Ventilator

Slovenski planinski muzej ali ropanje

2010-12-29T21:13:00.010+01:00

Si slovensko planinstvo zasluži muzej? Vsekakor. Si zasluži dober muzej? Tudi to. Si obiskovalci muzeja zaslužijo prijetno izkušnjo? Seveda. Si Slovenski planinski muzej lahko dovoli ropanje obiskovalcev? Koga to briga. Plačaj in bodi tiho!

Bila je tista decemberska nedelja, ko najdeš sonce, pa zavoljo tega tudi dobro mero drenjanja. Z našo malo družinico smo prav takrat obiskali omenjeni muzej. Tina arhitektka, jaz konceptualist, Maks najmlajši in navdušen nad vsem novim smo obiskali Slovenski planinski muzej, ki sodi med sodobne objekte in je potemptakem zanimiv. Obisk nas je stal deset eurov ali polovičko cene na enega odraslega. Za slednje smo se morali pogodili, ker je hotela prijetna gospodična za pultom naračunati še vstopnico Maksu, češ, da bomo v muzeju našli celo animacijo za našega mulca. Okej, najbrž prijetna gospodična ni vedela, kaj pomeni animacija za dobro leto starega lumpa. "Ne, hvala, družinske vstopnice pa res ne bi vzeli!" Skratka, da ne dolgovezim; ogled Slovenskega planinskega muzeja je čisti rop, ker ti za dvesto kvadratnih metrov sicer sveže postavitve splošno znanih dejstev in že videnega zaračunajo več kot, recimo, ogled Moderne galerije?!

Muzej je zanimiva arhitektura in tako vredna ogleda. Muzej stanuje v prijentem okolju in nič ni narobe, če se odločimo za postanek. Muzej vsebuje razstavo slovenskega planinstva, ki ni vredna pet eurov na obiskovalca. Tako da, ostanimo raje zunaj, ker je tako razmerje plačano:dobljeno veliko lepša.

Kdo to mene nateguje s himno potrošnikom?!

2010-10-14T00:32:00.000+02:00

"Prav imate, vse se da. Ponosni smo, da vas lahko razvajamo." Ja, nekako tako se konča zadnji reklamni dosežek našega prvega in najbližjega Soseda, ki nas sili v skušnjavo - Verjeti! Vse se da; celo ribiču na čolnu se preprosto zabrusi, da so njegove ribe, češ, nič niso sveže, saj je jasno, pri Sosedu pa so. In temu je potrebno verjeti. Vprašanje, ki si ga postavlja vaš Sosed je namreč sledeče; Kako nategniti potrošnika, da verjame v to, kar Sosed hoče? Še najlažje je to narediti tako, da rezerviraš 500k eurske sitnice in laž tako serviraš in ponavljaš vsak dan, tako dolgo, da se prime. Da ljudje verjamejo! Jasno, do konca oktobra bo pol slovencev laži res verjelo in govorilo se bo, kao, da slovenski ribiči prodjajo bučke od sveže ribe: "Ne, vi predaleč ste, zame sploh to ni to, To je od včeraj, lahko bi sveže bolj bilo! Rada bi novo!" Potem bomo k Sosedu še toliko raje hodili.

p.s. Še sama sreča, da so pri Sosedu tudi luštne prodajalke in se tako splača it kdaj k njim pogledat, pa obvezno sveže ribe kupit.

Welcome back

2010-10-03T12:45:00.001+02:00

Zakaj se prvzaprav vračamo? V rosjtni kraj, na mesto zložina, k bivšim bejbam, na kampiranja, k prijateljem, bivšim delodajalcem, v preverjene restavracije,... Jasno, ker so vračanja udobno-predvidena presenečenja tako in drugače. Na mestu povratka, ne pričakuješ neke hude frke in načelno poznaš sceno ter ljudi. Takšen povratek je precej pričakovan, veš kaj te čaka, prepoznaš okolje, veš kaj lahko odneseš in zavedaš se v kaj boš investiral čas.

Tako nekako se lahko vračaš tudi v blogosfero, kar se je po tristo dneh neaktivnosti zgodilo tudi pri meni. Preprosto ni šlo! Čisto preveč resne "obveznosti" in odgovornost s prvorojencem Maksom, pa "core" biznis, kjer sem uresničil precej zastavljenih ciljev. Na trdne noge sem, kljub vsesplošni gospodarski krizi otrdil event business management podjetje in danes smo zelo resen player na trgu organizacije poslovnih eventov in prireditev. Life Events je zgodba o idejah, konceptih, svežih zgodba, fajn sodelavcih, čudovitih projektih, navduševanju strank, odrekanju in tudi o garaškem delu. Katero delo pa ni garaško, če ti je želja popolnost in uspeh na trgu?

Malodane je že skoraj mimo prijetna nedelja, ki diši po povratku v preverjeno gostilno, po preverjeni poti, v odlično preverjeno družbi z vedno "nepredvidljivim" in ljubečim Maksi Maksom.

Zakaj navijam za Hrvaško

2010-01-31T11:04:00.010+01:00

Če morda spremljate rokomet, predvsem, aktualno Evropsko prvenstvo v Avstriji, potem ste najbrž na tekočem. Naše barve krvniki so izpadli, pravzaprav so plačali drago šolo strahu in pogoreli. Danes popoldan sta v finalu Hrvaška in Francija. Kako predvidljivo, ne? Okej, Francoska ekipa je tako in tako ena boljših v zadnjem desetletju, Hrvaška pa je ekipa izrednega navdiha. Nekaj besed bom posvetil predvsem slednji.

Takole, na eno uč, že vseskozi spremljam hrvaške ekipne športe. Tudi zato, ker smo bili skupaj v Jugi in sem še vedno močno geografsko vezan na deželo, predvsem pa zato, ker se od hrvaških ekip najlažje naučim optimizma, navdiha, ekipne sinergije in predvsem skupinske mantre - Prepričanje v uspeh. Recimo, na primeru hrvaških rokometašev spoznamo, kaj vse je potrebno, da ekipa zmaga (četudi ne zmaga, pa vsaj žgoče verjame v zmago). Naučimo se, o uspešnosti ekipe v prepričanju, da je sposobna zmage, da imajo igralci domovinsko pravico, da zmago delijo med vse svoje, da nagradijo nacijo. Hrvati, preprosto gorijo za zmage na eni in domovinskom pripadnost na drugi strani. Seveda, posledično kasneje zaradi kombinacije gorečnosti tudi zmagajo. Hrvaški rokometaši so ekipa izrednega navdiha, so zmagovalci v prepričanju (Da, mi možemo pobediti svakog! Pa, mi smo Hrvati). So izredno taktično močna ekipa, kljub temu, da imajo na prvenstvu najmlajšo ekipo (ima nas puno omladinca).

Kaj je bistvena razlika med Hrvaško in Slovensko rokometno ekipo? Prvi so zmagovalci, drugi so predvidljivi luzerji (čeprav v prvem delu prvenstva niso igrali slabo). Prvi, so izredno nacionalno motivirana ekipa, drugi so zaprti podalpci, kjer je ekipna sinergija in parola "Za narod!", prej nebodigatreba, kot njihovo vodilo. Prvi, so pogumni, drugi se bojijo tveganja. Prvi imajo izredno moč v taktkičnih rešitvah, kar nasplošno velja za Hrvate, drugi taktiko jemljejo kot del procesa in ji niso predani - kako tipično tudi za Slovence!. Prvi, poznajo kaj so nacionalni presežki (jadransko morje) in na kaj morajo biti ponosni, drugi se s tem niso srečali nikoli in živijo v srenji povprečij, kjer je nekaj srednjega dovolj dobro. Prvi so prepoznavni in so ponosni na svojo narodno indentiteto šahovnice, drugi so neprepoznavni, nimajo globjih povezav s svojo zunanjo podobo in narodom (večni problem osamosvojitve. Neprepoznavnost! Neindentificiranost! Zmeda indentitete. Poraz nacionalne komunikacije nazven!). Prvi so dan pred polfinalom složno (novinarji, moštvo, narod) napovedali zmago nad Poljaki, drugi si nikoli ne bodo upali napovedati zmage. Ko na koncu sešteješ dejavnike za in proti, dobiš na eni strani zmagovalce in na drugi luzerje.

Morda danes Hrvati ne bodo Evropski prvaki, ampak verjemite, da se bodo borili kot levi, da bo šahovnica plapolala ponosno, da bodo Hrvati najglasnejši v dvorani in verjemite, da bodo športniki tvegali in igrali s ponosom za domovino in svoj narod. Hrvati so domovinsko prepričani, da bodo Evropski prvaki, ker so preprosto najboljši, ker so Hrvati!

Team Building - Adijo klasičen trening, potrebna je celostna izkušnja timskega dogodka in razvoj pripadnosti plemenu

2010-01-16T14:24:00.009+01:00

Neprecenljivo za vsakega podjetnika, tako direktorja, kot privatnika, pa menedžerja in če že hočete tudi tajkuna je, da upravlja vrhunski tim. Da "poveljuje, krmari, usmerja in sodeluje" z učinkovito in pripadno skupino zaposlenih, sodelavcev. To je kot pri volkovih: kot krdelo delujejo super, kot posameznik je volk nula. Eden sam je popolni "pusijadac"; vsak nekoliko bolje rejen petelin mu da vetra. Spominjam se spanja v divjini, na severu Oregona, ko je dobrih sto metrov od šotora pridrvelo krdelo volkov in sva s kolegom samo čakala in se tresla. Čutiti je bilo superiorno timsko-voljčjo sinergijo podajanja strahu. Vse do kosti! Takrat sva imela več sreče kot pameti in hvala bogu, volkovi pomembnejše opravke.

Danes je pomembna usklajenost moštva v poslovnih procesih, postaja kar "very important!" in je navjvečkrat tudi odločilna za uspeh. Usklajenost ali povedano drugače dihanje za skupno stvar, vizijo pa je vse težje zagotoviti. Predvsem zaradi razpršenih interesov posameznika, trenutnega stanja v družbi, navad, zmožnosti, blagostanja, vrednot generacije x, y... Tudi zaradi vse slabšega imidža (mediji, tajkuni, svetovna finančna kriza...) lastnikov, direktorjev in manadžerejev v družbi in posredno slabe zavzetosti delavcev za skupne cilje. Slišijo se vzkliki: Raje crknem, kot ta bi pomagal direktorčku da bogati na mojih plečih; poserjem se na cilje firme; za bedno plačo pa se res ne mislim pretegnit; Dol mi visi!,... . Jasno, razlikuje se razmišljanje delavke v proizvodnji, recimo v Gorenju ali pa zaposlenim v farmacevtskem podjetju, pa vodjem projektov v dinamičnem oglaševalskem okolju, pa državni javni upravi (statična monotonija brez prave pripadnosti!. Kdo pa je v državni upravi sploh pripaden domovini?!) in nekom, ki je zaposlen pri privatniku.

Kakršnokoli že je stanje, danes je timski trening, ki je poznan pod popularnim imenom team building, pomemben, da s takšnim pristopom zagotavljamo skupno sinergijo skupine, iščemo dodatno motivacijo, delujemo v smeri skupinskega zanosa in volje za končne cilje. To so moderni pristopi in trenutno najbolj potrebne usmeritve delovnih skupin znotraj podjetja, družbe. Pozabljeni so časi, ko se je s team building programi reševalo zgolj konfliktne situacije znotraj skupine. Lep primer; če želi podjetje razviti ekološko sprejemljiv, visoko tehnološki in tržno uspešen produkt je potrebna izredna volja celotnega tima, kljub občasnemu izgubljanju v zahtevnih procesih in nihanju: razvojni padci in vzponi. Za uspešnost takšnega projekta je potrebna odlična klima in velika mera vizionarstva vsakega posameznika - mantra, verjamemo v uspeh! (jasno, potreben je tudi kapital). V situacije, ko se začuti padec delovne vneme, nemotiviranost, zmešnjava, negodovanja ter prenasičenost, je potrebna sprememba, nova izkušnja, doza svežih in pomljivih impulzov ter hipna sprememba okolja. To pa se doseže prav z modernim pristopom treninga.

Sam aktivno sodelujem kot direktor projektov v moštvu, ki razvija učinkovite produkte za timski trening. Naša percepcija je zavedanje, da so poslovni procesi izredno dinamični in nenehni, da so z leti doživeli in preživeli spremembe in zaradi tega zahtevajo aktualne pristope. Vemo, da se svetovna družba spreminja, da je človeštvo na posebni stopnji razvoja in tudi posebne preizkušnje (ekologija). Naš razvoj produktov temelji na timskem dogodku - Team Business Event, - ki presega samo trening in daje skupini celostno izkušnjo. Smo razvijalci plemenskega treninga: Tribe Building ki daje učinke pripadnosti delovni skupini, podjetju. Razvoj takšnih produktov temelji na izkušnjah, delovni praksi, analizi in rezultatih preko tristo poslovnih dogodkov. Smo vodilni na področju organizacije timskih poslovnih dogodkov in treninga skupnosti, sodobnih plemen.

Dovolj samopromocije! Malenkost me je zaneslo, pa nič hudega. Želel sem le povedati, da danes team building ni isto, kot je bil deset, dvajset in več let nazaj, in tudi ni poslovni model, ki ga lahko kopipejstamo in umestimo v sedanje stanje. Za učinkovitost danes so potrebni drzni premiki v razmišljanju, veliko časovne investicije, upletenost različnih strokovnjakov in sodelavci z izkušnjami. Ergo, pa je tukaj že tim, skupina in sodobno pleme, ki se uspešno kosamo z izzivi moderne družbe.

V članku izražam izključno osebna stališča, ki so stvar trenutnega navdiha.

Programska odvisnost

2010-01-11T00:09:00.011+01:00

Ste se kdajkoli vprašali, koliko programov (software) vas obkroža pri vsakodnevnem delu, koliko od njih poznate le bežno in kakšno število programov zares uporabljate? Predvsem za zmožnost komunikacije, izvajanje delovnih procesov, preživetje in tudi za zabavo. Zanimivo ne, kako se je čas obrnil, saj smo za razliko od ne tako nekoč, danes odvisni predvsem in tudi od programske opreme, čarobne bin kode (010010...), ki nam omogoča ukazovanje, kar posledično privede do rezultata.

Samemu sebi - takole za štos - sem si naštel programe, ki jih uporabljam za golo preživetje, kreiranje in moderno komunikacijo. Za zabavo skoraj nič. Že petnajst let uporabljam Mac-e, okolje Macintosh in številne aplikacije, hm, včasih pa naletim tudi na kakšnega PC-ja in tukaj mi ni prav tuje tudi Windows okolje (bljak, bljak, bljak!). Evo, pa se lotim seznama:

Bazični programi
- Word, Excel, Powerpoint, iwork, ical, itunes, iweb,...

Programi za dizajniranje
- Illustrator, Photoshop, Indesign, Quark, Rino, Fontographer, Freehand...

Aplikacije za komunikacijo
- Firefox, Entourage, Crome, Safari, Skype, Blogspot, Wordpress...

Ostalo
- Celtx in ScriptCrawler (za pisanje scenarijev), FinalCut Studio (montaža filmčkov), imovie (simple montaža)...

Na vroči listi
- 3D Max

Programski resnici sem tokrat jasno pogledal v obraz. Smešno in zastrašujoče! Resnica je boleča: uporaba programov v smeri zastavljenih ciljev zahteva globoko odvisnost. Številni softverski programi so naredili svoje. Čisto na začetku osebne kariere sem tipkal besedila na klasični tipkalni stroj in uporabljal skicirko. Bil sem prepirčan, da je to vse kar potrebujem. Kasneje me je zadela programska era, in nisem vedel, da sem šele na začetku. Skratka, sem programski odvisnež, poti nazaj ni! Ali pač?

Google obdaruje, osrečuje, navdušuje...

2009-12-24T08:46:00.015+01:00

Razmišljam, kaj je lepšega kot prejeti novoletno čestitko; elektronsko, polno čustev, sestavljeno iz mnogo in premnogo lepih besed in s tisoč prijentnimi željami. Okej, takšnih in podobnih je konec decembra "priromalo" v e-poštni predal kar nekaj ducat dnevno. Pač, poslovni partnerji, znanci, kolegi, naključneži, nadlegovalci... V svojem bistvu pa se takointako večino elektronskih voščil spregleda, namigujem namreč, da takšna voščilnica izgublja na pomenu. Najbrž zavoljo enolične pojavnosti, količine in minljivosti. Je pa ekološko okej (čeprav bi se tudi o tem dalo razpravljati).

Letos pa me je presenetila predvsem voščilo od Googla, kot zvestemu plačniku AD storitev (jasno, saj nam na letnem nivoju Google zakasira cir. 7000 eur). Nisem bil toliko presenečen v maniri izvirnosti, čeprav rad povem, da mi je čestitka povsem simpatična, kolikor v lepi gesti, da je Google podaril 20.000.000 USD (ja, 20 milijonov dolarjev) za pomoč vsem tistim, ki pomagajo njim (seznam še niti ni zaključen).

Ogled čestitke >>

Google je pač največji in brez dvoma eno najbolj inovativnih plemen na svetu. Seveda, ni potemtakem za zahtevati, da je pleme potem tudi radodarmo, no, pa je! Izredno lepa poteza in korporativno zares močno sporočilo. Google ima jasne cilje, biti najboljši, ustvarjati presežke in tudi narediti dober posel. Tukaj tudi velika mera radodarnosti in investicij v ekologijo. Kdo drug pa sploh lahko poočisti Zemljo, kot pa največje korporacije. Sem za Google in vse podobne!

Sejem knjig bil je srednja žalost

2009-11-28T22:39:00.020+01:00

Danes sem končno našel čas za obisk Knjižnega sejma v Ljubljani, že petindvajsetega po vrsti. Z zanosom in pričakovanji vstopim v Cankarja, slalomiram med obiskovalci in kmalu ugotovim, da so stojnice takšne kot na bolšjaku, sicer pa stara pesem in že videna scena. Jojmene! Pa stisnem tahitrega skozi dogajanje, da lahko nazaj grede uberem na počas, da tako naletim na kaj presežnega. Na počas si tako zapomnim predvsem štiri stvari, peto, itak najboljšo, pa kasneje kupim v knjigarni na Wolfovi.

Prvič: V spodnjem štuku sejma najdem nagrajeno bukvo; Knjigo leta 2009. Glpm, kakšen presežek?!, da mi je name zalepilo vse gate, tudi spodnjice (ponavadi mi jih potrga od navdušenja). Kmecl, Joco in dizajnerji so dobili nagrado za knjigo, ki je glede na oblikovno zasnovo in slikovno zgodbo obstala tam nekje v osemdesetih. To je monografija o domači grudi, ki jo na žalost, ne bi podaril prijateljem po svetu, ker to preprosto ne bi bilo pošteno. Okej, tudi v založniškem lobiju obstaja politika.

Drugič: Spoznam, da je Matevž Lenarčič naredil izjemno delo in da je zares visokoleteči "hardworker".

Tretjič: Tako sem si privoščil edino knjigo Dogodek od A do Ž. No, nabavil sem jo predvsem z namenom, da nam bo kakorkoli pomagala pri našem delu v podjetju. V bistvu je to tako na uč moja najdražja bukva "ever" glede na število strani, vsebino in berljivost. Gre bolj za skripto z diletansko izdelanim ovitkom?!?!?!? glede na poslovno branžo, kateri se posveča. Skratka odštel sem 78 eurov, minus 30 procentov sejemskega popusta in vsa hvala zares prijaznima študentkama na štantu za odličen pristop, da sem jo kupil nasmejan.

Četrtič: Tik ob izhodu sem bogatejši za spoznanje: Industrija knjig ostaja močna, a vseslovenska predstavitev je takšna, da pozabiš na celotno stvar že na poti do bližnjega bifeja. Bere se očitno še. Konkurenca med založniki je precejšna. Več se vlaga v oblikovanje knjig, predvsem ovitkov. S svežino presenečajo manjše, ciljno usmerjene založbe. Zares kreativen in svež komunikacijski pristop pa sem si zapomnil samo pri eni založbi.

Petič: Nemudoma sem odšel na Wolfovo, pograbil decembrsko številko angleške in ameriške izdaje revije Wired in pozabil na slovenski Knjižni semenj.

Pa kaj meni polapismenu sploh knjige, pa knjižni sejem!?

Edini - Tomaž Humar

2009-11-14T15:48:00.033+01:00

Danes je en tak tipično jesenski dan, kjer s pogledom skozi okno lovim odpadajoče listje, ki ga veter nemočno vrtinči in se veselo poigrava. Že lep čas je minilo od dneva, ko sem lahko ubežal vsakdanji noriji in se poglobil v smisel bivanja, obstoja, razmišljal o človekovih ciljih, prijateljih...

Pred kratkim se nama je z ljubljeno Tino rodil prvorojenec Maks, danes pa je življenje odneslo prijatelja Tomaža Humarja. Vsakokrat me je streslo in pretreslo; pri Maksu me je zadelo v preprostosti in obenem komplekstnosti novega življenja, danes pa sedim v žalosti ob nerazumevanju življenjske poti in veličine posameznika. Potočil sem tudi solze. Že dolgo ne.

S Tomažem sva se spoznala na sredini prejšnjega desetletja, kar tako, na enem od številnih plezanj. Padla je beseda in sva tako skočila še nekajkrat plezat, pa tudi čvekala sva nerazumno veliko. In je prišel tisti Hip!, pa sva pred seboj že imela sodelovanje na projektu Solo El Capitan. Potem je Tomaža odneslo na Daulaghiri, mene pa v dizajnerske in oglaševalske vode. A ostala sva v stiku. Poznal sem ga, kot izredno kompleksno osebnost, človeka z natančno izdelano vizijo, živalsko voljo in zahtevnim karakterjem, obenem pa tako "kmečko" preprostega in iskrenega človeka.

Tomaž je bil zagotovo eden najboljših alpinistov sveta, daleč najbolj kreativen in z jasno vizijo udejstvovanja v tej panogi. Recimo, s samopromocijo in načinom vodenja alpinističnih projektov pa desetletje pred vsemi konkurenti. Imel je le to smolo, da ga večina slovenskih alpinistov ni razumela, zato je imel večne nasprotnike - takoimenovane metalce polen. Bil je svetovna zvezda alpinizma in domači junak. V vseh pogledih je bil ekstremističen in je deloval v mantri: Without risk, there is no Genius!

Ljudje, kot je bil Tomaž so izredna redkost. Slovenci se vseskozi trudimo dokazovati, da nismo majhni, da nismo pljunek v morje svetovnih presežkov. S Tomažem smo imeli svetovno alpinistično zvezdo, od tu dalje pa nam ostaja legenda.

Tomaž, počivaj v miru!

Fotografije objavljene na tej strani sem posnel med solo vzponom Tomaža Humarja v pokončni steni El Capitan, ZDA.

Kako daleč zares poleti kladivo?

2009-08-24T22:59:00.015+02:00

Pred dnevi SMO dobili novega atletskega svetovnega prvaka. Primož Kozmus je zalučal kladivo dlje kot vsi ostali in pristal najvišje na stopničkah, oplemeniten z zlatom ob spremljavi naše domače himne. Vsa čast in čestitke za ta presežek in izreden rezultat.

Pri vsem tem pa je zanimivo predvsem vse tisto kar niti ne sodi k metu kladiva (slednje me je namreč oplazilo takoj po OI v Pekingu in mi začelo iti na živce že prav kmalu, sedaj pa je že na meji dobrega okusa). Namreč, vsak intervju, članek ali katerikoli že drug medijski utrinek, ki se vrti okrog našega junka, je povezano z denarjem. Povedano drugače; govora je v največji meri o tem, kako malo junak zasluži, kako malo ali skoraj nič država naredi za njegove rezultate. Slednje je servirano vse od olimpijskih iger v Pekingu, kjer je Primož osvojil zlato olimpijsko. Celo tako daleč je šlo, da je kasneje naš junak grozil, da nikoli več ne bo nastopal, če država ne uvede nekakšne rente za športnike?! Komu je že grozil in komu je sploh mar za njegove nastope?

Verjamem, da športnikom ni lahko. Tudi sam sem se več let trudil kao napol profi športnik v različnih panogah. Nikoli nisem postal svetovni prvak, niti evropski, za državnega pa je bilo dovolj. Okej, ampak nikoli nisem razmišljal, kako fajn bi bilo, da mi država podari rento, da mi bo zares okej. Sploh pa nisem treniral in tekmoval za te štose. In takrat tudi ni bilo tega vprašanja, ki se sedaj pojavlja vseskozi v medijih: Reševanja problema vrhunskih športnikov? Kar je sicer hudo hecen stavek. Koga že moramo reševati? Športnika - individualca ali morda 3000 delavk Mure, pa kakšnih 100.000 tistih, ki živijo pod življenksim minimumom, hm, ali pa kar vseh 80.000 brezposelnih. To bi pa bilo pravo reševanje in podvig!!!!

Ne, reševati se mora eksistenca olimpijskega in svetovnega prvaka, ki očitno s svojim moštvom na podlagi odličnih rezultatov ni sposoben pridobiti sponzorjev, ki bi bili pripravljeni vložiti v rezultate in tako posredno v oglaševanje svojega produkta. Verjamem, vse to bi bilo lažje z zmago v žepu v teku na 100 metrov, kot pa v panogi metanje kladiva, ki jo še atletski navdušenci komaj poznajo in, ki ima imidž po močnih dečkih bivše USSR in NDR.

Skratka, nehumano je, da država podarja kakršnekoli rente za športnike. Skoraj neverjetno je dejstvo, da država trenutno zaposluje znotraj policije in vojske 660!!! športnikov (takole na uč, to meri 950.000 eur mesečno). Dobro bi bilo, da država omogoči športnikom, da pridejo lažje do vrhunskih rezultatov in medalj, da jim nudi brezplačno šolanje, pa ugodnosti pri davkih, tudi sociali, da jim da možnost, da se morda kasneje vključijo v kakšne dodatne izobraževalne in družbene programe in procese, ki jih pozna večina smrtnikov. Želeli smo kapitalizem in tržno gospodarstvo, sedaj ga imamo in če slednje velja za delavke Mure, naj velja tudi za športnike.

Vredno branja: Koliko je vreden vrhunski športnik

Le Tour de France je največji!

2009-07-25T20:36:00.026+02:00

Kmalu bo šlo mimo že četrto leto, odkar sem si ukinil televizijo in gledanje teve sporeda. Tivi sem preprosto odnesel na boljšjaka in s tem v zgodovino. Aleluja! Res, imel sem sicer pomislek, kako se bo slednje izteklo, pa sem kmalu ugotovil, da takšne škatle sploh ne potrebujem. Za dober film me odnese do kina, za tistega iz predala zgodovine pa posežem po dvd-ju in mekbuku. Novice si priskrbim preko spleta, uživam v prebiranju revij in časopisov, informacije pa tako in tako najdem vsepovsod.

Obstaja pa razlog zaradi katerega pogrešam tivi in velik ekran. To je vsakoletna dirka Le Tour de France. Priznam, znotraj tega pa sem mrzel, prikrajšan za užitke, prikrajšan za pogled na izostren enkran in dogajanje v "živo". Tudi letos spremljam tour toliko, kot mi dovoljuje vsakodnevno delo; predvsem v večernih urah, ko pregledujem posnetke, statistike, komentarje, intervjuje, izjave, napovedi... To je športni dogodek vseh dogodkov! Tritedenska kolesarska dirka po Franciji je edini šport, ki ga spremljam zares, za katerega preprosto živim vsakega julija od sredine devedesetih. Hja, pri tem pa mi manjka edino tv!?

Okej, letošnji tour je še posebej zanimiv. Vrnil se je Lance Armstrong, konkurenca je huda, etape so prvovrstne, strategija je huda, dogajanje je polno preobratov, ob cestah je cel žur. To je resnično šov. Danes je potekala ena najbolj zanimivih etap - vse od bojev Armstronga s Patanijem in Ullrichom, - ki se je končala z vzponom na Mont Ventoux. Enkratno, presežno, napeto in nepozabno dogajanje!!! Prava paša za oči in odličen futer za počutje. Vesel sem, da se je vrnil Lance, da je tour s tem oživel, da je njegova vloga tudi dobrodelna.

Teveja si zaradi tura ne bom umislil. Sem dojel, da teve lahko delno nadomestim z gledanjem v displej makbuka. Zagotovo pa pride dan, ko se bom odpravil do Francije in spremljal tekmo vseh športnih tekem v živo.

Kaj ima revija Samaritan z dobrodelnostjo?

2009-06-24T23:56:00.010+02:00

Življenjsko - stilna revija v slovenskem in angleškem jeziku, ki so jo modreci poimenovali Samaritan je sveža edicija na trgu. In, ko tako listam po reviji z všečnim logotipom (S), dokaj posrečenim, a žal, nedokončanim oblikovanjem, s povprečnimi članki, ki jih beremo na bogatem papirju (kaj je že eko papir?!), bogata z reklamnimi vložki, katerih sporočilna vrednost je "klasično" potrošniška; kupi me, kupiti se me splača, jaz te že zapeljem, ti si moj. imam te... Zaboga, kaj ima ta revija S z dobrodelnostjo? Morda to, da so si starosta slovenskega oglaševanja zamislili, češ, sedaj pa je trenutek, ko bomo ustvarili nekaj zares dobrega - beri pozitivnega - za naš Planet, za preprostega Človeka. Hudo?! Res so se nehote ali hote nategnili in nategnili so tudi nas vse, ki verjamemo v dobrodelnost. Nekaj mi smrdi po zavajanju.

Naj me kdorkoli razsvetli in mi pove, kaj zaboga ima ta Samaritan z dobrodelnostjo?

Okej, članki; Odprimo dlan, Lepšati življenje, Reši otroka..., se precej dobro berejo in slišijo, a roko na srce, so le mašilo pri konceptu revije - Za dobro situiranega bralca, ki želi biti nekaj posebnega - morda tudi IN - z revijo, ki ni nič drugačna od ostalih. Celo za koncept, ki ga oglašujejo, češ, ko me kupiš, podariš toliko in toliko za dobrodelnost. Jojmene, tukaj pa nas ima res nekdo za norca.

Kaj sem hotel sploh povedati. Ja, dobrodelnost je dobra stvar in trenutno je tudi v modi (poglejte samo podjetnika Škrabca aka Riko vizionarja, ki ga najdete na speglanih fotogrsfijah v skoraj vsaki tiskani ediciji, ki omeni filantropijo). Ampak koncept dobrodelnosti pomeni, da si nekdo, ki naredi dobro za druge, za vse, ki nimajo urejenega vsakdana, za vse, ki jim primankuje hrane, pitne vode... Koncept dobrodelnosti pomeni, da nekdo, ki ima več, tudi preveč, da nekaj tja, kjer imajo bistveno manj vsega potrebnega za preživetje, dostojno življenje. In revija Smaritan je od dobrodelnosti oddaljena toliko, kot imam jaz možnosti, da poletim na Luno.

p.s. pa sploh nisem hotel kritizirati, ampak tovrstne stvari pa me požgejo!

Vredno branja; Pomembne odločitve, Katja Lenart, vest.si

Življenje ni potica, je pa lahko kremšnita

2009-02-14T10:18:00.009+01:00

Kdor se spomni časov bivše Juge, potem ve, da je bilo sila težko najti nezaposlene, tudi precej na lahko se je prišlo do dela. Spomnim se, da sem že kot mulc delal na počitniški praksi v Gorenju in to cel mesec, dva, pa ponovno naslednje poletje in si prislužil nekaj dodatnih nemških mark za obisk morja, opremo za deskanje, plezalni pas, prvi Atari, še prej Spectrum. Potem sem kot srednješolec začel s čiščenjem stekel, barvanjem in renoviranjem na višini in podobna dobro plačana in posebna dela. Skratka, dela nikoli ni zmanjkalo, če si le hotel kaj delati.

Danes pa dela tudi zmanjka, ker smo v kapitalizmu, ker smo tako hoteli in ker je to povsem naravna pot razvoja. Spomnim se uvodne sekvence v filmu Petelinji zajtrk, kjer glavni junak izgubi službo. "Življenje ni cvetoče polje," pravi diretore v filmu. Poda tudi zanimiv izgovor, razlog, resnično situacijo: "Kot bi imel tri kose kruha, vi pa ste štirje. Razumeš.". Službo danes izgubijo tudi tisti, ki ne igrajo v filmu in se jim vrti real life movie. Službo bodo izgubili - glede na trenutno stanje kapitalizma - številni, še več takšnih, ki niti ne gledajo filme in tudi veliko takšnih, ki niso videli Petelinjega zajtrka. Škoda! Film je lep primer, kako je lahko izguba službe nova priložnost, je tudi šolski primer, da človeku pač ni potrebno obupat.

Vsak nov korak je lahko tudi nova priložnost, ker življenje ni potica, lahko pa je kremšnita. Oboje je odlično, okusno, zaželjeno in konec koncev ustvarja ugodje in preživetje.

Plezanje na Falus in druge plakatne štorije

2009-01-03T10:15:00.013+01:00

Pospravljanje je vedno za nekaj dobro. Določenih stvari se tako znebiš, druge shraniš in jih nikoli več ne najdeš, tretje pa recikliraš, se jih preprosto znebiš. Včeraj sem se lotil arhiviranja številnih podatkov iz računalnikov na zunanji disk; Hej, iz treh macintoš kompjuterjev sem uspel presnet za 400 Gbyjte uporabnih, nikoli zavrženih informacij, datotek, fotografij?! Sem pa med delom naletel na zanimivo serijo posterjev.

Precej nazaj sem se preživljal s fotografijo, dizajnom in različnimi artiš for biznis projekti (A2B). Med drugim sem tudi veliko pohajal po svetu, lovil v objektiv neskončno lepe trenutke, se družil na plezalni sceni in se imel precej brezbrižno in fajn. Potem sem nekega dne izdelal plezalne posterje s prav posebno idejo in željo, a je projekt zaradi drugih obeveznosti - večji izzivi, več odgovornosti, več keša, a manj časa... - ostal na trdem disku in pejper osnutkih. Uf, razmišljam pa, da je morda sedaj pravi čas, da takole za dušo obudim projekt, da ne gre čisto v pozabo. Gre namreč za serijo plezalnih fotografij iz hudih koncev sveta, ki so precej nenavadne in so podkrepljene z dodatno komunikacijo by headline. Hm, teh posterejev je kar nekaj in bilo bi jih potrebno malček dodelat, da bi bili času aktualni.

Kako čas spidira in kako se spreminja komunikacija?! V mojih rosnih letih je bil poster - plakat, zares cenjeno komunikacijsko sredstvo, danes je zgolj eden izmed množice komunikacijskih kanalov, ki izgublja na veljavi. Predvsem zavoljo poplave web-socio kominikacije, pa trenutne moči Tv-ja in ostalega bolj modernega. Verjamem pa, da človek s plakatom (govorimo o ličnih in manjših plakatih, in ne Jambo sranju!!!) komunicira bistveno bolj osebnostno in je hudo dobra stvar za imidž. Naj živi plakat!

* Fotografija v tej objavi je nastala v plezalnem ambientu Vanjska draga, v Istri. Gre za eno redkih skalnih formacij v obliki falusa. Podobne formacije sem še srečal v grški Meteori in na oddaljenem otoku Tasmanija.

Odklop po domače in dodatna doza v 2009

2009-01-01T21:03:00.011+01:00

Nekako smo se le prebili v leto 2009. Jojmene, kako čas beži sem si navrgu danes zjutraj, ampak hej!, le čemu?! Hitreje gre, manj težav imamo. Manj se nam vse skupaj vleče, več imamo od dogajanja. Bolj šiba mimo nas, manj sranja opazimo, ostaja pa tako več dobrega. Mejdun, če razmišljaš takole, potem si gotovo brez želodčnih težav, ne potrebuješ rupuruta in podobnega sranja, kaj šele kakšnih blažilcev stresa, vrle strokovne pomoči, skupnih seans v toku pranja možganov in podobnih štosov.

Uf, sem pa zabredel?! Želel sem le spisat, da je bilo leto 2008, vsaj zame, fenomenalno, pač kot še vsako doslej. Bilo je drugačno, polno presenečenj. Veliko sem doživel neprecenljivega, pestrost in spremembe so bile serijsko. Še največ sem se učil na napakah, veliko pa je bilo hudo dobrih potez. Precej sem komuniciral, treniral okolico in ustvarjal. Veliko sem tudi treniral samega sebe. Precej sem bil z ljudmi, kar me je gradilo, na momente tudi črpalo. To slednje še posebej takrat, ko recimo srečaš kakšen zahrbten primerek aka mamin sinko izgubljen nekje v divjini, pa bi dudico, moj fante?, ah ne, saj ti bo tvoja bejba postregla, da se ne boš prehladil (sori za tale izpad).

Porkamotorka, je treba čimprej pozabit na vse čudne trenutke in se spomnit predvsem tistih najlepših, lepših, dobrih, presežnih, nepozabnih... kot je ljubezen, horda frendov, ustvarjanje, uživanje vsakdana, socializiranje na vseh frontah, trenutna samevanja, ki so čist okej za duhovno rast, kreativnost... Skratka, tudi naprej bom strmel, da bo naslednja izdaja še posebej začinjena, da ne bo lajf kar tako samoumeven in jasno, da bo zares šibalo.

Vsem želim hudo fajn leto 2009!

* Na fotogariji je ženski del skupine (same fejst punce!!!), s katero sem raziskoval najbolj odročne dele Mongolije. Letos sem precej deloval kot profesionalni popotnik - beri 9 tednov, 6 destinacij - in imel priložnost spoznati imenitne ljudi. Bilo je super!

Šala meseca je tokrat ukrep vlade RS

2008-12-27T13:28:00.007+01:00

Šala meseca je tale: Plače ministrom manjše za 215 evrov bruto. Točno to lahko danes preberete v Delu in tam tudi piše, da bo predsednik vlade Borut Pahor prejel namesto 5809 eurov bruto, sedaj samo še 5586 eurov bruto cekinov. Ministri bodo prejeli samo še 5371 bruto namesto obljubljenih 5586 evrov bruto. Jasno, govorimo o bruto plači brez dodatkov, brez bonitet, brez službenih telefonov, službenih vozil, službenih večerij, ostalih ugodnosti...

Ne gre toliko za to poceni in smešno gesto -200 evrov, ampak zato, da bi vlada preprosto morala kot prva pokazati, da gre sedaj ZARES ZA SPREMEMBE!, da nas res - glede na trenutne gospodarkse kazalce in predvidevanja - čakajo koreniti premiki v razmišljanju, osebni in družbeni odgovornosti in v vsakodnevnem lajfu. Tako pa čista flaskula v tej borni potezi vlade!?!? Znižanje plač z gesto - 1000 evrov bruto bi bila odlična šok terapija za ljudstvo. Tako bi recimo danes - na zadnji soboto tik pred zaključkom leta - bile pol manjše vrste pred novodobnimi zbirno-molilnimi kontejnerji (beri megamarketi) in bi ljudje tako nakupovali kar res rabijo in bi tako morda pokazali tudi več sočutja za bližnjega, ker bi tako imeli več časa in tudi nekaj več cekinov in bi se tako celo obrnili in pogledali naokrog.

Kam sploh molim taco me boste okrcali? Predvsem k zgornji šok terapiji, ki se ni zgodila in zadnjim ukrepom vlade, kjer se je zaplezala in dala na trg skoraj nične "blažilce" krize. Nisem ekonomist, se pa vsaj toliko spoznam na posel, da prepoznam, da so ukrepi slabi, da je odzivanje vlade podobno zaspani koali na Evkaliptu, da se naša nova vlada samih strokovnjakov prperosto ne znajde v novi vlogi. In tudi ne rabiš biti posebej bister, da uvidiš, da vlada ni storila skoraj nič, da bi krizne razmere spremenila v priložnost. Torej, za našo skupno možnost k pozitivnim spremembam bomo ponovno, tako kot skoraj vedno doslej, ostali sami.

Bill Johnson se je vrnil

2008-12-20T10:54:00.009+01:00

Še prav dobro se spominjam Vučka in Olimpijskih iger v Sarajevu, 1984. Tudi zaradi tega, ker so potekala na domači grudi, zaradi tega, ker sem takrat tudi sam aktivno tekmoval v smučanju, predvsem pa zaradi ameriškega smučarja Billa Johnsona. Tisto sezono je bil poslan od samega vraga! Imel je odlično sezono in pokazal tako tipično ameriški pristop v razmišljanju zmagovalca. Z izredno vožnjo je pred igrami zmagal na wengenskem smuku. Prav tako je na tiskovni konferenci pred igrami napovedal zmago v smuku; Jasno!, obnašal se je kot zmagovalec in na koncu tudi zmagal. Prišel, videl, zmagal! Odlična zgoba in primer osebne-zmagovalne motivacije "by book"! Kasneje Johnson rezultatov nikoli ni ponovil so pa o njegovi zmagi posneli celo film; tako predvidljivo za Američane in tako Holywoodsko.

Johnson je pač Američan, kjer je za uspeh dovoljeno skoraj vsako tveganje, kjer je uspeh način življenja. Tako poslovno, idejno in finančno. Seveda, Johnson je Američan in je tudi tvegal, si tako nakopal finančne težave, tudi bankrotiral, doživel družinsko tragedijo in ostal na površju. Celo tako je tvegal, da je leta 2001 štartal na kvalifikacijskem smuku za olimpijske igre v Salt Lake Citiyu 2002 in pri veliki hitrosti tudi HUDO padel. Johnson je padec preživel, a lahko se zahvali veliki sreči in solidarnosti ostalih ameriških zvezdnikov smučanja (kako značilno za zmagovalce). Posledice padca pa so vidne še danes. In jutri se na kraj "zložina," na Bjelašnico in v Sarajevo ponovno vrača Bill Johnson. Na tekmo Legend by Jure Košir & HIT Challenge ob 25-ti obletnici olimpijskih iger. Ekola, kako pa bi zgledala obletnica brez Bila Johnsona - brez zmagovalne poteze pač ne gre.

Johnsonovo olimpijsko leto 1984 je šolski primer zmagovalnega pristopa. Kljub temu, da ne odstopaš veliko od konkurence si zmožen zmage. Pomembno je, da najdeš svojo prednost v prepričanju, v razmišljanju kao "Nič me ne ustavi. NI ovir zame! Zmaga mi je namenjena!" Kakopak je ob tem potrebno tudi nekaj sreče. Bistveno pa je zavedanje, da lahko iz vsake situacije izstopiš kot zmagovalec.

* Priporočam knjigo Ski to Dye
** Fotografijo sem si tokrat izposodil.

Postavimo končno Mošejo v Ljubljani

2008-12-14T15:23:00.014+01:00

Naj takoj napišem, da sem ateist. Odobravam in sprejemam vse vere in vsa ljudstva tega sveta, vso raznolikost in drugačnost ljudi. Sprejel pa sem tudi, da že več let ne gledam TV-ja, a kljub temu še vedno sledim toku vesolja. In ker ne gledam televizije zgrešim marsikatero polemiko in vročo televizijsko debato. Jasno, tako sem tudi izpustil oddajo Trenja na POP TV, kjer je debata tekla o izgradnji ljubljanske Mošeje. Da je bilo vroče so mi povedali drugi, in, ker je bil cel cirkus sem si ogledal oddajo preko spleta tudi sam.

Grozno! Slovenci smo res slovenceljni. Tako grozno neodprti za druge, polni strahov in bojazni. Strokovnjaki tako in tako ugotavljajo, da je biti ksenofob značilno za majhne narode. Brez dlake na jeziku lahko zatrdim, da je očitno velika večina mojih sosedov ksenofobov!? Zato, ker je tako nečloveško pogledat čez plot, ker tridesetletni slovenski fantje še vedno živijo pri mamcah, ker smo tako radi v svojem domačem brlogu. Jasno, potem pa si kaj hitro ogrožen, ko se ti takole pač slučajno pred domačim pragom zgodi nekaj česar nisi navajen. Očitno je splošna težnja ne sprejemaj drugačne v svojo bližino?!

Mošeja v Ljubljani je vsaj zame sprejemljiva in nujna. Kot mulc sem imel v osnovni šoli sošolce iz vse bivše Juge. Pa valjda, Titovo Velenje je bilo multinacionalno mesto in radnička metropola. Imeli smo se lepo! Že pri desetih sem spoznal, da različnost med nami ne boli in osvobaja zavore. Kasneje sem spoznal, da je to nasploh dobra šola, ki te otrdi za lajf. Nato sem veliko potoval in videl precej sveta. Spoznal sem skoraj vsa svetovna verstva in precej različnih ljudi, navad in običajev. Danes spoštujem vse ljudi in vse vere.

Skratka, Islama se ne gre bati. Človeško je pač, da se Muslimanom v Sloveniji, da končno možnost, da skrajno neprimerno dvorano Tivoli in ostale home-made variante po Sloveniji zamenjajo za nov verski objekt. Takšnega z Minaretom in vso ostalo potrebno infrastrukturo za opravljanje molitve in druženja. Sem za Mošejo v Ljubljani, bodi tudi ti!

* Na fotografiji je Mošeja Hasana drugega v Casablanci. Velja za eno največjih mošej na svetu. Je edinstvea in odprta tudi za ogled nemuslimanom.

Brata Coen res Huda sta Carja

2008-12-08T23:48:00.012+01:00

Okej, tokrat spet ne morem zamolčat, da sta brata Coen zares carja. Samo v zadnjih dveh letih sta me dvakrat hudo podkurla s povsem presežnim filmom. Vsakokrat, ko stopim iz kinodvorane si zastavim tisto, češ, kaj pa je na njunem platnu tako nekaj posebnega, da te odnese, navduši, podžge, napolni... In, vsakokrat ugotovim, da so to hudo izdelane karakterne vloge igralcev. Ethan in Joel Coen preprosto znata iz igralcev potegnit maksimum, jih navdušit, motivirat in nasploh sta polna filinga. Pravijo, da sta pri zadnjem pisanju scenarija, le tega pisala v stilu, da sta v vloge na papirju postavila povsem taprave igralce.

V zadnjem filmu Burn After Reading, ki se trenutno predvaja v kinematografih jima je uspel zares VELIK MET. Iz take prežvečene teme, kot je CIA, pa razna špijunaža v stilu nekdo me opazuje, pa vsakdanji problemi vsakdanje ženske, pa prešuštvo sta potegnila vse presežno in navdušila. Če pogledamo samo zvezdnega Breda Pitta, kako je naštudiral aerobic tipa in kako ga je šele odigral, potem ti je vse jasno. Da ne omenjam še ostalih.

Bravo, bravisimo in naj se nadaljuje!

Gruzija - Kdaj spet biser Evrope?!

2008-11-29T09:20:00.015+01:00

Letos poleti smo se nekateri čudili, kaj zavraga počenjajo tam na vzhodnem delu Evrope. Neprijetne novice so prihajale dan za dnem, vse do vojnega stanja med Gruzijo in Rusijo. In zgodilo se je; Jebena Vojna! Kot pojasnujejo mednarodne skupnosti je za stanje kriva Rusija. Jaz pa verjamem, da ni dobro biti tumač pogumen in izzivati 100x večjega na račun tega, da lezeš nekomu v rit. Na koncu nasrkajo itak nedolžni prebivalci. Vsaka vojna je zlo!

V Gruziji imam kar nekaj frendov. Celoten konec okrog Kavkaza, vključno z Armenijo, Azerbajdžanom, še vedno vročim območjem Gorskega Karabaha, pa tudi kritično Abhazijo in obe Osetiji poznam precej dobro. Tam sem doživel lepe trenutke. Predvsem v Kavkazu, ki je preprosto izreden, enkraten za posebne presežke, za stik z izrednimi ljudmi. Tokrat pa namesto lepih pozdravov, dobim izzliv od prijatelja, ki živi v Tbilisiju. On živi od vodenja turistov, od turizma pač, če temu lahko tako rečemo: "Hi, Matej, here is fucking boring!. Nothing to do.". Zavito v celofan mu objasnim: Jasno, ko pa je tvoja država v ušivem vojnem stanju. In zares, pozabi na vodenje turistov naslednjih nekaj let! (precej neoptimistično, a ne?) Gruzija in celotno področje okrog Kavkaza je za nekaj leto odrezan od turističnih tokov, prihodkov od turizma.

Nekaj takšnega se dogaja trenutno na Tajskem, pa tudi v Indiji, kjer se dobesedno koljejo. Tajska velja za državo, kjer za vložen denar dobiš največ. Okej, dobiš lahko marsikaj, od mladih deklet in fantkov, ki se prodajajo za fičnike debelim in mastnim Evropejcem in Američanom. He, poznam tudi slovencenlja, ki ni tako zelo hudo zavaljen, je dokaj mlad, nekaj preko trideset, tudi podjeten, sicer še vedno živi z mamo in očijem, pa vseeno hodi redno tja dol na seks turizem. No, tega sedaj vsaj nekaj časa ne bo počel, ali pa bo to počel še bolj poceni zavoljo dodatnega rizika, ki ga bo sprejel. V Indijo pa mu trenutno nikar ne svetujem zait.

Želim predvsem povedati, da nobeno sranje v državi ni dobro za pretok ljudi in denarja. Vsaka slaba informacija je domina efekt, ki je danes v hipu na naslovnica dnevnikov in v prajmtajmu na TV-ju. Samo pomislite, koliko let je potrebovala Hrvaška za zaupanje turistov in koliko milijonov evrov so morali vložiti za mednarodno kampanijo v medijih. Koliko je to že denarja?! Turizem je živa stvar, ki se lahko podre v trenutku. Kako že; turizem smo ljudje.

Kriza najbrž je, a globalna šele prihaja

2008-11-23T10:56:00.015+01:00

Ko George Soros, rojeni Madžar in danes živeči američan napove krizo posojil, potem to nekako mora držati. Ko George Soros, eden največjih finančnih analitikov moderne dobe, napove, da finančni trgi niso sposobni lastne regulacije ali po domače dovolj poštenega poslovanja, in da je potrebna tukaj regulacija držav, potem to zagotovo drži. Najresneje pa je potrebno verjeti Sorosu, ko napove prihodnost sveta; "Spoprijemamo se z grozljivimi izzivi globalnega segrevanja in odvistnosti od energije, zato bo morala nova Obamova administracija v morebitne načrte za spodbujanje gospodarstva vključiti tudi varčevanje z energijo, razvijanje alternativnih virov, gradnjo zelene infrastrukture. To bi lahko bil nov motor za svetovno gospodarstvo." Popolnoma jasno je, da to ne drži samo za ameriško administracijo, Baracka Obamo in njemu podobne, ampak za celotno svetovno gospodarstvo, vse ostale vlade držav, predvsem za tebe, ki tole recimo prebiraš in prav tako za mene, ki sem tole stipkal, kakor tudi za soseda in prav tako vse njegove sosede in nasploh za celoten del "pametne" populacije sveta. Predvsem ta del svetovne populacije, ki se bo zavedal problemov in izzivov prihodnosti bo tisti del, ki bo ladjo držal nad vodo. Ostali del, pa bo poskušal - sicer najbrž nevedoč - ladjo potopiti.

Okej, problemi v prihodnosti so resnično od vseh nas in za vse nas. Morda niti niso toliko Pahorjevi, ker na mesto okoljskega ministra postavi človeka, ki se mu o okolju niti sanja ne, je pa vsaj toliko pošten, da to prizna. Ampak, lahko le predvidevamo, da bo slovenska politična ignoranca slejkoprej dobila z lopato po glavi in, pazi!!!!, zaradi tega tudi vsi MI.

Kakorkoli že, pa kajkoli se že dogaja, sedaj je naša VELIKA ŠANSA, tvoja in moja, da odpremo oči in pogledamo kaj se dogaja okoli nas, da najdemo lokalne in globalne rešitve za prihodnost, predvsem nove izzive, tako gospodarske, poslovne, okoljevarstvene, humanitarne... Predvsem pa je pomembno, da se pričnemo obnašat precej bolj odgovorno. Jebeš visoko dozo hedonizma, aroganco do okolice in okolja, vsakodnevno potrošniško mrzlico, predvsem grabljenje za dobrinami, ki jih ne potrebujemo, pretirano predajanje užitkom na račun šibkosti sveta in drugih.

EXPO 2008 - Voda!

2008-09-17T05:47:00.009+02:00

Pred kratkim ali bolje malo manj pred kratkim nazaj sem se znašel v španski Zaragozi s sila preprostim namenom, da si ogledam letošnji sejem vseh sejmov ali event vseh evropskih eventov - EXPO 2008. V vročini nekaj malega pod štirideset stopinj celzija sem zares odlično dojel osnovno tematiko - VODA! Ker je svet resnično osredotočen na vse višje cene nafte in hrane ter posledično na slabši življenski standard se v trenutkih svetovne energetske krize pozablja na pomen vode: Ekstremni pomen vode za človeka in preživetje. Pozablja se predvsem na območjih, kjer je vode dovolj, preveč in celo v izobilju.

Resnice pa so naslednje; 1 milijarda prebivalstva živi na področju, kjer primankuje vode; Dve tretini Afrike ima pomanjkanje vode; Prebivalec Nove Zelandije in Kanade povprečno porabi 700 litrov vode dnevno, Nizozemec, ki je najbolj učinkovitejši pri porabi vode pa okrog 100, tisti na posušenem področju Afrike, pa 2.5 litra dnevno?!; vode v svetu so bolj in bolj onesnažene; svetovne vode so vedno manj nepredvidljive (vremenske spremembe) in težko kontrolirane.

Resnica je tudi ta, da se bo do leta 2050 z motnjami pri preskrbi z vodo soočalo sedem milijard ljudi*. Voda, predvsem tista neoporečna in čista postaja vedno pomembnejša dobrina za človekov nemoten razvoj in preživetje. Voda in upravljanje z vodo je vedno pomembnejši posel, voda je pač nekaj kar pač je samoumevno za bogati del sveta in življensko iskani vir za revni del sveta. Voda bo vse pomembnejša v prihodnjih letih in bo korenito sprememinjala in spremenila življenja svetovnega prebivalstva in način gospodarjenja.

Letošniji EXPO 2008, ki je zaprl vrata pred tremi dnevi nas je opozoril, da voda je, vse naokrog nas in da je neoporečne vode vedno manj in je ni tam, kjer jo najbolj potrebujejo.

* vir: New Scientist

Ponovno Mongolija

2008-08-02T12:46:00.011+02:00

Očitno mi je usojeno, da vsaj mesec dni v letnem stažu preživim v polnem nomadskem ritmu. Pravzaprav mi je to dobesedno zlezlo pod kožo in še posebej fajn se počutim, kadar sem precej oddaljen od hitrega tempa in ponorelega sveta, in to med srčnimi domačini. Tam zares daleč na zahodu Mongolije, kjer domuje gorstvo Altaj je huda divjina in prav tam se živi na polno v sožitju narave.

V tej prisrčni divjini sem se znašel s prijetno skupino ljudi, ki mi je zaupala raziskovanje enega najmanj obljudenih koncev sveta; Mongolski Altaj na meji s Kitajsko in Rusijo. Na trekingu smo prehodili preko 200 kilometrov in to po zahtevnem terenu, brezpotju, s prečkanjem deročih rek in še marsikaj je, kar je zaznamovalo to edinstveno avanturo (recimo vzpon na 4060 metrov visok vrh). Družbo so nam delali Mongoli in prav tako domačina s področja, iz sibirskega ljudstva Tuva. Slednja sta skrbela predvsem za transport opreme na kamelah in konjih, medtem pa so ostali Mongoli vsake toliko scvrli kakšno ovčko, pa kozlička, da je šlo slastno pod zob.

Žal, poštna in ne blagovna znamka

2008-05-21T20:49:00.008+02:00

Ena, dve in že imaš svojo poštno znamko, medtem pa še vedno pišeš sočne mejle v katerih nastopaš kot resen govorec, dogovarjalec, potrjevalec, informator, usmerjevalec, osvajalec in tudi zabavač. Ja, tudi na to sem pomislil; nič več komunikacije preko žic, Wi-Fija, pa po vseh signalih, ki gredo v orbito in se potem takoj spet vrnejo, Hej!, saj imam svojo lastno poštno znamko.

Ma, genij sem! Jasno, sedaj bom pošiljam samo na otip prijetne pisemske pošiljke, polne prijetnih sporočil. Tako spet vem, da ne obstajajo samo blagovne znamke, pa njihova tržna vrednost, pa obvladovanje množic, pa zapeljevanje, pa blagovna norost, pripadnost ... "A piece of shit!," je rekel frend Fabricio in pljunil v Gučijev butik. Naj živijo poštne znamke!

Kaj 1.maj, tudi nedelat se nam ne ljubi

2008-05-03T23:58:00.018+02:00

Ko smo vstopili v prvi maj sem se pravpzaprav šele zavedal, da je to tisti 1.maj, ko nihče nič ne delal in je delati na prvega v maju nasploh greh. Sam sem se prav tako zgolj delal, da ne delam. Pravzaprav sem imel gorečo željo napisati besedilo o prvem maju - Prazniku Dela ali bolje, dnevu, ko se Nedela. Pa je takoj zatem prišel že drugi maj, ko se spet ni nič delalo, ker se to preprosto ne spodobi in je vredno posmehovanja. In tako je danes pridrvel že tretji dan v maju, ko se načeloma že dela, a se je bolje temu izogniti, ker nikoli ne veš, kaj vse si bodo o tebi mislili sosedi in naploh se ne splača pokvariti renomeja o nedelu.

Letos se je na nedelovni praznik pripravljalo precej zares, saj se je stavkalo in izsiljevalo vsepovprek. Stavkali so vsi, ki si želijo višje plače, več evrčkov, boljši standard. Povedano drugače (izzvzeti so vsi tisti - in ni jih malo: 50%, - ki živijo pod mejo revščine, ki pa je nekje na zgornji koti 300 EUR mesečnega prejemka): vse se dogajalo in zgodilo zato, ker si delavci želijo več zapravljat, ker verjamejo v to, da si zaslužijo boljše avtomobile, več časa za obiskovanje trgovin, boljše možnosti za postavljanje pred sosedi, lažje odplačevanje kreditov, leasingov in naploh več materialnega, užitkarsko zapravljivega in ponosno dobrinskega.

Roko na srce, nimam kaj pretirano veliko s tem, če delavci štrajkajo in sporočajo: Želimo več denarja, želimo pravice! Če si zaslužijo in če je možno denar kje vzeti, potem si seveda zaslužijo višje plače in bolj dostojni vsakdan. Moti me predvsem to, da so si pridobili več cekinčkov predvsem tisti, ki takointako delajo bolj malo ali skoraj nič. Govorim namreč o državni upravi. In sedaj ubogi delavci v fabrikah, ki nimajo kakšnih pretiranih možnosti za kaj poodbnega vidijo to preseravanje državne uprave. Prav tiste uprave, ki nam vsem državljanom kaže veliko nelojalnost do države. Brez dvoma je za pričakovat, da bodo tudi fabrški delavci enkrat na podobnem nivoju. Pri tem se postavlja le vprašanje, kdaj? Kajti gre za tržno gospodarstvo, ki je v največji meri odvisno od uspeha poslovanja. Ta trenutek nastajajo občutne razlike, kar pa zares ni pošteno, če vemo, da so plače v upravi odvisne od fabrškega švica.

Zadnje čase precej hudo bode v oči. Predvsem ta pretirana nelojalnost ljudi do idej, skupnega snovanja za velike stvari. Manjka neka splošna klima uresničevanja vizij, drznost v idejah in pozitivna energija. Predvsem je v družbi čutiti splošno nezadovoljstvo in nerganje. Tudi mladi, ja tisti na katerih svet stoji, se otepajo odgovornosti, nekako se izogibajo velikim podvigom, idejam. Ni tistega norega zagona, zavzetosti za veliko stvar. Prijatelj, ki je vrsto let delal in živel v Kanadi se je pred letom vrnil v Slovenijo, se zaposlil v precej perspektivnem podjetju in se poskušal uživeti v vsakdan. Po mesecu dni slovenskega vsakdana pa se je pričel čuditi in spraševati: češ, da je tukaj pri nas res nekaj hudo narobe. Opazil je to splošno družbeno klimo nerganja, kjer ne obstaja nobene pripadnosti nikomur, kjer je izziv ideji fatamorgana, kjer je trendi, z najmanjšim naporom do cilja. Kjer si prismuknjen, če se forsiraš in se želiš dokazati znotraj kolektiva in nazven. Obstaja nek čuden konflikt; želimo se primerjati z zahodno Evropo, njihovo uspešnostjo, standardom življenja... po drugi strani, pa za slednje nismo pripravljeni storiti prav veliko. Storilnost slovenskega delavca je polovična, če ga primerjamo že samo s sosedom Avstrijcem. Glede na število patentov smo na repu Evrope. Uspešnih blagovnih znamk zunaj meja Slovenije je za drobtinice glede na svetovni trg. Uspešne domače poslovneže in vizionarje ne znamo ceniti in jih raje imenujemo garači, norci ai še huje, pač srečneži pod soncem.

Recimo ena od uspešnih zgod je zgodba o bratih Jakopin in o njuni uspešni ideji, ki temelji na dobrem poslovnem načrtu znotraj tržne niše, na visokotehnološkem razvoju jadrnic in sodobnem dizajnu, inovativnosti in visoki pripadnosti ideji. Brata sta verjela ideji, se borila na trgu, navduševala tudi ostale zaposlene znotraj podjetja in uspešno realizirala zastavljene cilje. To je samo ena od uspešnih zgodb, ki temelji na veliki ideji, pozitivni splošni klimi znotraj podjetja, pravih poslovnih korakov in predvsem na pristopu; zmoremo, ker smo lahko skupaj najboljši. Danes je v podjetju Seaway izredno pozitivna klima, nadpovprečne plače zaposlenih, možnost osebnostnega razvoja in delo na razvojnih projektih nad katerimi se navdušuje vsa svetovna industrija plovil. Dovolj za izziv?

Življenje brez idej je kot Televonela, le igrišče je precej večje in več nas sodeluje pri tem. Rezultat pa je znan že v naprej, vse skupaj pa poteka brez prave energije. Ni pomembno, če nisi bogataš, je pa pomembno, da vsak dan živiš svoje sanje.

Čista voda, modra misel

2008-03-22T21:23:00.010+01:00

Najbrž le malokdo ve, da je danes svetovni dan voda. Tudi meni je ušlo. Jasno, bližje so nam verski prazniki, pa prekaljena šunka, slastna potička in ostale dobrote, ki zašibijo in upognjejo mizo. Verskim ustanovam - takšnim in drugačnim - pač nikoli ni bilo mar za pridigo glede onesnaževanja voda, o problematiki zadostnosti voda in o ostalih ekoloških temah. «Dejstva pač ne prenehajo obstajati, če se zanje ne zmenite;« je zapisal Aldous Huxley. Najbolj preprosto je tako in tako, če o problematiki čistih voda sploh ne razmišljamo. Kar pa v izobilju dobrin, potrošniških manevrov, ugodju prostega časa aka »glavo na zabavo!«, vsakodnevne orientacije pozornosti k poslu, bogatenju in izključno individualnim potrebam pač ni za pričakovati, da se bomo pogovarjali o vodah in to celo o čistosti voda. Vodo vselej omenimo takrat, ko govorimo o primernosti za skok v jezero, o temperaturi, recimo tradicijonalno mrzle Soče, o razburkanosti morja pred odplutjem z jadrnico na odprto morje... Hm, pravzaprav sem se moral tudi sam uščipnit v svojo razvajeno rit in se tako spomnit, kdaj sem pravzaprav nazadnje razmišlajl o problematiki vode (no, malenkostno se vseskozi sprašujem o vodi). Hja, imam pač to srečo, da živim tukaj pod Alpami, kjer lahko vodo pijemo iz pipe in jo dejansko zajemamo iz zgornjih tokov večine naših rek.

Pravzaprav sem se z dejstvi glede vode srečal, ko sem potoval po svetu in to predvsem v državah tretjega sveta. Naučil sem se, da čista voda še zdaleč ni samoumevna, da količina vode ni pravično razporejena po svetu. Okusil sem, da te po konzumiranju nečiste vode dobesedno potolče. Celo tako zelo, da se vlačiš po vseh štirih, da se ti blede in da si po nekaj dneh takšnega stanja tik pred harikiri efektom. Zavedal sem se, da ima ponekod voda precej višjo ceno kot nafta, zlato. Da celo v Avstraliji, ki velja za ekološko zelo ozaveščeno deželo imajo nenehen strah pred pomanjkanjem vode. To mi je recimo razložila Aussiegirl Julie Anderson, ki pozna odlično razmere v deželi kengurujev in prav tako stanje voda v svetu. Tam spodaj jih je nekaj več kot 20 milijonov in so precej zares odvisni od zaloge voda, vseh skupaj pa nas po svetu taca 6,7 milijarde ljudi, ki dnevno v povprečju zaužijemo 3 litre vode. In to neoporečne vode. Raje ne računajmo kakšna količina vode je to. Bolje je, da vsak pri sebi poskuša dodati kanček k temu, da se zaveda pomena neoporečne vode, da jo ne onesnažuje, da je racionalen pri porabi, da se kdaj pa kdaj odpove pranju avtomobila, da predvsem išče ideje, kako bi čisto vodo namesto plinovoda speljal do kritičnih območij Afrike in drugod po svetu, da povem naprej tudi ostalim: Da čista voda pač ni nekaj kar nam je dano za večno.

* Na fotografiji, ki sem jo posnel pred leti je naš Smaragdni biser Soča. Največ je vredno prav to, da jo lahko še danes piješ od izvira v Trenti pa vse do Kobarida.

Delo bogati in osvobaja

2008-03-15T23:36:00.019+01:00

Ekola, danes sem našel dan za brezdelje in se ga naužil. Pod črto lahko celo rečem, da mi ni hudo delat, res pa je, da imam srečo, da DELO, ki ga opravljam sploh ni delo, ampak lajfstajl. Brez dvoma, Ej!, ne gre za delo-holi-ka in podobne štose, prav tako nisem srečen zgolj pri ustvarjalnem delu. Jasno, znam uživat in nasploh se imam okej pri delu, ki to NI. S prvim resnim delom sem se srečal že kot mulc. To je bilo počitniško delo v ex Jugi, ko sem ponaredil rojstne podatke, da so me vzeli v vroče, smrdeče in predvsem ogromne hale, kjer se je delalo - kot so me podučili - v moderni proizvodnji. Bila je dobra šola in še danes lahko vonjam ogromno delavsko menzo polno ljudi. Potem sem kot srednješolec sprva napredoval v brezkoristnega delavca v rudniku, nato pa sem kasneje na moje veselje čistil izložbe, ponavadi visel v zraku in loščil steklo stolpnic, adaptiral omete in packal z barvo. Verjel sem, da delo osvobaja, sedaj pa lahko k temu dodam, da delo razvija duha in polni nemirnost. Da je nujno za preživetje pa je takointako jasno.

Kapitalizem je hudo kruta stvar za vse, ki jih situacija potisne v odvistnost od rezultata dela, delodajalcev, konkurence na trgu in blaginje v družbi. Morda se tukaj motim, ampak spozal sem (na podlagi večletnih opazovanj), da mladim danes ne diši prav vsako delo. Jasno, večini delo sploh ne diši. Na nek način so precej razvajeni, čeprav so tudi takšni, ki te znajo zares presenetit. Mladim je na nek način za življenje podana precej neustrezna formulacija: češ, študiraj in lažje ti bo, ker boš kasneje delal tisto kar si želiš. Morda celo drži. Ampak potem precej mladih nima možnosti in sploh ne poskusi, da bi spoznali različna dela. Študij je načeloma zastonjskarski, starši pa igrajo sponzorje ne le študija, ampak tudi žuranja, pa potovanj, pa marsikaj bi se še našlo. Tako pa potem mladim ni potrebno do diplome skoraj nič delati. Da ne omenjam njihovih delovnih sposobnostih pri štiri, pet, šest in sedemindvajsetih. Poznam pa tudi takšne, ki kljub tridesetim, kljub službi, kljub normalnemu videzu, še vedno živijo na plečih staršev in to v skupnem gospodinjstvu. Haloooo?! Prijateljica jim preprosto reče mentalni invalidi. Pravzaprav je to na nek način sploh moderno na sončni strani Alp: Bodi čim dlje pri starših?! Nič čudnega, da ko se voziš po rodni grudi naokrog in gledaš te kockaste arhitekturne "presežke" z idejo pet generacij pod isto streho.

No, želel sem povedat predvsem to, da mladi in malo manj mladi precej razpravljajo o tem, kako jih služba obremenjuje, da so slabo nagrajeni, da si ne morejo privoščiti to kar bi si želeli. Po drugi strani pa še nikoli ni bilo toliko prostega časa kot prav danes, še nikoli se ni toliko potovalo kot prav v zadnem času, še nikoli se ni toliko zapravljalo po raznih kupovalnih centrih, megacentrih kot prav zdaj, še nikoli se ni porabilo toliko časa za brezveze, kot prav sedaj. In kje je potem problem, da smo nezadovoljni?! Problem je pravzaprav nekje drugje, da trenutno bogati svet bogati, revni pa postaja vse revnejši. Da se vse bolj in bolj poglabljamo v ekološko krizo. Vmes pa je praznina, ker se skoraj vsi ukvarjamo sami s seboj. Pravzaprav ni več tiste pripadnosti, da bi nekaj naredili za svet okoli nas. Preprosto ni!

Celo naš najpogumnejši smukač vseh časov Andrej Jerman ugotavlja: "Da toliko denarja, kot ga je danes, ni bilo še nikoli. Na drugi strani pa tudi revščine še nikoli ni bilo, kolikor jo je v tem tisočletju. Tu nekaj ni v redu." Res je!

Trenutna situacija nagrajevanja za delo: Danes sem pravzaprav v sobotnem Delu ugotovil, da so delavci nekaj dni nazaj stavkali. Zaradi prenizkih plač! Delavka v Muri seže do 380 eurov neto plače in je sploh vesela, če jo dobi. Delavec v Gorenju tam okoli 600, uslužbenec v državni upravi na nič kaj odgovorni funkciji pa okrog 1000 EUR pri petnajstih letih delovne dobe. Nekdo drug, ki dela, recimo na banki pa okrog 1200. Prijateljci kot izvršni direktorci v oglaševalski agenciji ni prav nič hudega in ji priteče 2K eurov na osebni račun mesečno. Dobra prijateljica iz Sydneya prejme 45.000,00 AUS $ letne plače za 10 ur dela šest dni v tednu, Hm, frend, iz New Yorka, ki takole na uč dela od devete zjutraj pa do osme zvečer (razen nedelj, hvalabogu) pa se podpiše pod 70.000$ letnega prihodka. S tem, da je brez socialnega statusa, brez zavarovanja in da ga lahko delodajalec brez razloga že jutri zabriše iz pisarne. Znanec v sosednji Avstriji zasluži podobno kot frendica v slovenski oglaševalski agenciji za manj odgovorno delo. 15$ je zasluzek vodnika v Mongoliji za celodn evno garanje in obenem kuhanje, 8$ pa je dnevni zasluzek Šerpe, ki nosi 20kg prtljage razvajenim zahodnjakom.

Skočila in ostala živa

2008-02-16T22:34:00.021+01:00

Čisto zares. V naše konce v kratkem prihaja simpatična, pogumna, neumorna, ustvarjalna in predvsem v zadnjem obdobju preobražena in srečna Norvežanka Karina Hollekim. Preobražena in srečna, ker je preživela strašno neugoden padec s padalom, ki se ni popolnoma odprlo. Pristala je z veliko hitrostjo na krošnji drevesa, si pridelala zares neverjetno število zlomov, skoraj izkrvavela, a na srečo hitre bolniške oskrbe in helikopterju preživela. “Zaradi napake na padalu sem na tla priletela s hitrostjo več kot 100 kilometrov... na srečo sem jo odnesla s celim hrbtom in glavo… predvsem pa sem ostala živa!” pove Karin, ki je bila ena bolj ekstremnih in nedvomno pogumnejših base skakalk na planetu.

Prav tako pa je Karin do popolnosti izpilila ekstremno smučanje, med drugim pa je tudi plezala, se podajala na popotniška raziskovanja in snemala dokumentarne filme, reklame in športne spote. Skratka, perfect sport women, ki je stežka zdržala pred štedilnikom. Jasno, vse do nesrečnega padca, ko se je v njenem življenju marsikaj spremenilo. Danes je Karin po dolgotrajni rehabilitaciji motivacijska govorka in v slednje se bomo prepričali prav kmalu (Sam jo grem zagotovo poslušat in bom kaj več napisal kasneje).

Pravzaprav pa sem želel povedat, da sem pred leti imel kolega, prijatelja, ki je bil prav tako vsestranski športnik, precej simpatičen in zavoljo tega tudi maneken, bil je zelo pozitivna, vesela in dinamična osebnost. In je tako prišel neugoden dan, ko je pri vsakdanjem skoku v vodo iz pečine, skratka, njemu dobro poznanem manevru naredil napako! Ni bilo hitre zdravniške oskrbe, prav tako je zamujal helikopter, nekako ni imel sreče, kot recimo Karina in pri vsej tej kolobociji ostal hrom. Kasneje se z dejstvom, da bo preostanek življenja preživel v vozičku, enostavno ni sprijaznil. Odločil se je, da naredi temu konec z mislijo na več sreče tam nekje na onstranstvu.

Življenje nikoli ne izbira na katerem koraku te čaka smola in kje so trenutki sreče. Vse poteka po nekakšnem ključu nepredvidljivega. Strinjam se, da je veliko več možnosti za poškodbo, če se ukvarjaš z nevsakdanjimi, morda ekstremnimi, za mnoge nerazumljivimi dejavnostmi. Skoraj vedno pa je to način življenja in si v tem dober in nekako zminimaliziraš možnost nesreče. Vedno, seveda ne gre, ker te preseneti nepričakovano. In če tako pomislim, v kakšnih vseh vsakdanjih situacijah te lahko pričaka usoda, kje vse te lahko doleti neumnost; že samo malce neprevidno prečkanje ceste in nekoliko divjaško razpoložen voznik in ti nesreča že precej podihava za ovratnik. In če razmišljam še dlje, potem verjamem in vem, da je vredno postaviti tveganje na tisto tanko linijo med tem tu in tisitim tam, ker to osvobaja in se preprosto soočiti z walking on the thin line. Življenje je takointako prav slednje.

* Članek je osebno stališče avtorja s katerim ne želi spodbujat k nevarnim sitacijam. Avtor ni odgovoren za morebitno škodo in nesrečo, ki bi jo utrpel bralec tega zapisa in v nadaljevanju adrenalinski navdušenec.

Fotografije z dovoljenjem Red Bull, Slovenija.

Nomad ali s culo po svetu

2008-02-08T18:11:00.001+01:00

Pred leti sem si predstavljal, da je vsak v svojem bistvu vsaj malo nomada. Potem sem lastno prepričanje nadgradil s spoznanjem, da je nomadstvo nekaj kar ne moreš posploševati. Še nekaj kasneje pa sem spregledal; moderno nomadstvo je pravzaprav značilno za bogati svet in je celo zelo trendi. Selimo se tja, kjer najdemo boljšo službo, selimo se tja, kjer je kapital in se sklepajo posli, selimo se naokrog kadar potujemo in radi povemo, da menjamo okolje, ker je to nasploh fajn in je predvsem posledica globalizacije; vse na dosegu roke! Živeti lajf modernega nomada je pač povsem okej, a precej oddaljeno od tistega, ki ga najdemo v Sibiriji, Mongoliji, Osrednji Aziji, na področju Afrike, kot je recimo Etiopija, kjer domujejo številna nomadska plemena.

Pravo ali kar prvinsko nomadstvo je moč najti tam, kjer se družine selijo za boljšimi pogoji preživetja, v iskanju rodovitne zemlje in pašnikov, pa seveda vode in v begu pred dolgo, mrzlo zimo. Takšnih nomadov je v svetu vse manj, in še ti so izpostavljeni modernim trendom in skorajšnjemu spreobratu. Biti nomad je osnovna človeška pravica, ne glede na to ali je temelj za pravico Bog ali narava sama. Živeti nomadstvo pa je izbira vsakega posameznika.

Z nomadstvom imam kar nekaj izkušenj; z moderniziranim doma, s pravim pa na raziskovanjih vsepovsod tam, kjer ljudje še vedno živijo v pravem nomadskem vzdušju. Prav vedno pa me zaznamuje ta njihova preprostost do življenja. Čudovito je doživeti ta enostaven pogled na vsakdanje stvari, kjer ne potrebujejo nevemkakšnih dobrin, kjer si zapolnijo dan s povsem navadnimi stvarmi. Ne hodijo na žure, pa ne sedijo pred televizorjem in podobne štose. Že nevemkolikokrat sem se spraševal, če poznajo bolezen, ki jo na zahodu imenujemo depresija. Pa sem tako vrtal in vrtal in razlaga o občutkih, ki nas zahodnjake prebadajo, ko pademo v depresivno stanje. No, pa si nikakor nismo prišli na čisto, ker slednje sploh ne poznajo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se sprijaznil z njihovim doživljanjem sveta, se uživel in preprosto užival v preprostosti življenja. In še nekaj zanimivega sem ugotovil, ko sem se družil z nomadi. Njihovi otroci shodijo kakšen mesec do dva prej kot otroci zahodnjakov (beri bogatega sveta) in to predvsem iz razlogov (zakar pa nimam znanstvenega ali statističnega dokaza), ker so otroci obdani z živalmi, ki jih enoatavno postavijo na noge, ker so otroci, recimo v geru, precej svobodni in dosti hitreje pričnejo s plezanjem in preprosto zato, ker je vzgoja nomadčkov precej bolj sproščena in imajo precej več svobode do gibanja in s tem raziskovanja okolice. In prav ta svoboda - imenovana nezategovanje na vseh nivojih lajfa, - ki jih spremlja vsekozi je nekaj, kar je še posebej značilno za nomade in njihov življenjski stil. Sem omenil svobodo?!

p.s. Tole dodajam zapisu naknadno, kajti čisto po naključju so v Dnevnikovi prilogi Objektiv (09.02.2008) objavili uvodni članek; Žurerski Nomadi, ki se ukvarja predvsem z mladimi v zahodnem svetu in njihovimi tveganji; od alkohola, seksa, drog, zasvojenosti, nasilja. Članek je plod raziskave žurerskih navad mladih v devetih mestih. Mladih, ki shodijo kasneje kot nomadi, mladih, ki so dobesedno žurersko razpoloženi, mladih, ki verjamejo v svobodo, a kaj kmalu spoznajo, da je edina prava svoboda v zahodnem svetu imeti denar, veliko denarja. No, o tem koliko resnice se skriva v "Imeti denar" pa v enem od naslednjih zapisov.

Nomad; 1. Pripadnik ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj; nomadi so odgnali svoje črede na jug. 2. publ. kdor pogosto potuje, se seli iz kraja v kraj... Vir: SSKJ

Ideje, ustvarjalnost, kreativnost ...

2008-01-27T01:26:00.001+01:00

Saj poznate tisto znano, ko Frank Sinatra izjavi: "It was a very good year." In res, tudi sam lahko rečem, da je bilo leto, ki sem ga prebrodil okej, prav tako fajn pa se je začelo tudi to, ki ga živimo. Nasploh pa so dnevi, ki minevajo že sami po sebi super in letos se počutim še posebej kreativno, kakopak ustvarjalno in polno. Vesel sem tudi, da smo znova v podjetju pokazali, da smo zares kreativna ekipa, da ustvarjamo presežke, da verjamemo v naše delo in vizijo, ki nas spremlja že nekaj zadnjih let.

Pred dnevi smo ponovno pokazali strokovni javnosti, da ustvarjamo dobre motivacijske produkte in še posebej, kako jih izvajamo. Bili smo prisotni na Kongresni borzi Simex v Ljubljani in ponovno sprejeli povabilo, da predstavimo primer dobre prakse v panogi turizem aka kongresi, eventi... Tokrat smo pokazali zgodbo o izredno avanturističnem in Hi-Tech motivacijskem dogodku 007, ki smo ga zasnovali in izvajali v lanskem letu. In nič nam ne more biti zares hudega, kar se tika ustvarjalnega koraka pred konkurenco v prihodnje, ko pa že sedaj vidimo, da se konkurenca hvali z ustvarjanjem presežkov v obliki tujih licenčnih idej kot bo recimo bodoči doživljajski park v Tivoliju?! in fejk prenočevanje v iglujih.

Že od nekdaj me še posebej privlačijo ideje, ustvarjanje presežkov, zadovoljstva in uporabnih oblik. Sem nekakšen frik na ideje, na nove tehnološke gedžete, na sveže pristope v dizajnu in arhitekturi in še posebej v komunikaciji. Trenutno se mi rolata dva zares velika razvojna projekta; prvi se bo z nekaj sreče zgodil že letos v juniju, za drugega, ki pa je bolj obsežen in zahteva precejšen budget ter nekaj daljšo razvojno pot pa upam, da ga bomo letos pripeljali vsaj do točke, da bomo izdelali prototip. Hm, tukaj je še ena ideja, ki pa si zasluži povsem svojo obravnavo v eni od naslednjih številk.

Nasploh pa sem želel povedati, da je za vsako ceno vredno verjeti v to kar delamo, delate, delajo, v izzive, ki jih vidimo pred nami, četudi so še precej zabrisani. Na dobri poti boste še posebej, ko se bodo prijatelji smejali vašim idejam. Hej, to je hudo dobro znamenje, ki ga je treba izkoristiti! In verjemite; edine meje sveta, so zares samo tiste v glavah.

p.s. Slikovni material v tej rubriki napoveduje naš nov dogodek, ki se bo zgodil enkrat do poletja in napotil slovenska podjetja, da se bodo zaposleni srečali iz oči v oči in to na nepoznanem terenu in šlo bo čisto zares. Naj se vidi, kdo je najboljši :)

Najtanjši jabček

2008-01-21T10:12:00.000+01:00

Pri Applu je očitno vedno vroče, vseskozi se precej dogaja in takole na prvo žogo; pri njih res nikoli ni brezdelja. Če že ne dajo na trg novega iPhona, iPoda ali kakšnega od ostalih sedanjih in bližajočih se gadžetov, potem pač popestrijo celotno sceno z notesnikom. Hm, kaj pa je notesnikom sploh še mogoče dodati!? S čim je možno presenetiti nas potrošnike? Jeap, očitno se vedno, da narediti kaj še boljšega in tega se še toliko bolj zaveda Stivi in kreativni štab jabolčnikov. Pri zadnjem manevru so več odvzeli kot dodali in ustvarili MacBook Air ali najtanjši notesnik vsenaokrog. In ponovno podžgali uporabnike.

Kaokorkoli že, Air je zelo kjut, sila mamljiv in očitno fajn stvarca, če si bolj dirkajoče sorte, daš precej na uporabnost in se predvsem držiš gesla "Less is more." .

Hey, Let's Mountain Bike!

2007-12-04T01:29:00.000+01:00

Treba je priznat, da tisto kar se dogaja na špurah po gozdu, na poteh v gorah, ja, tudi visoko v gorah, pa po raznoraznih sipinah, stran poteh, zeleno obarvanih travnikih, z vidika slehernika ni kaj prida pomembno, z očmi bajkerja, takšnega, ki je zaprisežen gorski bajker, pa je vse to sveta stvar. Čisto zares! In ne bom pretiraval, da je gorski bajker vse to, kar je recimo bil jahač na konju preko prostrane in nepredvidljive prerije na divjem zahodu.

Zakaj bajker obvladuje divjo vožnjo? Ker obvladuje ravnotežje z zmesjo poguma. No, ni čisto tako. Zanj je še kako pomemben bajk, ali kolo, kot bi rekli stari osamelci. In to ne kar nekakšno kolo, da smo si na jasnem. Pravi bajker ima vse pogoje, da vozi odlično mašino, zares drago mašino, pokromano mašino, hudo zdizajnirano mašino, trpežno mašino, ustrežljivo mašino, EgoUp mašino… Za bajkanje pravzaprav potrebuješ dušo in večja in dražja ko je tvoja mašina manjše so možnosti.

Zunaj malo višje nad menoj (500 višinskih metrov) je že sneg in še vedno dovolj hudo dobro, da sva recimo danes udarila s fračo eno tako fejst luštno gorsko turo. Fak, pa december je?! In v gorah si v tem času popolnoma sam, brez nadležnih planincev, ki so ti vseskozi v napoto, ko se recimo poženeš po hribu navzdol, jeap!, pa še narava je v tem poznem času bolj kot ne mrtva, tako da lahko delaš kar se ti zahoče in obenem poželi. Tukaj!, prav na tem mestu in prav sedaj provociram mojo prjatlco Ireno, ki je zaprisežena borka proti temu, da bi bajkarje odstranili iz gora (ne bom omenjal najinih žgočih debat). No, da smo si na jasnem, zakon že res govori o tem, da bajker nima po tem in tem členu kaj delat na planinskih poteh in nebodigatreba na kakšnih poteh čez travnike in podobno: zanj so jasno in glasno namenjene zgolj makadamske in gozdne ceste, tiste, kjer ponavadi piše; vožnja na lastno odovornost, in, pa seveda, da ne pozabimo asfaltne ceste. Gore, označene pešpoti, travniki, mulatijere, gozdne stezice in podobni štosi… Njeeee, njeee, zares ni za kolesarje in njihove hude mašine! Okej, sam slednjo prepoved ignoriram in to priznam in nimam prav nič veliko slabe vesti. Pač zavoljo užitka in raziskovanja; tako okolja kot svojih lastnih zmožnosti. Ampak s to razliko, da se zares trudim upoštevat in to v največjem obsegu, pač vse tisto, da čimanj škodiš naravi. Ergo, to je to!

In čisto na koncu – no, pravzaprav je to moj prvi tekst, ki sem ga kadarkoli spesnil o gorskem kolesarjenju – pravi legenda MTB* Gary Fisher „Pravzaprav vse, kar želim rečt je to, da kolesarite več.“ ** Jaz sem njegove besede vzel za svoje in postal lovec na najboljše bajkarske občutke. In počnem to, ker ne vem al sem srečen, al ne.

p.s. Tako pa je glede mountain bajkerjev, da se bo vedelo, kdo sodeluje v tem štosu in kdo kam sodi: Torej, med njimi najdeš zaprisežene gorske ali alpije, ki vozijo samo ture po gorah in se ločijo na tiste, ki so v gorah doma z dušo in srcem, kot radi rečemo in tiste, ki gore jemljejo zgolj za poligon. Potem, so takšni, ki so dobesedno obsedeni z gorskim in si beležijo ture, jih dokumentirajo, jih negujejo, jih posredujejo, jih reklamirajo, jih preprosto obožujejo... in ponavadi vedo vse o tem, kam se gre in kje se da furat. Najdeš tudi prave psihiče, ki furajo res hude stvari in natančno merijo višinsko razliko, prevoženo razdaljo, utrip srca in ostalo psihološko navlako. In čisto na koncu imaš še tiste, ki gredo v hrib, pravzaprav na goro z res težkimi in jasno, dragocenimi mašinami (če je cesta, se tudi čim višje zapeljejo bj karetina) in potem na forca v dolino in sploh in oh ni pomembno, kaj se pred njimi postavi; itak, ko pa sfurajo res hudo nore spuste in so opremljeni malodane kot roboti. Aja, tukaj preprosto ne smem pozabit na naključne obiskovalce gora s kolesom, ki so takole bolj užitkarji, so bolj počasni, ne tako redoljubni, s slabšimi mašinami, bolj na izi in nasploh se držijo čimbolj makadama in se ponavadi čudijo vsem ostalim, ki drvijo mimo ali ponavadi zganjajo čuda hrupa.

* MTB (Mountain Bike)
** Maybe, what I’m traying to say is this: ride more.*** Fotografija by Dan Barham

Motivacija za vsakogar

2007-11-25T18:07:00.000+01:00

Nekaj dni nazaj sva s sodelavko Ano opravila strateško (hm, tole pa je zares izraz vseh izrazov) precej pomemben sestanek z avstralsko-slovenskim poslovnežem in do pred-dogovora smo prišli v sila kratkem času glede na pomembnost poslovne ideje. Stvar je bila preprosta, vsi smo bili osredotočeni, željni rešitve, dogovora ali povedano drugače, naša motivacija za dogovor je bila na visokem nivoju in usmerjena k cilju.

Takoj za tem sem odletel na predavanje Vaše misli postanejo vaša usoda motivatorja Smiljana Morija, češ, da vidim, kaj pravzaprav podaja ali še bolje na kakšen način to počne „Mednarodno priznan govornik, avtor, zavarovalniški in finančni svetovalec…“ In še preden ga je, v napol polomljeni slovenščini napovedala, predvidevam, da študentka, jasno?!, tista, ki je špricala ure bralnih vaj (edina šibka točka predavanja) je nabito polna dvorana že ploskala in vzklikala; Ouuuuu, ouuuuu, ouuuu… Presenečen?! Niti ne, ker sta govorec in njegov team dobro marketinško podkovana in Mori je še posebej odličen v samopromociji, kakor tudi v podajanju snovi (iskanega futra). Seveda pa je tudi dober in iskren motivator. Lepo ga je videti, lepo ga je slišati, lepo ga je opazovati, lepo ga je čutiti, lepo mu je slediti, lepo se mu je predati, lepo in še enkrat lepo…

Smiljan Mori je dober govorec in pove vse tisto kar že vemo, samo nihče nas na to ne opozori, Mori je dober retorik in zna pokazati vse tisto, kar nam drugi ne pokažejo, Mori je izvrsten za ljudske množice, za preproste ljudi, ki hrepenijo po uspehu, prvi službi, boljšemu finančnemu stanju, po boljšemu odnosu, po osebnem uspehu… Mori je pisan na kožo za vse, ki si želijo več, boljše, drugače… Pravzaprav ne morem mimo tega, da me je Morijev nastop spomnil na legendarnega Ivana Krambergerja, hm, ja, čisto zares! S to razliko, da je Mori bolj poslovno urejen, tudi bolj biznismena, zna motivirati in nagovarjati znotraj dogodkov, zna se prilagoditi ciljnemu občinstvu; torej, ve komu kaj in koliko in seveda, zelo dobro ve, koliko zaračunati. Ampak, ko takole pogledam nazaj, je bil Ivan pravzaprav izreden motivator ljudskih množic. Kar ne morem mimo tega, ko sem se ustavil pri prešercu in ga poslušal in poslušal, da bi pravzaprav razumel odkod mu ta energija in razdajanje… Naj živi Krambereger, naj živi Mori in še več takšnih, a ne?

Sicer je danes tako, da je motivacija izredno pomembna na vseh področjih življenja; osebnem, poslovnem, družinskem, recimo je ključna pri športu, umetnosti, preživetju… Brez motivacije se težko prebijaš iz dneva v dan, še težje preideš skozi krizne situacije in še težje uresničiš cilje. Sam se profesionalno ukvarjam z motivacijo v poslovnem svetu in lahko zatrdim, da je poleg strokovnosti kadrov slednja odlučujoča za poslovne rezultate. Govorimo namreč o delovni vnemi, zanosu, zagonu in lahko tudi o lojalnosti podjetju.

V bistvu odigra motivacija pomemben del v našem lajfu. Hudo je, kadar si želiš na vsak način dokazati, da boš naredil to in tisto in da si sposoben tega in onega, ustvarjati presežke, recimo, a si brez strasti, zanosa, energije, volje... Kakorkoli že pogledam, motivacija in tudi strah sta ključna za preživetje. Ali kot je dejal italijanski režiser Fellini „Ni konca ne začetka. Je le velika strast do življenja.“ In če je strast, pomeni, da je tudi motivacija in to na visokem nivoju.

London – hudo dobro obvladovanje množic

2007-11-18T14:18:00.000+01:00

Tudi letos sem obiskal London. Spet zaradi biznisa in ponovno me je prevzela misel o majhnosti in nepomembnosti posameznika znotraj velike množice. Spoznal sem, da je obstoj velemesta odvisen od prodajanja (zapeljevanja) na eni strani, potrošnje na drugi in vsakodnevnega dela na vseh nivojih prebivalstva in priseljencev (od revnih do tistih z več pod palcem; eni delajo za preživetje, drugi pa predvsem, da si lahko privoščijo nekaj več: vsi pa so v isti godlji). Tokrat se v Londonu – kolikor sem sploh imel časa – nisem osredotočil na kakšne muzeje, strašno ponudbo umetnosti in podobnih štosov, ki jih tam takointako ne zmanjka in za katere potrebuješ kar precej časa. Pravzaprav sem se posvetil opazovanju vsakodnevnega ritma ulice, potem, prav tako mestnega podzemlja aka ”tube line” in se spraševal, kje je tukaj človek, posameznik?, hm, kakšna je njegova vloga. Pravzaprav brez ljudi (in slednjih je res hudo veliko) v Londonu ne bi nič funkcioniralo in vse je povsem zares ustvarjeno za množico ljudi. Vse skupaj je ena taka luštna vzajemnost: jaz zate, ti zame. Skratka, zakaj London funkcionira? Ker obvladuje množico.

Kakorkoli že, ko sem se znebil tjuba, recimo na Oxford Circusu in sem šel čekirat ulično ponudbo, dejlajf in vse tisto, kar da mestu vsebino sem naletel na številne presežke sodobne ponudbe, dogajanja in vsega ostalega. Jasno, London je za povprečnega mene dokaj draga stvar, ampak se najdejo predvsem takšni luštni ”gedžeti,” dizajnersko dovršeni in sveži izdelki znotraj kulsko opremljenih štacun, polni vsebine in minimalizma. Brez problema lahko uživam v lokalih z gudi idejo, ker se počutim res fajn in kjer najdem podobno družbo. Potem, hm seveda, knjigarne, ki jih ne zmanjka in kjer najdem dodatni futr za možgane (pa še domov si ga odnesem). Letos je še posebej izstopala Stantos Map Shop, kjer dobesedno najdeš svet na dlani. In prav tam sem najdel res dobre bukvice, ki govorijo predvsem o preostalem delu sveta. Potem, jasno!, pač moram omeniti, da se v neposredni bližini že zgoraj omenjene postaje nahaja Apple shop. In ne kar nekakšen shop, ampak čisti virtualni presežek. Vsi jabolčniki na voljo vsem (ej, spet vzajemnost) za kakršnokoli uporabo znotraj trgovine. Potem imaš tam še Ipod bar, The studio in Genious bar, jasno, znotraj štacune, kjer te postrežejo s kavico in obilo uporabniške informacije. Kjer lahko preučiš Iphone, Ipod, vsakega od Macov in to do jedra… Pač, popolno svež marketinški pristop do potencialnih kupcev in vseh privržencev jabčkov.

Pravzaprav je tokrat London poskočil na lestvici mojih naj mest ze eno mesto in prehitel Pariz. Še posebej zato, ker sem se zvečer zabaval v odštekanem Camdenu in spoznaval spet eno od posebnosti tega angleškega velemesta. Jasno, zelo odštekan pa je bil spet head na WTM dogodku, ki so ga že pred leti sproducirali Avstralci:

Where the bloody hell are you?
Saj res, šibam čimprej v Avstralijo, tam je namreč tudi noro fajn.

TOP 11 velemest vrednih obiska po moje

Sydney
Vancouver
San Francisco
Barcelona
New York
Ulaan Baatar
London
Pariz
Sarajevo
Helsinki
Istanbul

Apple - zavedno kul. Res!?

2007-10-09T21:00:00.000+02:00

Kakorkoli že, čas je! Prav primeren trenutek, da končno povem tudi nekaj o PURE blagovni zasvojenosti, pripadnosti, lojalnosti, obuževanju, druženju, materialnih občutkih… Še preden naložim karkoli dobrega in tokrat (končno) tudi nekaj negativnih spoznanj – predvsem kritični pogled, - se moram vrniti kar dobro letino let nazaj. Kje sploh začeti?! Morda še najbolje z občutki, ko sem ubodel prvi apple-kompjuter, se z njim tudi seznanil in prav tako poročil (no, tega takrat še niti nisem vedel) in vse to se je zgodilo na časovni koti vsaj 15 let nazaj. Torej, občutki so bili takrat pravšnji, saj sem zelo jasno spoznal, da je to mašinca, ki mi bo marsikaj olajšala, ki me bo tudi prikrajšala za marsikakšen sončni dan (tega tudi še takrat nisem doumel). No, kakorkoli že, v vseh teh letih se je zgodilo še zares marsikaj in še mnogo več. Od prvega kompjuterja dalje sem ubodel še cirka deset apple računalnikov, dva i-poda (prvega, 10Gbyte že 2003) in precej raznovrstnih dodatkov, nekaj programske opreme in še kaj (zdej pa čakam še na iPhone). Vseskozi sem imel občutek, da imam res posebne mašince, za posebne občutke, da sem zaradi tega tudi nekaj drugačen (apple je itak naj igrača designerjev, kreativcev, archijev (kao tudi) in podobnih) in da sem zares zvest neki ideju o globalni ”komuni” uporabnikov, ki mi je blizu (pravzaprav me zasvaja in obenem osvobaja). Ne, to ni kretenizem, kot bi morda marsikdo dejal, to je moderno potrošništvo, urok družbe katere del smo (doživljam in opazujem tudi povsem drugo skrajnost, kjer ni računalnikov, potrošništva in ljudje preživijo in živijo brez modernih igrač in tudi sam sem brez problemov enak njim). Jasno, v tem lajfu, v v našem okolju pač, pa je pomembno, da si moderen, da te tehnika, ki ti je v pomoč tudi osrečuje, ti da novega zaleta; da z veseljem poklopiš pokrov titanijum laptop-a in si rečeš, hej, miško, jutri pa nadaljujeva…

V zadnjih dveh, morda celo treh letih pa se je pričelo dogajati to, da je apple postal igrača široke potrošnje (množica je tu!!!). Na slednje me je še posebej na Orko opozorila Ana Če aka Brasil girl, ki mi je navrgla v bran, ko sem pač zagovarjal jabčka, češ, poglej, kaj se dogaja s temle iPodom?! A si še sploh kaj svojega, posebnega… če pa ga ima zares vsak?! No, potem pa zadnjič na Jonasovem blogu, ko se kao odpre debata about iPhone, preberem tudi tole; “Shit je samo to, da je Apple že v vsaki nagradni igri, čakam samo kdaj bo kot nagrada pri wc papirju. Če ni macbook, je pa ipod in kmalu bo tudi iphone, tako da ti apple gadget-i postajajo prava cheap shit roba. Kdaj ste nazadnje videli koga s Črnimi slušalkami v ušesih? Prava redkost. Tudi apple ni več to kar je bil.” Mater, res je! Stivi, kaj nam delaš, porkamotorka!, pa tako smo te cenili, ker si šel po svoji poti in nisi šmirgal raznih Gatesov in podobnih štoserjev.

Hm, da ne omenjam slovenskih prodajalcih tehle jabčkov in njih serviserjev, ki so zares vsi po vrsti eni preverzni domišljavci. Jasno, brez odnosa do strank, brez prave zgodbe, brez informacij, brez dobrodušnosti, brez strokovnosti, brez občutka za brand kot je Apple (upam, da ne delam komu krivice). Ampak, tako je, nimajo pojma, kaj so/smo apple potrošniki, tudi zelo zeres zvesti uporabniki. Ja, fantje, treba se bo naučit, treba bo štekat. Tko, kot se bo Stivi moral odločit kaj in komu bo še prodajal te kultne mašine. Jasno, Apple stavrce bom še vedno kupoval v tujini, Stivi pa mi bo drago računal.

Ojaja, še tole, da zaključim z eno VELIKO pohvalo, da nebo zgledalo vse tako klavrno (saj takointako ni): Pohvala gre predvsem glavnemu dizajnerju apple mašinc, Jonathanu Ivu. Jasno, kapo dol za uporabniške ideje, res orka dobre oblike in za ugodno prijazen dotik.

Sain bai-na-uu in 300 km na konju

2007-09-23T23:39:00.000+02:00

Si predstavlajte razdaljo med Ljubljano in Benetkami? Nič posebnega, eno samo drvenje po avtocesti in v dobrih treh urah si že pravzaprav na cilju; kaj kmalu tudi na kapučinu ob kanalu. Če pa taksno razdaljo prejahaš na konju (zares na sedlu) in to po najlepših predelih osrednje Azije, potem pa je to malce drugače. Predvsem čisti presežek doživetja, noro dober filing, pure stvarca, ena sama brezmejnost, druženje z nomadi, futr za možgane…

Prav, pa karkoli že; na severu Mongolije sva drvela s “princesko”, ki je izvrsten, fenomenalno vzdržljiv in vodljivo-ubogljiv konj. Bila sva kot najbolj usklajen par; Hm, dišalo je že kar malo po dreamteam-u. V enem od bolj napornih dnevov, sva, recimo, opravila z razdaljo od Bleda do Ljubljane. Preko travnate stepe, v izobilju rek, kristalnih jezerc, disecih macesnov in smrek sibirske Tajge, skratka vsega lepega ter s spremstvom sonca in modrega neba. Pa to niti ni tako pomembno, konji, ki so služili že velikemu Ginghis Khanu pri stvaritvi največjega svetovnega imperija (hej, vse do Madžarske, čisto blizu nas) so takointako enih najbolj vztrajnih, človeku prijaznih, ubogljivih…

Če bi se moral odločiti, kaj mi je zares noro počutje v Mongoliji, potem so to nedvomno trenutki, ki ti jih pričarajo nomadi z gostoljubnostjo v kombinaciji s čudovitim okoljem, načinom življenja, ki te dobesedno polni na vsakem koraku. Tam ni pomembno nič drugega, kot preživeti dan in prav ta občutek me še posebej osvobaja (enkrat bom zagotovo poletel). Tokrat sem z ekipo šel v Mongoliji (moj šesti obisk) še dlje, vse do družin Tsatan (12), ki živijo globoko v gozdovih Tajge v popolnem sožitju narave, v tipijih, z udomačenimi severnimi jeleni, šamanstvom in izredno človeško energijo, kljub nič kaj lahkim življenskim okoljem.

* Pri osvobajanju iz oklepa vsakdana naših navad in v iskanju futra za razmišljanje so sodelovali: Marjana, Maja, Helena, Muugii, Matjaž, Janez, Rik, Nabraha in vsi ostali mongolski nomadi ter družina Tsatan, ki so nam bili v veliko pomoč in odlični učitelji o preprostosti življenja. Prav vsem velika hvala na nepozabnem druženju.

Nasmeh, vreden vsake solze

2007-08-27T20:11:00.000+02:00

Meni se je danes popoldne zdelo tako fajn, da je čisto malo manjkalo in bi se zjokal do solz. V šoli so nas marsikaj naučili. Blesavo, a nikoli o nasmehu, o pomenu, da se iskreno nasmejiš, se smejiš, da nasmeh podariš, da se preprosto zasmejiš, da hodiš naokrog z nasmeškom… Pravzaprav sem hotel rečt, da sem šel na hipni nakup k najbolšemu sosedu in so me prodajalke na oddelku za kruh v kombinaciji salame in meso razveselile – beri, hudo nasmejale – in to skoraj do solz (če ne bi imel tistega moškega ponosa, bi se najbrž kakšna celo ulila). In, to zgolj zavoljo preproste šale, res iskrenih nasmehov, pogledov in tiste preproste odkritosti. Potrebno je bilo borih nekaj sekund in vsi smo se smejali, vsi srečni, vsi dobre volje…
* SMILE AND SMILE BACK :) It Takes half as many muscles to smile as it does to frown. And it makes you and others feel twice as good. (Action 05, Change the world for ten bucks, 2005)

Amelie, rad te imam!

2007-08-18T22:27:00.000+02:00

Amelie; ta sramežljiva deklica z občutkom za majhna zadovoljstva; deklica, ki se je odločila polepšati življenje drugim ljudem; ta, ki na koncu spozna, da je prišel čas, da uresniči tudi svoje sanje, seveda z nekaj več poguma; prijetna deklica, ki je nekako iz drugega sveta, kjer se verjame, da je potrebno prisluhniti drugim; in Amelie je deklica, ki čisto na koncu pove; ljubim te! Ta deklica me je ponovno prevzela.

Ko vam bo nekako zmanjkalo vere v dobroto, v prav fajn življenje, si enostavno zavrtite film Amelie.

* Vlogo Amelie je odlično odigrala Audrey Tautou.

Norost ali genialnost

2007-08-12T17:52:00.000+02:00

V zadnjih tednih sem kar precej vandral. Jasno, naokoli. Pa toliko manj kolovratil doma, kar pa ne pomeni, da nisem čisto nič razmišljal in se poigraval z lastnimi misli. Itak, da ne? Sicer, pa mi je že kar nekaj časa najbližja tale; Without risk, there is no genius (v angleščini zato, ker se sliši tako preprosto in precej resnično). Biti genialen aka nadarjen, pomeni biti tudi nekako NOR! ali povedano drugače; to pomeni, da nisi najbolj pri čistem, po preverjenih in ustaljenih družbenih ali kakrsnihkoli normah ze, da preprosto odstopaš od ustaljenosti, tudi uniformiranosti in vsa ostala nakladancija, ki izhaja iz tega naslova...

Genialnost je pravzaprav neke vrste psihoza v kateri se znajdeš in je tudi občutek, ki je enkratna vstopnica v norost (čisto zares!). Kakopak pod pogojem, da bi v tem stadiju tudi ostal ali, da bi pri tem vztrajal vsaj dlje časa. To je trenutek, ko te dobesedno odnese v svoj/tvoj svet, ko se intezivno in z največjim zanosom (pomembno) ukvarjaš z določeno vsebino. Odkrito povedano in preverjeno; zgodi se ti, da padeš notri in dojemaš okolico na povsem drugem nivoju. A, bom tukaj kar lepo zaključil, ker ne smem zapast v „filozofiranje“, poucevanje ali celo nakladancijo, kot radi rečemo, da ne bom izpadel spet NOR (mi je pa takointako vseeno, kaj si mislijo ostali, res).

Zadnjič sem sanjal, kako jaham na konju preko tibetantske planote za menoj pa krdela divjih in lačnih volkov. Skratka, povsem zadostno posvarilo, da ne smem ostati na mestu in da je treba iti naprej, dalje ...

Epilog: Vesel bom, če bo zgornje razmišljanje komu pomagalo, ko se bo tudi sam znašel v podobni psihozi in ne bo našel razlage za stanje. Konec koncev pa je stanje psihoze genialnosti zares dober občutek, ki te razvija, te pomakne na rob ustvarjanja, te osvobaja…

p.s. Kurt Cobain (na fotografiji zgoraj) je po vsej verjetnosti padal v globoka in dolgotrajna stanja psihoze genialnosti, nam zapustil neprecenljiva dela in odsel...

Na kratko o Avstraliji

2007-07-11T14:36:00.000+02:00

Vprašanja objavljena malenkost nižje so poslali na turistično spletno stran preko katere promovirajo Avstralijo potencialni obiskovalci dežele tam spodaj in odgovore - zelo zaresne! - so prejeli s strani zaposlenih v nacionalnem turističnem uradu. Ni kaj, tile Avstralci imajo zares smisel za humor in še posebej jajca. Pravzaprav, že precej dolgo vedo, kako se gradi imidž destinacijske znamke; kako, kam in na kakšen način se naj širi dober glas; pa, kdo oni so in jasno, zelo hitro dajo vedeti, da so drugačni. I love Aussies!

Q: Does it ever get windy in Australia? I have never seen it rain on TV, how do the plants grow? (UK).
A: We import all plants fully grown and then just sit around watching them die.

Q: Which direction is North in Australia? (USA)
A: Face south and then turn 180 degrees. Contact us when you get here and we'll send the rest of the directions.

Q: Can I bring cutlery into Australia? (UK)
A: Why? Just use your fingers like we do.

Q: Can you send me the Vienna Boys' Choir schedule? (USA)
A: Aus-tri-a is that quaint little country bordering Ger-man-y, which is...oh forget it. Sure, the Vienna Boys Choir plays every Tuesday night in Kings Cross, straight after the hippo races. Come naked.

Q: Can I wear high heels in Australia? ( UK)
A: You are a British politician, right?

Q: Are there supermarkets in Sydney and is milk available all year round? (Germany)
A: No, we are a peaceful civilization of vegan hunter/gatherers. Milk is illegal.

Q: Please send a list of all doctors in Australia who can dispense rattlesnake serum. (USA)
A: Rattlesnakes live in A-meri-ca which is where YOU come from. All Australian snakes are perfectly harmless, can be safely handled and make good pets.

Q: I have a question about a famous animal in Australia, but I forget its name. It's a kind of bear and lives in trees. (USA)
A: It's called a Drop Bear. They are so called because they drop out of Gum trees and eat the brains of anyone walking underneath them. You can scare them off by spraying yourself with human urine before you go out walking.

Q: Do you have perfume in Australia? (France)
A: No, WE don't stink.

Q: I have developed a new product that is the fountain of youth. Can you tell me where I can sell it in Australia? (USA)
A: Anywhere significant numbers of Americans gather.

Q: Can you tell me the regions in Tasmania where the female population is smaller than the male population? (Italy)
A: Yes, gay nightclubs.

Q: Do you celebrate Christmas in Australia? (France)
A: Only at Christmas.

Q: I was in Australia in 1969 on R+R, and I want to contact the girl I dated while I was staying in Kings Cross. Can you help? (USA)
A: Yes, and you will still have to pay her by the hour.

Q: Will I be able to speak English most places I go? (USA)
A: Yes, but you'll have to learn it first

Tasteful of Team Spirit

2007-07-05T21:18:00.000+02:00

Kaj me podžiga? Ideje, moč idej, oblike – sveže, popolne in čiste (as simple as possible), dobra arhitektura, besede in širina komunikacije, knjiga(e), nova spoznanja, potovanja, ljudje…

Ja, ljudje. Zares veliko nas je naokrog, različnih in prav nič si nismo enaki. Vsak je svoj univerzum, me je lani poučeval preprost slikar, genij, iz Usghulija (visoko v Kavkazu), hm, prav nekje na koncu sveta. Spoznavanje ljudi je nekaj edinstvenega, je preprosto vse tisto kar drugače ne doživiš, kar te polni na prav poseben utrip. Še posebej takrat, ko smo kot ekipa, ki deluje za isto stvar, ko je pretok misli zdrav in tok enakomerno razporejen. Zares uživam, kadar vzpostavim timski duh – pure team spirit. Doživetja, avanture, pustolovščina v naravi pa so prav tista, kjer je moštvena energija še prav posebej prisotna. Kako, na kakšen način, how deep... enostavno, stvar je treba doživeti. Bingo!

Photos from Fratarica canyon near Bovec by Ana Če aka Brasil Girl.

Pozdrav iz Mongolije

2007-06-24T21:07:00.001+02:00

Danes pa se mi je povsem zares zgodilo prijetno naključje. Naj kar takoj omenim, da sem dopoldan kolovratil, se drajsal in skakal v enem izmed kanjonov pri Bohinju z nadvse prijetno skupino angležev. In prav med akcijo je padla beseda tudi o izkušnji daljnega vzhoda in pač ne morem iz svoje kože ter tako omenim Mongolijo. Jasno, kako pač tam je; da je to dežela nomadov, da je to prava stvar, polna prijetnih pogledov in občutkov… In smo tako nadaljevali z debato nekoliko kasneje, ko smo se dodobra osveženi vračali na Bled. In glej ga preseneto zares: ravno takrat prileti SMS by Muugii. „Hi, matej. I am just from Kharakorin to UB. It was realy good trip with great landscapes. I enjoy it much…“ Ne, me hecat!? Mi o Mongoliji, sporočilo pa iz Mongolije. Mega, občutki! In tukaj zgodbe sploh še ni konec. Seveda, se kasneje poslovim od Angležev in čez kakšno urco kasneje že sedim na kofetu pri Lovcu in kar tako na hitro pregledam e-sporočila (kljub nedelji in kao nedelu) ter se spogledam (no, kako se sploh lahko spogledaš sam s seboj!? Hm, preko ekrana laptopa, jasno!), ko vidim mejl od Irene, ene od sopotnic po Mongoliji „ Ker imam še vedno v spominu lepe trenutke v Mongoliji v lanskem letu, tudi letos razmišljam o potovanju…”

Kakorkoli že, takšne stvari ti poženejo predvsem misli v polni tek. In kar tudi velja; da takšni občutki zares dobro denejo in so vredni vsakršnega trenutka. Tako se sploh zaveš, da je svet sicer velik, a tako zares povezan in prepleten. Preprosto, gre za pretok misli.

Prjatlca Irena bo poletela zelo visoko

2007-06-16T14:26:00.000+02:00

Čisto zares o tem, da Irena odhaja ponovno v Pakistan. Pa ne kar tako brez veze; ponovno si je izbrala njeno največjo ljubezen - gore, mountains, bergen, montagnes...

Je kar iz hudiča, Irena namreč, saj odhaja na eno najzahtevnejših gora, bo kar držalo, da je to kar K2. Pravzaprav je to hudo visoka in zafrknjena gora. Zato, ker se po njej ne gre kar tako sprehajat, ampak se je potrebno kar krepko pognat v breg. In to ne gre v enem zamahu, ampak tam gori si v precej nečloveških razmerah po več dni, lahko tudi cel teden (nak, ne zamenjam avstralske plaže za takšen ničen konfort na gori). Hm, ob pomanjkanju hrane, tekočine, svinjskemu mrazu, ponavadi tudi polarnem vetru, sneženju, megli, bruhanju, glavobolu, nespanju, klavstrofobiji majhnega šotora, v mrzlih čevljih, usranih gata … in potem se je tam še potrebno premikat ob precejšnji teži nahrbtnika, opreme in to navzgor?! Ma, zares garaška stvar! Vzpon na drugo najvišjo goro ali koto 8611 metrov nad avstralskimi plažami, bo Irena pričela tam nekje v juliju. Jasno, še prej je potrebno pod goro tudi prit, se aklimatizirat na višino in podobne štose, ki ji že sedaj jemljejo energijo in čas.

Hm, razmišljam, kje bom sam užival v tem času; verjetno se bom potepal po Gruziji, pa seveda jahal na severu Mongolije, nekaj malega pohajkoval tudi v Dolomitih, pa kolesaril, predvsem v gorah, plezal, raziskoval kanjone, se šel deep-water-soloing na Kornatih (juheeej!), muvno v nov flet (hej, 130 kvadrtnih metrov pure luksuza), napisal kakšen scenarij, izpeljal z našim izvrstnim moštvom kak dober dogodek, sestavil kul program in še šel diretoreja… skratka, I feel life! Vsake toliko bom nedvomno pomislil, kako gre Ireni na gori, kakšen safer doživlja (čim manj tega, jasno!!!) in držal pesti, da ji zares uspe s čim manj davka in kakšnih nepotrebnih neumnostih.

:) na happy summer time

Abre los Ojos

2007-06-13T07:40:00.000+02:00

… tole besedilo sem napisal kakšne tri, štiri leta nazaj in ga spet ubodel in ga tudi delno objavil tukaj. Stil pisanja je odraz časa, tema pa še vedno - pač, glede na globalne trende - na pravem mestu.

300 milijonov otrok dela za nekaj centov na uro ali pa je tudi to preveč. Ob tem pa globalne blagovne znamke in podjetja kujejo dobičke v nedoumljive višave. Milijarde in bilijoni denarnih enot so danes besede s katerimi se opisuje uspešnost. 3 milijarde?! prebivalcev našega planeta živi z manj kot dvema dolarjema na dan.

Bogati bogatijo, revni so le še bolj revni. Bogati obvladujejo svet. Tisti, ki imajo veliko pod palcem imajo tudi moč. ”Bolj si bogat, bližje si Bogu,” je pisalo na ogromnem grafitu sredi Philadelphije. Po podatkih rdečega križa se več kot polovica svetovnega prebivalstva bojuje z lakoto. Kaj je narobe s tem svetom?! Še malo pa ne bomo več državljani držav, nevemkakšnih unij, združenj, ampak se bomo ločili med seboj na dobičkonosne in izkoriščane. Med slednjimi je ogromno mlajših, celo takšnih, ki niso dopolnili niti deset let in po dvanajst in več ur dnevno delajo za stroji, brez kakeršnihkoli pravic, brez možnosti za boljše življenje. Tudi za vas drago bralstvo! Kruti sistem ekonomije, kjer uspeh pomeni zgolj izkazovanje dobička, bogatenje in na drugi strani golo preživetje so tudi športno industrijo prisilili k cenejši delovni sili. In prav ta industrija, ki je bila že v osnovi dobronamerno nagnjena do narave, kaj!, celo procente od prodaje dajejo za ekološke projekte, danes večino izdelkov naredi v deželah v razvoju in deželah tretjega sveta. Le poglejte; kaj imate na sebi? V kaj ste oblelčeni, ko greste v naravo, v gore, na morje, na kolo ali na jadranje? Debelo in napihnjeno puhovko ”Made in China”, vetrne hlače za 400 EUR ”Made in Taiwan!?” ali obleko za potapljanje ”Made in Marocco.” Ni vredno izgubljati besed o spalnih vrečah iz čistega gosjega puha ”a la pure China…” narejenih v tej in tej provinci Kitajske, o šotorih ”Made in Bangladesh”, o kolesarskih čevljih ”Made in Vietnam”, o enostavni opremi za taborenje in kampiranje, ki je narejena v Indoneziji in o čisto preprostih rokavicah ”Made in fabrique en Sri Lanka”…

… In kaj še posebej bode v oči. Otroci! Otroci, kot poceni delovna sila. Otroci, sužnji 21 stoletja. Otroke ščiti Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 44/25, 20. novembra 1989. Kljub konvenciji in kljub temu, da nobena država uradno ne odobrava izkoriščanja ali suženjstva, pa se za raznovrstna in tudi najzahtevnejša dela izkoriščajo otroci v nemalokateri državi. V Egiptu, recimo, milijon otrok dela v bombažni industriji?! Na Kitajskem, otroke celo uporabljajo za izdelavo raket, petard in ostalih pirotehničnih izdelkov. 13 bilijonov ameriških dolarjev ($) je vsota, ki jo prispevajo izkoriščeni v globalno ekonomijo in zagotovo je kakšen od teh bilijonov plod otroških rok.

Kam drvimo?! Kam gre ta naš svet? Kje so meje izkoriščanja in na drugi strani bogatenja? Težko je verjeti, da izkoriščanje in suženjstvo še obstajata. In to vse na račun človeškega pohlepa in profita. Kdo si jemlje pravico, da izkorišča otroke za dobiček?! Vsaka globalna blagovna znamka, ki si jemlje v zakup delo v državah s poceni delovno silo, bi morala v teh državah graditi vrtce, šole, poskrbeti za izobrazbo prebivalcev, graditi bolnice, poskrbeti za zdravila in izkoreniniti lakoto. In to vse z deležem od dobička! Nikakor pa izkoriščati otrok in njihovih pravic do svetlega in igrivega otroštva.

Pomislite, morda je med vašimi izdelki tudi kakšen Made by Child.

Abre los ojos (odprite oči); film čilenskega režiserja Alejandro Amenabarja iz leta 1999, v katerem igra tudi Penelope Cruz. Zapletena zgodba brez pričakovanega konca.

Spanje – koliko, zakaj in čemu?

2007-06-06T22:25:00.002+02:00

Včeraj smo v agenciji (moram povedat, da smo res dober team) imeli prav zanimivo debato. Okej, pravzaprav sem izkoristil kreativno vzdušje in v duhu dobre volje provociral ostale. V tem sem pač dober. In, kot boste na koncu ugotovili je bila tema in ugotovitve kar malo tako tako.

In v čem je bil keč. Ugotovili smo, da recimo, jaz – ker sem pač takšen kot sem – spim v povprečju 2-2.5 ure dnevno manj kot ostali (to sem pač natreniral skozi leta). Potem so ugotovili, kaj to pomeni v tednu dni, pa kaj v mesecu dni in se nekako priromali do podatka (ki seveda ni znanstveno preverjen), da ostali spijo povprečno 30 dni preko moje merce?! Ekola, pa smo se udarli; enim se je to zdelo bedasto, drugim sicer zanimivo, pa še vedno precej brez smisla, drugi (a ne, Ana) pa so se celo malce zamislili. Seveda je vsa stvar na precej trhlih nogah, ker pač nekomu spanec pomeni več, drugemu manj, eni v tem času sanjajo bolj intezivno, drugi precej nič. Jasno, gre tudi za počitek. In tudi sposobnost, da cele noči preživiš pred računalnikom. Za 15 evrov ti provajderji omogočajo, da surfaš po svetu brez ovir. Drži pa, noči so pač strašansko dolge in nekak jih je treba prevedrit ali pa prespat. Zanalašč je tako dolga, samo zato, da se lahko sprašujemo in potem počnemo čuda stvari.

Konec koncev, koga pa sploh briga kako, koliko in zakaj drugi spijo. Spite koliko vam pač paše, prespite deževne dneve, nikoli nočne telovadbe in bodite vseskozi raje manj pespani in precej budni. Končano, konec, fine, the end!

p.s. Enkrat naslednjič pa o tem kako je švedska Ikea preučila spalne navade, hm, pravzaprav posteljne (koliko, kako in kaj vse počnejo tam gori) predstavniki različnih kultur. Prav zanimivo. Vse to, tudi zato, da zlezejo potrošnikom pod kožo!?

Wave would come…

2007-06-04T07:31:00.000+02:00

… and there will be a moment or two when you’d feel more then ever.

Čudno, ne. A pri deskanju na valovih je keč v filingu. Še najekstremiš, ko te val potegne navzgor in se pod teboj naredi luknja, da zazijaš – aaaaaaa - in se vržeš not… Brez heca, situacija tam zgoraj je precej open space in zaresna.

„O, ti pizda, kje sem?!“

Vem, ne reče se pizda, ampak na vrhu vala ti ne pade na pamet prav nič boljšega. Potem sledijo še tiste zadnje neumnosti, ki se ti podijo po glavi…

„Ne seri ga! Mama, I am coming!“

In te val potegne noter s silo, da ti gate trga po šivih (jasno, na desko se je treba postavit, obstat in jo tudi zapeljat…).

„Sranje, sem! Gre mi, gre mi, gre mi, oooo fuk…“

In te pobere globoko v jedro vala. Mega količina vode te dobesedno preplavi. Jasno se spominjam leta 1995, ko je Mike Foo (the man who extremly loved his work to be surfer) legenda na valovih umrl med valovi. Bom prav tako crknu jaz?!

Potem te morje izpusti iz primeža in nekak ti uspe prikolovratit na površje. Jasno, prestrašeno vse skupaj. Pa ti takoj zatem tipček na obali izjavi.

„Okaj, less swimming, more surfing!“

„Sranje, ma kar prav“

Tale zapis-ek je nastal letos na začetku aprila na Seven Mile Beach, kota južno od Sydneya. Tam spodaj je itak vse drugače in wave dogajanje je čisti presežek. Po hudo dober filing se na kraj zločina vrnemo kmalu.

4x okrog zemlje kao poštar

2007-06-02T11:34:00.000+02:00

Pred nekaj dnevi sem se znašel v sila smešni situaciji. Še prej – predvsem, za boljše razumevanje – moram odskočiti dva tedna nazaj. Po petih letih intezivnega dela mi je zatajil mac powerbook – napaka by me. Pa sem tako cela dve tedna bluzu in čakal na odgovor serviserja, ki je pristal na koti; 700 EUR za popravilo*. Jasno, too much! Kar je preveč, je pa čisto preč in sem kar na hitro nabasal novega Macbook-a, v dobri veri, da čimprej pridem do podatkov in še posebej željno do vseh 1000 in 1000 mejlov.

Pa sem spet bluzu cel dopoldan v oficu in se ukvarjal, kako in na kakšen način naj potegnem v program stare mejle in jasno, repenčil. Pa sem se odločil, da mejle preprosto razpošljem tako, da jih bom kar raznosil;

hand delivere all my e-mails

In sem se tako vprašal, koliko časa bi mi to pravzaprav vzelo?! Dnevno pokasiram kakšnih 20-35 mailov in jih oddam preko spleta še kakšen ducat več. Pač, odvisno od dneva v tednu, projektov in jasno praznikov. In sem tako prišel do številke; da bi na četrtek, torej, dva dni nazaj, zaokrožil zemljo kar štirikrat (4x 40.000km), če bi hotel dostaviti vse mejle kot poštar. Okej, če odstranim vse internešenel, potem bi to šlo nekoliko hitreje, pa še vedno tam okoli nekaj 1000 kilometrov. Da ne omenim čas?!, ki bi ga porabil za to.

Že sama misel o ideji me je izčrpala in sem se po zdravi pameti udal. Je pa zanimivo, kako zares elektronska pošta dandanes olajša komunikacijo in kako zares zbližuje, okej, tudi precej zares oddaljuje - vse se lahko uredi povsem brez osebnega stika. Čisto na koncu pravzaprav ugotoviš, da si takole na oko, svetovljan, ker dnevno prepotuješ kar precej sveta - aka by thinking & via e-mails .

* kupim rabljen logic board 400MHZ/533MHZ for powerbook

Vse se začne pri knjigi

2007-05-30T10:19:00.000+02:00

S knjigami je pač tako, da povedo več kot vse ostalo okrog nas (okej, dober pogovor je prav tako prava stvar). Če tega ne povedo, potem je bresmisla, da knjige sploh beremo. Knjiga pač pove več kot TV, pa tudi sliši se bolje kot izbrane melodije po radiju. Frendov, ki radi berejo je vedno manj, tistih, ki požirajo TV pa vedno več. Precej več! Branje bukve je za marsikoga, hm, kar za precejšnjo večino odvečna stvar. Branje rumencev pa tako simpl, da se mi zdi, da jih berejo kar vsi naokrog (pa nimam prav nič proti). Pa to je nekako odraz fastfood življenja. Tudi mene je pred časom izvrglo in sem se moral zares potruditi, da sem začel znova. Brat, jasno! Prav fajn filing je, ker zdaj spet berem (okej, bral sem, celo čisto preveč, strokovno literaturo).

Mimogrede, nekam mi diši, da bi se lotil moje nove bukvice. Bom zares razmislil. Tokrat brez Igorja*, ker je njegovo dojemanje sveta čisto preveč filozofsko. Ampak, kapo dol za Zlati sneg na veji - za vedno ena boljših bukvic. Aha, ideja za bukvico je padla že precej nazaj, potem še posebej dozorevala lansko jesen, ko sem se potepal po Mongoliji in Sibiriji, zdaj pa še kar zori. Samo, da mi ne zgnije, mater.

* Igor Škamperle