Skočila in ostala živa

Čisto zares. V naše konce v kratkem prihaja simpatična, pogumna, neumorna, ustvarjalna in predvsem v zadnjem obdobju preobražena in srečna Norvežanka Karina Hollekim. Preobražena in srečna, ker je preživela strašno neugoden padec s padalom, ki se ni popolnoma odprlo. Pristala je z veliko hitrostjo na krošnji drevesa, si pridelala zares neverjetno število zlomov, skoraj izkrvavela, a na srečo hitre bolniške oskrbe in helikopterju preživela. “Zaradi napake na padalu sem na tla priletela s hitrostjo več kot 100 kilometrov... na srečo sem jo odnesla s celim hrbtom in glavo… predvsem pa sem ostala živa!” pove Karin, ki je bila ena bolj ekstremnih in nedvomno pogumnejših base skakalk na planetu.

Prav tako pa je Karin do popolnosti izpilila ekstremno smučanje, med drugim pa je tudi plezala, se podajala na popotniška raziskovanja in snemala dokumentarne filme, reklame in športne spote. Skratka, perfect sport women, ki je stežka zdržala pred štedilnikom. Jasno, vse do nesrečnega padca, ko se je v njenem življenju marsikaj spremenilo. Danes je Karin po dolgotrajni rehabilitaciji motivacijska govorka in v slednje se bomo prepričali prav kmalu (Sam jo grem zagotovo poslušat in bom kaj več napisal kasneje).

Pravzaprav pa sem želel povedat, da sem pred leti imel kolega, prijatelja, ki je bil prav tako vsestranski športnik, precej simpatičen in zavoljo tega tudi maneken, bil je zelo pozitivna, vesela in dinamična osebnost. In je tako prišel neugoden dan, ko je pri vsakdanjem skoku v vodo iz pečine, skratka, njemu dobro poznanem manevru naredil napako! Ni bilo hitre zdravniške oskrbe, prav tako je zamujal helikopter, nekako ni imel sreče, kot recimo Karina in pri vsej tej kolobociji ostal hrom. Kasneje se z dejstvom, da bo preostanek življenja preživel v vozičku, enostavno ni sprijaznil. Odločil se je, da naredi temu konec z mislijo na več sreče tam nekje na onstranstvu.

Življenje nikoli ne izbira na katerem koraku te čaka smola in kje so trenutki sreče. Vse poteka po nekakšnem ključu nepredvidljivega. Strinjam se, da je veliko več možnosti za poškodbo, če se ukvarjaš z nevsakdanjimi, morda ekstremnimi, za mnoge nerazumljivimi dejavnostmi. Skoraj vedno pa je to način življenja in si v tem dober in nekako zminimaliziraš možnost nesreče. Vedno, seveda ne gre, ker te preseneti nepričakovano. In če tako pomislim, v kakšnih vseh vsakdanjih situacijah te lahko pričaka usoda, kje vse te lahko doleti neumnost; že samo malce neprevidno prečkanje ceste in nekoliko divjaško razpoložen voznik in ti nesreča že precej podihava za ovratnik. In če razmišljam še dlje, potem verjamem in vem, da je vredno postaviti tveganje na tisto tanko linijo med tem tu in tisitim tam, ker to osvobaja in se preprosto soočiti z walking on the thin line. Življenje je takointako prav slednje.

* Članek je osebno stališče avtorja s katerim ne želi spodbujat k nevarnim sitacijam. Avtor ni odgovoren za morebitno škodo in nesrečo, ki bi jo utrpel bralec tega zapisa in v nadaljevanju adrenalinski navdušenec.

Fotografije z dovoljenjem Red Bull, Slovenija.

Nomad ali s culo po svetu

Pred leti sem si predstavljal, da je vsak v svojem bistvu vsaj malo nomada. Potem sem lastno prepričanje nadgradil s spoznanjem, da je nomadstvo nekaj kar ne moreš posploševati. Še nekaj kasneje pa sem spregledal; moderno nomadstvo je pravzaprav značilno za bogati svet in je celo zelo trendi. Selimo se tja, kjer najdemo boljšo službo, selimo se tja, kjer je kapital in se sklepajo posli, selimo se naokrog kadar potujemo in radi povemo, da menjamo okolje, ker je to nasploh fajn in je predvsem posledica globalizacije; vse na dosegu roke! Živeti lajf modernega nomada je pač povsem okej, a precej oddaljeno od tistega, ki ga najdemo v Sibiriji, Mongoliji, Osrednji Aziji, na področju Afrike, kot je recimo Etiopija, kjer domujejo številna nomadska plemena.

Pravo ali kar prvinsko nomadstvo je moč najti tam, kjer se družine selijo za boljšimi pogoji preživetja, v iskanju rodovitne zemlje in pašnikov, pa seveda vode in v begu pred dolgo, mrzlo zimo. Takšnih nomadov je v svetu vse manj, in še ti so izpostavljeni modernim trendom in skorajšnjemu spreobratu. Biti nomad je osnovna človeška pravica, ne glede na to ali je temelj za pravico Bog ali narava sama. Živeti nomadstvo pa je izbira vsakega posameznika.

Z nomadstvom imam kar nekaj izkušenj; z moderniziranim doma, s pravim pa na raziskovanjih vsepovsod tam, kjer ljudje še vedno živijo v pravem nomadskem vzdušju. Prav vedno pa me zaznamuje ta njihova preprostost do življenja. Čudovito je doživeti ta enostaven pogled na vsakdanje stvari, kjer ne potrebujejo nevemkakšnih dobrin, kjer si zapolnijo dan s povsem navadnimi stvarmi. Ne hodijo na žure, pa ne sedijo pred televizorjem in podobne štose. Že nevemkolikokrat sem se spraševal, če poznajo bolezen, ki jo na zahodu imenujemo depresija. Pa sem tako vrtal in vrtal in razlaga o občutkih, ki nas zahodnjake prebadajo, ko pademo v depresivno stanje. No, pa si nikakor nismo prišli na čisto, ker slednje sploh ne poznajo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se sprijaznil z njihovim doživljanjem sveta, se uživel in preprosto užival v preprostosti življenja. In še nekaj zanimivega sem ugotovil, ko sem se družil z nomadi. Njihovi otroci shodijo kakšen mesec do dva prej kot otroci zahodnjakov (beri bogatega sveta) in to predvsem iz razlogov (zakar pa nimam znanstvenega ali statističnega dokaza), ker so otroci obdani z živalmi, ki jih enoatavno postavijo na noge, ker so otroci, recimo v geru, precej svobodni in dosti hitreje pričnejo s plezanjem in preprosto zato, ker je vzgoja nomadčkov precej bolj sproščena in imajo precej več svobode do gibanja in s tem raziskovanja okolice. In prav ta svoboda - imenovana nezategovanje na vseh nivojih lajfa, - ki jih spremlja vsekozi je nekaj, kar je še posebej značilno za nomade in njihov življenjski stil. Sem omenil svobodo?!

p.s. Tole dodajam zapisu naknadno, kajti čisto po naključju so v Dnevnikovi prilogi Objektiv (09.02.2008) objavili uvodni članek; Žurerski Nomadi, ki se ukvarja predvsem z mladimi v zahodnem svetu in njihovimi tveganji; od alkohola, seksa, drog, zasvojenosti, nasilja. Članek je plod raziskave žurerskih navad mladih v devetih mestih. Mladih, ki shodijo kasneje kot nomadi, mladih, ki so dobesedno žurersko razpoloženi, mladih, ki verjamejo v svobodo, a kaj kmalu spoznajo, da je edina prava svoboda v zahodnem svetu imeti denar, veliko denarja. No, o tem koliko resnice se skriva v "Imeti denar" pa v enem od naslednjih zapisov.

Nomad; 1. Pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj; nomadi so odgnali svoje črede na jug. 2. publ. kdor pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj... Vir: SSKJ