in živijo brez modernih igrač in tudi sam sem brez problemov enak njim). Jasno, v tem lajfu, v v našem okolju pač, pa je pomembno, da si moderen, da te tehnika, ki ti je v pomoč tudi osrečuje, ti da novega zaleta; da z veseljem poklopiš pokrov titanijum laptop-a in si rečeš, hej, miško, jutri pa nadaljujeva…

V zadnjih dveh, morda celo treh letih pa se je pričelo dogajati to, da je apple postal igrača široke potrošnje (množica je tu!!!). Na slednje me je še posebej na Orko opozorila Ana Če aka Brasil girl, ki mi je navrgla v bran, ko sem pač zagovarjal jabčka, češ, poglej, kaj se dogaja s temle iPodom?! A si še sploh kaj svojega, posebnega… če pa ga ima zares vsak?! No, potem pa zadnjič na Jonasovem blogu, ko se kao odpre debata about iPhone, preberem tudi tole; “Shit je samo to, da je Apple že v vsaki nagradni igri, čakam samo kdaj bo kot nagrada pri wc papirju. Če ni macbook, je pa ipod in kmalu bo tudi iphone, tako da ti apple gadget-i postajajo prava cheap shit roba. Kdaj ste nazadnje videli koga s Črnimi slušalkami v ušesih? Prava redkost. Tudi apple ni več to kar je bil.” Mater, res je! Stivi, kaj nam delaš, porkamotorka!, pa tako smo te cenili, ker si šel po svoji poti in nisi šmirgal raznih Gatesov in podobnih štoserjev.

Hm, da ne omenjam slovenskih prodajalcih tehle jabčkov in njih serviserjev, ki so zares vsi po vrsti eni preverzni domišljavci. Jasno, brez odnosa do strank, brez prave zgodbe, brez informacij, brez dobrodušnosti, brez strokovnosti, brez občutka za brand kot je Apple (upam, da ne delam komu krivice). Ampak, tako je, nimajo pojma, kaj so/smo apple potrošniki, tudi zelo zeres zvesti uporabniki. Ja, fantje, treba se bo naučit, treba bo štekat. Tko, kot se bo Stivi moral odločit kaj in komu bo še prodajal te kultne mašine. Jasno, Apple stavrce bom še vedno kupoval v tujini, Stivi pa mi bo drago računal.

Ojaja, še tole, da zaključim z eno VELIKO pohvalo, da nebo zgledalo vse tako klavrno (saj takointako ni): Pohvala gre predvsem glavnemu dizajnerju apple mašinc, Jonathanu Ivu. Jasno, kapo dol za uporabniške ideje, res orka dobre oblike in za ugodno prijazen dotik.

Sain bai-na-uu in 300 km na konju

Si predstavlajte razdaljo med Ljubljano in Benetkami? Nič posebnega, eno samo drvenje po avtocesti in v dobrih treh urah si že pravzaprav na cilju; kaj kmalu tudi na kapučinu ob kanalu. Če pa taksno razdaljo prejahaš na konju (zares na sedlu) in to po najlepših predelih osrednje Azije, potem pa je to malce drugače. Predvsem čisti presežek doživetja, noro dober filing, pure stvarca, ena sama brezmejnost, druženje z nomadi, futr za možgane…

Prav, pa karkoli že; na severu Mongolije sva drvela s “princesko”, ki je izvrsten, fenomenalno vzdržljiv in vodljivo-ubogljiv konj. Bila sva kot najbolj usklajen par; Hm, dišalo je že kar malo po dreamteam-u. V enem od bolj napornih dnevov, sva, recimo, opravila z razdaljo od Bleda do Ljubljane. Preko travnate stepe, v izobilju rek, kristalnih jezerc, disecih macesnov in smrek sibirske Tajge, skratka vsega lepega ter s spremstvom sonca in modrega neba. Pa to niti ni tako pomembno, konji, ki so služili že velikemu Ginghis Khanu pri stvaritvi največjega svetovnega imperija (hej, vse do Madžarske, čisto blizu nas) so takointako enih najbolj vztrajnih, človeku prijaznih, ubogljivih…

Če bi se moral odločiti, kaj mi je zares noro počutje v Mongoliji, potem so to nedvomno trenutki, ki ti jih pričarajo nomadi z gostoljubnostjo v kombinaciji s čudovitim okoljem, načinom življenja, ki te dobesedno polni na vsakem koraku. Tam ni pomembno nič drugega, kot preživeti dan in prav ta občutek me še posebej osvobaja (enkrat bom zagotovo poletel). Tokrat sem z ekipo šel v Mongoliji (moj šesti obisk) še dlje, vse do družin Tsatan (12), ki živijo globoko v gozdovih Tajge v popolnem sožitju narave, v tipijih, z udomačenimi severnimi jeleni, šamanstvom in izredno človeško energijo, kljub nič kaj lahkim življenskim okoljem.

* Pri osvobajanju iz oklepa vsakdana naših navad in v iskanju futra za razmišljanje so sodelovali: Marjana, Maja, Helena, Muugii, Matjaž, Janez, Rik, Nabraha in vsi ostali mongolski nomadi ter družina Tsatan, ki so nam bili v veliko pomoč in odlični učitelji o preprostosti življenja. Prav vsem velika hvala na nepozabnem druženju.

Nasmeh, vreden vsake solze

Meni se je danes popoldne zdelo tako fajn, da je čisto malo manjkalo in bi se zjokal do solz. V šoli so nas marsikaj naučili. Blesavo, a nikoli o nasmehu, o pomenu, da se iskreno nasmejiš, se smejiš, da nasmeh podariš, da se preprosto zasmejiš, da hodiš naokrog z nasmeškom… Pravzaprav sem hotel rečt, da sem šel na hipni nakup k najbolšemu sosedu in so me prodajalke na oddelku za kruh v kombinaciji salame in meso razveselile – beri, hudo nasmejale – in to skoraj do solz (če ne bi imel tistega moškega ponosa, bi se najbrž kakšna celo ulila). In, to zgolj zavoljo preproste šale, res iskrenih nasmehov, pogledov in tiste preproste odkritosti. Potrebno je bilo borih nekaj sekund in vsi smo se smejali, vsi srečni, vsi dobre volje…
* SMILE AND SMILE BACK :) It Takes half as many muscles to smile as it does to frown. And it makes you and others feel twice as good. (Action 05, Change the world for ten bucks, 2005)

Amelie, rad te imam!

Amelie; ta sramežljiva deklica z občutkom za majhna zadovoljstva; deklica, ki se je odločila polepšati življenje drugim ljudem; ta, ki na koncu spozna, da je prišel čas, da uresniči tudi svoje sanje, seveda z nekaj več poguma; prijetna deklica, ki je nekako iz drugega sveta, kjer se verjame, da je potrebno prisluhniti drugim; in Amelie je deklica, ki čisto na koncu pove; ljubim te! Ta deklica me je ponovno prevzela.

Ko vam bo nekako zmanjkalo vere v dobroto, v prav fajn življenje, si enostavno zavrtite film Amelie.

* Vlogo Amelie je odlično odigrala Audrey Tautou.

Norost ali genialnost

V zadnjih tednih sem kar precej vandral. Jasno, naokoli. Pa toliko manj kolovratil doma, kar pa ne pomeni, da nisem čisto nič razmišljal in se poigraval z lastnimi misli. Itak, da ne? Sicer, pa mi je že kar nekaj časa najbližja tale; Without risk, there is no genius (v angleščini zato, ker se sliši tako preprosto in precej resnično). Biti genialen aka nadarjen, pomeni biti tudi nekako NOR! ali povedano drugače; to pomeni, da nisi najbolj pri čistem, po preverjenih in ustaljenih družbenih ali kakrsnihkoli normah ze, da preprosto odstopaš od ustaljenosti, tudi uniformiranosti in vsa ostala nakladancija, ki izhaja iz tega naslova...

Genialnost je pravzaprav neke vrste psihoza v kateri se znajdeš in je tudi občutek, ki je enkratna vstopnica v norost (čisto zares!). Kakopak pod pogojem, da bi v tem stadiju tudi ostal ali, da bi pri tem vztrajal vsaj dlje časa. To je trenutek, ko te dobesedno odnese v svoj/tvoj svet, ko se intezivno in z največjim zanosom (pomembno) ukvarjaš z določeno vsebino. Odkrito povedano in preverjeno; zgodi se ti, da padeš notri in dojemaš okolico na povsem drugem nivoju. A, bom tukaj kar lepo zaključil, ker ne smem zapast v „filozofiranje“, poucevanje ali celo nakladancijo, kot radi rečemo, da ne bom izpadel spet NOR (mi je pa takointako vseeno, kaj si mislijo ostali, res).

Zadnjič sem sanjal, kako jaham na konju preko tibetantske planote za menoj pa krdela divjih in lačnih volkov. Skratka, povsem zadostno posvarilo, da ne smem ostati na mestu in da je treba iti naprej, dalje ...

Epilog: Vesel bom, če bo zgornje razmišljanje komu pomagalo, ko se bo tudi sam znašel v podobni psihozi in ne bo našel razlage za stanje. Konec koncev pa je stanje psihoze genialnosti zares dober občutek, ki te razvija, te pomakne na rob ustvarjanja, te osvobaja…

p.s. Kurt Cobain (na fotografiji zgoraj) je po vsej verjetnosti padal v globoka in dolgotrajna stanja psihoze genialnosti, nam zapustil neprecenljiva dela in odsel...

Na kratko o Avstraliji

Vprašanja objavljena malenkost nižje so poslali na turistično spletno stran preko katere promovirajo Avstralijo potencialni obiskovalci dežele tam spodaj in odgovore - zelo zaresne! - so prejeli s strani zaposlenih v nacionalnem turističnem uradu. Ni kaj, tile Avstralci imajo zares smisel za humor in še posebej jajca. Pravzaprav, že precej dolgo vedo, kako se gradi imidž destinacijske znamke; kako, kam in na kakšen način se naj širi dober glas; pa, kdo oni so in jasno, zelo hitro dajo vedeti, da so drugačni. I love Aussies!

Q: Does it ever get windy in Australia? I have never seen it rain on TV, how do the plants grow? (UK).
A: We import all plants fully grown and then just sit around watching them die.

Q: Which direction is North in Australia? (USA)
A: Face south and then turn 180 degrees. Contact us when you get here and we'll send the rest of the directions.

Q: Can I bring cutlery into Australia? (UK)
A: Why? Just use your fingers like we do.

Q: Can you send me the Vienna Boys' Choir schedule? (USA)
A: Aus-tri-a is that quaint little country bordering Ger-man-y, which is...oh forget it. Sure, the Vienna Boys Choir plays every Tuesday night in Kings Cross, straight after the hippo races. Come naked.

Q: Can I wear high heels in Australia? ( UK)
A: You are a British politician, right?

Q: Are there supermarkets in Sydney and is milk available all year round? (Germany)
A: No, we are a peaceful civilization of vegan hunter/gatherers. Milk is illegal.

Q: Please send a list of all doctors in Australia who can dispense rattlesnake serum. (USA)
A: Rattlesnakes live in A-meri-ca which is where YOU come from. All Australian snakes are perfectly harmless, can be safely handled and make good pets.

Q: I have a question about a famous animal in Australia, but I forget its name. It's a kind of bear and lives in trees. (USA)
A: It's called a Drop Bear. They are so called because they drop out of Gum trees and eat the brains of anyone walking underneath them. You can scare them off by spraying yourself with human urine before you go out walking.

Q: Do you have perfume in Australia? (France)
A: No, WE don't stink.

Q: I have developed a new product that is the fountain of youth. Can you tell me where I can sell it in Australia? (USA)
A: Anywhere significant numbers of Americans gather.

Q: Can you tell me the regions in Tasmania where the female population is smaller than the male population? (Italy)
A: Yes, gay nightclubs.

Q: Do you celebrate Christmas in Australia? (France)
A: Only at Christmas.

Q: I was in Australia in 1969 on R+R, and I want to contact the girl I dated while I was staying in Kings Cross. Can you help? (USA)
A: Yes, and you will still have to pay her by the hour.

Q: Will I be able to speak English most places I go? (USA)
A: Yes, but you'll have to learn it first

Tasteful of Team Spirit

Kaj me podžiga? Ideje, moč idej, oblike – sveže, popolne in čiste (as simple as possible), dobra arhitektura, besede in širina komunikacije, knjiga(e), nova spoznanja, potovanja, ljudje…


Ja, ljudje. Zares veliko nas je naokrog, različnih in prav nič si nismo enaki. Vsak je svoj univerzum, me je lani poučeval preprost slikar, genij, iz Usghulija (visoko v Kavkazu), hm, prav nekje na koncu sveta. Spoznavanje ljudi je nekaj edinstvenega, je preprosto vse tisto kar drugače ne doživiš, kar te polni na prav poseben utrip. Še posebej takrat, ko smo kot ekipa, ki deluje za isto stvar, ko je pretok misli zdrav in tok enakomerno razporejen. Zares uživam, kadar vzpostavim timski duh – pure team spirit. Doživetja, avanture, pustolovščina v naravi pa so prav tista, kjer je moštvena energija še prav posebej prisotna. Kako, na kakšen način, how deep... enostavno, stvar je treba doživeti. Bingo!

Photos from Fratarica canyon near Bovec by Ana Če aka Brasil Girl.